Jedro

Po presoji pritožbenega sodišča gre pri težko popravljivi škodi za neopredeljen pravni pojem, zaradi česar je treba v vsakem posameznem primeru ugotavljati dejstva in okoliščine, iz katerih je sklepati, da gre oziroma ne gre za takšno škodo, ki je za tožnika težko popravljiva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo izdajo začasne odredbe, po 2. odstavku 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US), s katero je tožeča stranka zahtevala odložitev izvršitve sklepa o dovolitvi izvršbe Ministrstva za okolje in prostor, Inšpektorata RS za okolje in prostor z dne 24.5.2007. Z njim je bilo odločeno, da je postala odločba gradbene inšpekcije z dne 9.10.2006 (z njo je bilo tožniku naloženo, da mora v roku 60 dni od njene vročitve odstraniti zgrajene dele objektov – lesenega pritličnega objekta, tlorisne velikosti 4,00 m x 3,10 m; lesenega pritličnega objekta, tlorisne velikosti 3,60 m x 3,90 m, pritličnega lesenega objekta, tlorisne velikosti 9,60 m x 3,60 m + 14,30 m x 4,10 m ter montažne kovinske nadstrešnice, tlorisne velikosti 10,00 m x 5,00 m) izvršljiva 6.11.2006 in se dovoli njena izvršba (1. točka izreka), da je tožnik dolžan odstraniti omenjene objekte ter zemljišče vzpostaviti v prvotno stanje do 1.7.2007, sicer bo opravil izvršbo pooblaščeni izvajalec del (2. točka izreka), o stroških izvršbe bo izdan poseben sklep (3. točka izreka) ter da pritožba zoper ta sklep ne zadrži izvedbe izvršbe (4. točka izreka).

Odločitev sodišča prve stopnje, da ne izda zahtevane začasne odredbe, temelji na presoji, da tožnik z zatrjevanjem, da bi z izvršitvijo sklepa o dovolitvi izvršbe izgubil člane in s tem edini prihodek, ki ga predstavlja članarina oziroma igralnina, ni niti s stopnjo verjetnosti izkazal nastanka težko popravljive škode kot zakonskega pogoja za izdajo zahtevane začasne odredbe niti, da predlagana začasna odredba (upoštevaje načelo sorazmernosti) ne bi bila v nasprotju z javno koristjo ter koristjo nasprotnih strank. Z razlogi, ki jih navaja v tožbi, tožnik izpodbija zakonitost odločbe, ki se izvršuje, ne pa sklepa o dovolitvi izvršbe. V tožbi ne zatrjuje, da bi se zoper odločbo, ki se izvršuje, sploh pritožil oziroma uveljavljal sodno varstvo v upravnem sporu. Ob upoštevanju temeljnega načela ZUP o varstvu javne koristi, opredeljenega v določbah ZGO-1 – UPB1 v zvezi z inšpekcijskim nadzorstvom nad izvajanjem določb, ki se nanašajo na gradnjo, pa je prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank v primeru neizvršitve izpodbijanega akta nesporna. Inšpekcijski nadzor je namreč namenjen odpravljanju nepravilnosti in pomanjkljivosti, ugotovljenih v zvezi s kršitvijo zakona ali drugega predpisa.

Tožeča stranka vlaga pritožbo zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zaradi nepravilne uporabe materialnega prava. Predlaga, da se pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da v konkretnem primeru med obema obravnavanima škodama (škodo, ki grozi tožeči stranki oziroma škodo, ki grozi javni koristi) ni nobenega sorazmerja. Z izvršitvijo akta (rušitvijo objektov) bi tožeči stranki nastala totalna škoda (izguba vseh članov in članarin, ki zagotavljajo njen obstoj), z odložitvijo izvršitve akta, pa bi javni koristi nastala minimalna oziroma nobena škoda (to je obstoj nezakonite gradnje do pravnomočne rešitve upravnega spora). Ugotavlja, da naj bi v obravnavanem primeru imela javna korist dva nasprotujoča si vidika, in sicer vidik v zvezi z odstranitvijo morebitne črne gradnje (to je vidik, ki nasprotuje izdaji začasne odredbe) ter vidik v zvezi z ugotovitvijo možnosti rekreacije v širši okolici na različnih športnih objektih tožeče stranke (to je vidik, ki opravičuje izdajo začasne odredbe). Ker imajo obstoječi objekti tožeče stranke za javno korist vsekakor več pozitivnih učinkov kot bi jih imela odstranitev objektov, naj bi bila izdaja začasne odredbe upravičena in utemeljena.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je tožeča stranka zahtevala začasno odredbo po določbi 2. odstavka 32. člena ZUS-1. Ta določa, da sodišče na zahtevo tožnika odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadejala tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča že prvi pogoj, to je nastanek težko popravljive škode za tožnika, v obravnavanem sporu ni izkazan. ZUS-1 sicer pojma težko popravljive škode ne opredeljuje. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijanega sklepa navaja, da je po njegovi presoji za težko popravljivo škodo šteti le škodo, ki je v razmerju do javne koristi in do možne večje nepopravljive škode nasprotnih strank sorazmerno večja. Tudi po presoji pritožbenega sodišča gre pri težko popravljivi škodi za neopredeljen pravni pojem, zaradi česar je treba v vsakem posameznem primeru ugotavljati dejstva in okoliščine, iz katerih je sklepati, da gre oziroma ne gre za takšno škodo, ki je za tožnika težko popravljiva. Pravilna in skladna z vsebino je presoja sodišča prve stopnje, da tožnik z zatrjevanjem, da bi z izvršitvijo izpodbijanega akta izgubil člane in s tem edini prihodek, ki ga predstavlja članarina in igralnina, omenjenega zakonskega pogoja ne izkazuje. Z razlogi, s katerimi je utemeljilo omenjeno stališče že sodišče prve stopnje, se pritožbeno sodišče strinja. Ker bi morala težko popravljiva škoda, do katere bi lahko prišlo z izvršitvijo izpodbijanega akta, nastati tožniku ne pa tretji osebi, so neupoštevni pritožbeni ugovori, ki se nanašajo na možnost rekreacije tretjih oseb v širši okolici spornih objektov. Ker že prvi pogoj za izdajo zahtevane začasne odredbe ni izpolnjen, ugotavljanje drugega pogoja – prizadetosti javne koristi – niti ni (bilo) potrebno.

Glede na navedeno je bilo na pravilno ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabljeno, postopek v upravnem sporu pa ni bil kršen. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 76. člena v zvezi s 1. odstavkom 82. in 6. odstavkom 32. člena ZUS-1 pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Ker s pritožbo ni uspel, tožnik sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (165. v zvezi s 154. členom ZPP in 1. odstavkom 22. člena ZUS-1).