Jedro

Posameznik ima v postopku z zahtevo za sodno varstvo pravico, da je navzoč pri izvajanju dokazov ob dopolnitvi dokaznega postopka.

Izrek

Izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Inšpektor za ceste Inšpektorata Republike Slovenije za promet, energetiko in prostor je z odločbo z dne 10. 3. 2014 pravno osebo S., d. o. o., in njeno odgovorno osebo spoznal za odgovorna storitve prekrškov po tretjem odstavku 27. člena Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1). Pravni osebi je izrekel globo 6.000,00 EUR, odgovorni osebi pa 2.000,00 EUR. Zagovornica pravne in odgovorne osebe je zoper odločbo vložila zahtevo za sodno varstvo, ki ji je Okrajno sodišče v Novem mestu s sodbo z dne 2. 2. 2015 delno ugodilo, postopek o prekršku zoper odgovorno osebo na podlagi 5. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) ustavilo, v preostalem odločbo o prekršku potrdilo in zavrnilo zahtevo za sodno varstvo ter odločilo, da stroški sodnega postopka glede odgovorne osebe obremenjujejo proračun.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovna državna tožilka, zaradi, kot uvodoma navaja, kršitve materialnega prekrškovnega prava, bistvenih kršitev določb postopka o prekršku in kršitev Ustave Republike Slovenije. Predlaga, naj Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijano sodbo spremeni tako, da postopek o prekršku ustavi, podredno pa, naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo odločanje.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo pravni osebi in njeni zagovornici, ki se o njej nista izjavili.

B.

4. Iz odločbe o prekršku je razbrati, da je pravna oseba S., d. o. o., ki je bila pooblaščena za odstranjevanje reklamnih panojev, odgovorna za prekršek po tretjem odstavku 27. člena ZCes-1, ker sta B. D. in J. Z. v njenem imenu in v njeno korist na regionalni cesti v območju javne ceste brez dovoljenja upravljalca javnih cest odstranjevala reklamne panoje z ulične razsvetljave.

5. Sodišče je na podlagi dopolnjenega dokaznega postopka, v okviru katerega je zaslišalo pričo J. Z., ugotovilo, da je bil neposredni storilec prekrška J. Z., ki je svoje vozilo, opremljeno z dvigalom in dvižno košaro, postavil na cesto v bližino krožnega križišča, ker ga zaradi napluženega snega ni mogel postaviti na pločnik ali zelenico. S tako postavljenega vozila je s pomočjo delavca, ki mu ga je priskrbela pravna oseba, snemal reklamne panoje. Sodišče je odgovornost pravne osebe navezalo na odgovornost neposrednega storilca, za katerega je ugotovilo, da je deloval v njenem imenu, za njen račun in v njeno korist (prvi odstavek 14. člena ZP-1). Posledično je postopek o prekršku zoper odgovorno osebo pravne osebe na podlagi 5. točke prvega odstavka ZP-1 ustavilo, kar je pojasnilo z oceno, da ni dokazano, da je odgovorna oseba storila prekršek.

6. Iz ustaljene ustavnosodne presoje izhaja, da je določba 29. člena Ustave o pravnih jamstvih v kazenskem postopku specialna v razmerju do pravic iz 22. člena (enako varstvo pravic) in 23. člena Ustave (pravica do sodnega varstva). Ta procesna jamstva tvorijo širši pojem poštenega postopka in morajo biti posamezniku zagotovljena tudi v postopku o prekršku. Za zagotovitev poštenega postopka je bistveno, da so obdolžencu dane zadostne možnosti, da izrazi stališče tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov nanj naslovljenega očitka in da v razmerju do nasprotne stranke ni zapostavljen. Eno od jamstev poštenega postopka je pravica posameznika do obrambe. Upoštevna vidika pravice do obrambe iz druge in tretje alineje 29. člena Ustave posameznik med drugim izvaja tudi v postopku z zahtevo za sodno varstvo. Posameznik ima v postopku z zahtevo za sodno varstvo pravico do izvajanja dokazov v svojo korist z vsemi dokaznimi sredstvi, pravico do zaslišanja obremenilnih prič, pravico, da je seznanjen z vsem procesnim gradivom in da se o njem izjavi, ter pravico, da je navzoč pri izvajanju dokazov ob dopolnitvi dokaznega postopka.(1) Vložnica zato utemeljeno opozarja, da bi sodišče pravni osebi moralo omogočiti sodelovanje pri zaslišanju priče. Tega ni storilo, zato je prekršilo njeno pravico do obrambe iz 29. člena Ustave.

C.

7. Vrhovno sodišče je ugotovilo kršitev pravice do obrambe po drugem odstavku 155. člena ZP-1 v zvezi z 2. in 3. alinejo 29. člena Ustave, zato je ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti, razveljavilo izpodbijano sodbo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (prvi odstavek 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1). Glede na tako odločitev preostalih navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti ni presodilo.

8. Sodišče bo dopolnilo dokazni postopek, popolnoma raziskalo dejansko stanje (predvsem z vidika vsebine dejavnosti, s katero se je po ugotovitvah sodišča ukvarjala pravna oseba – ali je šlo za reklamiranje lastnih proizvodov, za dejavnost snemanja in nameščanja reklamnih panojev za naročnike oglasov ali za kaj tretjega), se opredelilo do pripisljivosti te dejavnosti pravni osebi (tudi z vidika določb 6. člena Zakona o gospodarskih družbah) in odločilo o zahtevi za sodno varstvo.

(1) Odločbi Ustavnega sodišča RS Up-718/13 z dne 7. 10. 2015; Up-319/10-14, U-I-63/10-7 z dne 20. 1. 2011 ter druge.