Jedro

Odgovornost samostojnega podjetnika posameznika ne more temeljiti le na izpolnitvi predpostavk iz prvega odstavka 14. člena ZP-1, saj gre za fizično osebo, katere odgovornost mora temeljiti na njenem lastnem prispevku k prekršku, ki se kaže v opustitvi dolžnega nadzorstva, s katerim bi prekršek lahko preprečila (subjektivizirana odgovornost). Pri razlagi določbe, ki samostojnemu podjetniku posamezniku nalaga odgovornost za prekršek drugega, je zato treba upoštevati navedeno bistveno razliko med pravno osebo in samostojnim podjetnikom posameznikom, ki gospodarsko dejavnost opravlja kot fizična oseba. V obravnavani zadevi gre za položaj, ki je v bistvenem primerljiv z odgovornostjo odgovorne osebe v ZP-1 oziroma položajem, ki ga ureja drugi odstavek 14. člena ZP-1 in ki od prekrškovnega organa terja, da že v izreku odločbe o prekršku konkretno navede vsebino dolžnega nadzorstva, ki naj bi ga vodstveni oziroma nadzorni organ (odgovorna oseba) samostojnega podjetnika posameznika opustil. Po vsebini gre v obravnavani zadevi dejansko za očitek, da samostojni podjetnik posameznik kot vodstveni oziroma nadzorni organ ni izvedel ukrepov dolžnega nadzorstva nad pri njemu zaposlenim voznikom. Funkciji vodenja in nadziranja sta v konkretnem primeru združeni v nosilcu podjema, kar pomeni, da te organe predstavlja podjetnik sam. Zato bi bila njegova odgovornost za prekršek lahko ugotovljena le v primeru, da bi mu prekrškovni organ že v izreku odločbe očital konkretno opustitev dolžnega nadzorstva.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se postopek o prekršku zoper storilca ustavi.

II. Stroški postopka o prekršku bremenijo proračun.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Postaja prometne policije Kranj je z odločbo o prekršku z dne 9. 11. 2016 storilca samostojnega podjetnika posameznika A., s. p. spoznal za odgovornega storitve prekrška po 3. alineji tretjega odstavka 40č. člena Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (v nadaljevanju ZDCOPMD), mu izrekel globo v znesku 6.000,00 eurov ter naložil plačilo sodne takse v višini 600,00 eurov. Zoper odločbo o prekršku je storilčeva zagovornica vložila zahtevo za sodno varstvo, ki ji je Okrajno sodišče na Jesenicah s sodbo z dne 2. 11. 2018 delno ugodilo in izpodbijano odločbo o prekršku spremenilo tako, da je na mestih, kjer je navedba „pravna oseba“, to navedbo spremenilo v navedbo „kršitelj“, v ostalem pa je zahtevo storilčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zoper sodbo okrajnega sodišča v zvezi z odločbo prekrškovnega organa je vrhovna državna tožilka Sanja Javor Pajenk dne 2. 4. 2019 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zaradi kršitve materialnih določb zakona iz 1. točke 156. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) izpodbijano sodbo spremeni tako, da postopek o prekršku ustavi. Vrhovna državna tožilka ob sklicevanju na sodbo Vrhovnega sodišča IV Ips 5/2017 z dne 18. 4. 2017 navaja, da gre v obravnavani zadevi za položaj, ki je v bistvenem primerljiv z odgovornostjo odgovorne osebe oziroma položajem, ki ga ureja drugi odstavek 14. člena ZP-1 in od prekrškovnega organa terja, da že v izreku odločbe o prekršku konkretno navede vsebino dolžnega nadzorstva, ki naj bi ga vodilni oziroma nadzorni organ (odgovorna oseba samostojnega podjetnika posameznika) opustil. Po vsebini gre za očitek, da samostojni podjetnik posameznik kot vodstveni oziroma nadzorni organ ni izvedel ukrepov dolžnega nadzorstva nad pri njemu zaposlenim voznikom. Za presojo odgovornosti samostojnega podjetnika posameznika ni relevantno zgolj konkretno ravnanje storilca, ki izpolnjuje znake prekrška, pač pa tudi tiste okoliščine, iz katerih izhaja odgovornost samostojnega podjetnika posameznika, ki morajo biti konkretizirane v izreku odločbe o prekršku. Odgovornost samostojnega podjetnika posameznika za prekršek bi lahko bila ugotovljena v primeru, da bi mu prekrškovni organ že v izreku odločbe očital konkretno opustitev dolžnega nadzorstva.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu in njegovi zagovornici, ki se v izjavi z dne 23. 4. 2019 pridružuje navedbam zahteve.

B.

4. Samostojni podjetnik posameznik je bil spoznan za odgovornega storitve prekrška po 3. alineji tretjega odstavka 40č. člena ZDCOPMD, ker je neposredni storilec prekrška M. S. dne 15. 9. 2016 ob 17.30 na avtocesti št. A2, odseku 0003 (Lipce – Radovljica), vozil skupino vozil in sicer tovorno vozilo reg. št. LJ ... z dodanim priklopnikom reg. št.... LJ ter pri opravljanju dejavnosti samostojnega podjetnika posameznika (49.410 – cestni tovorni promet) in prevozu v javnem cestnem prometu storil prekršek v imenu in s sredstvom samostojnega podjetnika posameznika. Voznik je vozil skupino vozil z največjo dovoljeno maso več kot 40 ton, pri čemer mora biti vozilo opremljeno s tahografom (nadzorno napravo). Pri kontroli digitalnega tahografa je bilo ugotovljeno, da je tahograf zaradi voznikovega posega v njegovo delovanje beležil voznikov počitek in ne vožnje, pri čemer je voznik dejansko vozil. Voznik je na tovornem vozilu LJ ... imel namenski predmet (magnet), ki ga je uporabljal za izvajanje posegov, ki imajo za posledico ponarejanje, zatajitev ali uničenje podatkov na tahografu ali voznikovi kartici. Digitalni tahograf je tako beležil počitek voznika vse od 17.03 pa do 17.39, ko je voznik vozil in je bil ustavljen ter kontroliran.

5. V prvem odstavku 14.a člena ZP-1 je določeno, da je samostojni podjetnik posameznik za prekršek, ki ga storilec stori pri opravljanju njegove dejavnosti, odgovoren pod pogoji iz 14. člena tega zakona, torej pod pogoji, kot veljajo za odgovornost pravne osebe. Pravna oseba je odgovorna za prekršek, ki ga pri (a) opravljanju njene dejavnosti (b) v njenem imenu ali za njen račun ali v njeno korist ali z njenimi sredstvi stori (c) storilec, ki je znan in odgovoren za prekršek (pridružitvena oziroma akcesorna odgovornost pravne osebe). Če opis prekrška v takem primeru vsebuje vse tri predpostavke odgovornosti pravne osebe, je pravna oseba za storitev prekrška odgovorna. Le v primeru, če storilca prekrška ni mogoče odkriti ali če za prekršek ni odgovoren, ZP-1 določa dodatno predpostavko odgovornosti pravne osebe za prekršek, in sicer, da je njen vodstveni ali nadzorni organ ali njena odgovorna oseba opustila dolžno nadzorstvo, s katerim bi se prekršek lahko preprečil. V tem primeru mora biti opustitev dolžnega nadzorstva v odločbi o prekršku določno opisana. V vsakem primeru se pravna oseba lahko razbremeni odgovornosti za prekršek, če dokaže, da je bil prekršek storjen bodisi z namenom škodovanja tej pravni osebi, bodisi z zavestnim kršenjem pogodbe, na podlagi katere storilec opravlja delo ali storitev za pravno osebo, ali s kršenjem navodil ali pravil pravne osebe, ki je v okviru dolžnega nadzorstva pravočasno izvedla vse ukrepe, potrebne za preprečitev prekrška. Tako je tudi enotno stališče sodne prakse1 in pravne teorije.2

6. Vrhovno sodišče je v zadevi IV Ips 120/2012 z dne 15. 1. 2013 odločilo, da se za presojo odgovornosti samostojnega podjetnika posameznika na podlagi prvega odstavka 14. a člena ZP-1 uporabljajo enaka pravila kot za pravne osebe, in da je odgovornost samostojnega podjetnika pridružitvena (akcesorna), kar je razvidno iz dejstva, da samostojni podjetnik odgovarja za prekršek, ki ga izvrši druga oseba. Tudi v pravni teoriji je zaslediti enako stališče, da se za presojo odgovornosti podjetnika in zasebnika kot posebnih statusnih oblik uporabljajo enaka pravila, kakor veljajo za pravne osebe, da sta podjetnik in zasebnik torej odgovorna za prekršek, ki ga pri opravljanju njune dejavnosti storilec stori v njunem imenu, na njun račun, v njuno korist ali z njunimi sredstvi.3

7. V sodbi IV Ips 9/2015 je Vrhovno sodišče presodilo, da se v primeru obstoja okoliščin iz prvega odstavka 14. člena ZP-1 opustitev dolžnosti seznanitve ter morebitnega dolžnega nadzorstva, ki ga za posamezno področje storilcu nalagajo predpisi, domneva, storilec pa lahko dokazuje, da je te dolžnosti izpolnil. Odgovornost storilca torej temelji na njegovem lastnem prispevku k prekršku. Če noben predpis ne določa jasnih in dovolj konkretnih ukrepov dolžnega nadzorstva, ki jih mora storilec izvrševati, da bi prekršek preprečil, za razbremenitev odgovornosti zadostuje, da storilec izkaže, da je izpolnil dolžnost seznanitve.

8. Kot je Vrhovno sodišče že presodilo v svojih odločbah4, je zakonodajalec s spremembo zakona (novela ZP-1G) uvedel neke vrste objektivizirano odgovornost pravne osebe za prekršek, ki ga pri opravljanju njene dejavnosti stori storilec. Vrhovno sodišče je že presodilo5, da odgovornost samostojnega podjetnika posameznika ne more temeljiti le na izpolnitvi predpostavk iz prvega odstavka 14. člena ZP-1, saj gre za fizično osebo, katere odgovornost mora temeljiti na njenem lastnem prispevku k prekršku, ki se kaže v opustitvi dolžnega nadzorstva, s katerim bi prekršek lahko preprečila (subjektivizirana odgovornost). Pri razlagi določbe, ki samostojnemu podjetniku posamezniku nalaga odgovornost za prekršek drugega, je zato treba upoštevati navedeno bistveno razliko med pravno osebo in samostojnim podjetnikom posameznikom, ki gospodarsko dejavnost opravlja kot fizična oseba. V obravnavani zadevi gre za položaj, ki je v bistvenem primerljiv z odgovornostjo odgovorne osebe v ZP-16 oziroma položajem, ki ga ureja drugi odstavek 14. člena ZP-1 in ki od prekrškovnega organa terja, da že v izreku odločbe o prekršku konkretno navede vsebino dolžnega nadzorstva, ki naj bi ga vodstveni oziroma nadzorni organ (odgovorna oseba) samostojnega podjetnika posameznika opustil. Po vsebini gre v obravnavani zadevi dejansko za očitek, da samostojni podjetnik posameznik kot vodstveni oziroma nadzorni organ ni izvedel ukrepov dolžnega nadzorstva nad pri njemu zaposlenim voznikom. Funkciji vodenja in nadziranja sta v konkretnem primeru združeni v nosilcu podjema, kar pomeni, da te organe predstavlja podjetnik sam.7 Zato bi bila njegova odgovornost za prekršek lahko ugotovljena le v primeru, da bi mu prekrškovni organ že v izreku odločbe očital konkretno opustitev dolžnega nadzorstva. V nasprotnem primeru bi tudi za fizične osebe veljala objektivizirana odgovornost za prekršek, kar bi ne bilo skladno z vsebino in namenom določbe 27. člena Ustave Republike Slovenije ter s sistematiko ZP-1, ki odgovornost fizičnih oseb veže na konkreten prispevek k storitvi prekrška. Zato je treba v primerih, ko samostojni podjetnik posameznik nastopa tudi v vlogi vodstvenega oziroma nadzornega organa, prvi odstavek 14.a člena ZP-1 razlagati tako, da morajo biti za odgovornost samostojnega podjetnika posameznika in posameznika, ki samostojno opravlja dejavnost, v vsakem primeru kumulativno izpolnjeni pogoji iz prvega in drugega odstavka 14. člena ZP-1. C.

9. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo ter sodbo sodišča spremenilo tako, da je postopek o prekršku zoper samostojnega podjetnika posameznika iz razloga po 1. točki prvega odstavka 136. člena ZP-1 ustavilo. Posledično je bilo treba odločbo spremeniti tudi glede stroškov postopka, in sicer tako, da stroški postopka bremenijo proračun (četrti odstavek 144. člena ZP-1).

1 Sodbe VSRS IV Ips 44/2014 z dne 24. 4. 2015, IV Ips 86/2014 z dne 16. 6. 2015 in IV Ips 9/2015 z dne 15. 9. 2015. 2 Dr. Liljana Selinšek: Aktualna vprašanja glede odgovornosti pravnih in fizičnih oseb za prekršek, Pravosodni bilten 1/2015, str. 21 in Barbara Zobec: Odgovornost pravnih oseb za prekršek, Pravosodni bilten 1/2014, str. 193. 3 Dr. Liljana Selinšek: Aktualna vprašanja glede odgovornosti pravnih in fizičnih oseb za prekršek, Pravosodni bilten 1/2015, str. 23. 4 Sodbe VSRS IV Ips 147/2013 z dne 18. 2. 2014, IV Ips 21/2014 z dne 15. 4. 2014 in IV Ips 44/2014 z dne 24. 4. 2015. 5 Sodba VSRS IV Ips 5/2017 z dne 18. 4. 2017. 6 Sodba VSRS IV Ips 16/2016 z dne 17. 5. 2016 in številne druge. 7 Hinko Jenull in dr. Liljana Selinšek: Uvodna pojasnila k ZP-1 z novelama ZP-1F in ZP-1G, GV Založba, Ljubljana, 2011.