Jedro

V ZDavP-u ni izrecno določeno, da bi davčnemu zavezancu od neupravičeno odmerjenih ali preveč plačanih odmerjenih obresti pripadale obresti.

Obrazložitev

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ ugotovil, da je zavezanec za davek A. d.o.o. na podlagi odločbe št. 48011-012/99-2-51-89/05, 21 z dne 9. 6. 1999, v obdobju od 20. 8. 2002 do 28. 9. 2006, preveč plačal zamudne obresti od davka od prometa proizvodov v višini 13.922.436,19 SIT, ki se mu vrnejo v roku 30 dni od dneva vročitve odločbe, s tem da stroški postopka niso bili priglašeni in da pritožba ne zadrži izvršitve. Iz obrazložitve izhaja, da je bil pri tožniku opravljen inšpekcijski pregled DDV za leto 1998 in 9. 6. 1999 sestavljen zapisnik ter 28. 7. 1999 izdana odločba, s katero je bilo tožniku naloženo plačilo davka od prometa proizvodov in pripadajoče zamudne obresti. Tožnik je zoper dokončno odločbo vložil tožbo in je Upravno sodišče RS dne 28. 11. 2002 tožbi ugodilo in zadevo vrnilo v ponoven postopek, kar je bilo potrjeno tudi s sodbo Vrhovnega sodišča z dne 20. 4. 2006. Dne 4. 9. 2006 je drugostopni organ vrnilo zadevo prvostopnemu organu v ponovni postopek. Prvostopni organ navaja, da zavezanec za davek po odločbi naloženih dajatev, in sicer davka od prometa proizvodov v skupnem znesku 26.170.920,75 SIT ni plačal, tožniku pa je od neplačanega davka prvostopni organ obračunaval zamudne obresti in jih tudi odtegnil v obdobju od 20. 8. 2002 do 28. 9. 2006 v skupnem znesku 13.922.436,19 SIT.

Tožnik je vložil pritožbo, v kateri se sklicuje na 1. odstavek 34. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 54/2004, v nadaljevanju ZDavP-1), po katerem zavezancu od neupravičeno odmerjenega ali preveč odmerjenega davka pripadajo obresti od dneva plačila davka, zato bi moral prvostopni organ odločiti, da mu od plačanih zamudnih obresti pripadajo zamudne obresti. Pritožbeni organ je pritožbo zavrnil. Navaja, da so bile tožniku vrnjene plačane zamudne obresti, ki so bile obračunane od premalo plačanega davka od prometa proizvodov za leto 1998 in da je 4. odstavek 95. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št, 18/96 in spremembe, v nadaljevanju ZDavP) razumeti tako, da se v primeru vračila davčnega dolga, obresti priznajo samo od zneska preveč plačane glavnice in ne tudi od preveč plačanih zamudnih obresti in da po davčnih predpisih ni podlage za vračanje obrestovanih zamudnih obresti.

V tožbi tožnik izpodbija navedeno odločitev prvostopnega organa. Meni, da ima pravico do povrnitve zamudnih obresti od zneskov, ki so mu bili neupravičeno odtegnjeni in ne gre razlikovati, ali je pri tem šlo za plačilo davka, ali za plačilo zamudnih obresti od davka, saj je dejstvo, da so mu bili zneski neupravičeno odtegnjeni. Sklicuje se na 1. odstavek 34. člena ZDavP-1, ki določa, da zavezancu za davek pripadajo od neupravičeno odmerjenega ali preveč odmerjenega davka obresti od dneva plačila davka. Sodišču predlaga, da razveljavi (pravilno: odpravi) prvostopno odločbo, ter zadevo vrne prvostopnemu organu v ponovno odločanje in toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri razlogih svoje odločitve in svojih ugotovitvah, ki so razvidni iz obeh izpodbijanih odločb in predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. V obravnavani zadevi med strankama ni sporno, da so bile tožniku vrnjene zamudne obresti v znesku 13.922.436,19 SIT, ki so bile obračunane od premalo plačanega davka od prometa proizvodov za leto 1998, potem, ko je po sodbi Upravnega in Vrhovnega sodišča v letu 2006 odpadla pravna podlaga za naložitev obveznosti.

Sporno pa ostaja vprašanje ali tožniku pripadajo od preveč plačanih zamudnih obresti tudi zamudne obresti za čas, ko so tožniku bile neupravičeno odtegnjene (plačane) zamudne obresti.

Po določbi 1. odstavka 95. člena ZDavP se davčnemu zavezancu ali komu drugemu, ki je na račun davkov, obresti, denarne kazni ali stroškov plačal več, kot je bil dolžan plačati po pravnomočni odločbi ali po davčnem obračunu, preveč plačani znesek vrne v 30-dneh od vročitve odločbe, če s tem zakonom ni drugače odločeno in po 4. odstavku navedenega člena pripadajo davčnemu zavezancu od neupravičeno odmerjenega ali preveč odmerjenega davka obresti po obrestni meri, določeni z zakonom, ki ureja obrestno mero zamudnih obresti od dneva plačila davka. ZDavP ob uporabi pojmov davek in obresti ni dosleden, saj so v posameznih določbah oziroma naslovih poglavij namreč s pojmom davek obsežene tudi obresti, v posameznih določbah pa temu ni tako. Ne glede na to pa sodišče ocenjuje, da v davčnem postopku upravičencem oziroma davčnim zavezancem obresti ne pripadajo, če tega zakon izrecno ne določa, ne glede na to, da so zamudne obresti stranske dajatve glede denarne obveznosti in da je zanje značilna akcesornost. Ker v navedeni določbi 4. odstavka 95. člena ZDavP ni izrecno določeno, da bi davčnemu zavezancu od neupravičeno odmerjenih ali preveč plačanih odmerjenih obresti pripadale obresti, po mnenju sodišča zato ni podlage, da bi po navedeni določbi ob pravilni uporabi te določbe ZDavP tožniku pripadale zamudne obresti od obresti, glede na to, da so neutemeljeno tožniku obračunane.

Ker gre v obravnavanem primeru za davčni postopek in je treba navedeno določbo upoštevati in je ta določba za odločanje relevantna. Tudi po presoji sodišča po določbah ZDavP, ki je, kot rečeno v obravnavanem primeru relevanten za odločanje, od neupravičeno odmerjenih ali preveč odmerjenih obresti, davčnim zavezancem obresti ne pripadajo.

Določba 34. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 54/04, v nadaljevanju ZDavP-1) v obravnavanem primeru ne pride v poštev. ZDavP-1 ki je veljal od 21. 5. 2004 dalje, uporabljal pa se je od 1. 1. 2005, je v 406. členu v končnih določbah določal, da glede zadev, v katerih je postopek ob uveljavitvi tega zakona v teku oziroma glede katerih je bila ob uveljavitvi tega zakona že vložena zahteva ali pravno sredstvo, se končajo po določbah Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 do 97/01, v nadaljevanju ZDavP). V obravnavani zadevi gre prav za tak primer, saj je šlo za postopek, ki je bil ob uveljavitvi ZDavP-1, to je 21. 5. 2004, v teku oziroma je bilo že vloženo pravno sredstvo.

Po povedanem sta oba davčna organa pravilno uporabila določbe ZDavP, sodišče pa se z razlago določbe 4. odstavka 95. člena ZDavP, da pripadajo davčnim zavezancem le obresti od neupravičeno odmerjenega ali preveč plačanega davka, ki glede na določbo 1. člena ZDavP obsega zgolj obvezne dajatve, strinja. Morebitna prikrajšanja, ki bi tožeči stranki zaradi plačila zamudnih obresti nastala s plačilom na podlagi izvršljive upravne odločbe, pa na upravno pravnem področju ni mogoče sanirati.

Po povedanem je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, dalje ZUS-1).

Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1.