Jedro

Zastaranje se pretrga z vložitvijo tožbe in z vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev (388. člen ZOR). Kot pretrganje zastaranja je tako potrebno v navedenem smislu upoštevati tudi spremembo dejanske podlage tožbenega zahtevka. Ker je tožeča stranka materialne predpostavke odškodninske odgovornosti prvič navajala šele v navedeni vlogi po izteku zastaralnega roka, je tožeča stranka izgubila pravico zahtevati izpolnitev obveznsoti. Zato je pravilna odločitev v izpodbijani sodbi glede zavrnitve tožbenega zahtevka tudi na tej podlagi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep in sodba potrdita.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh povrniti 602.500,00 SIT stroškov pritožbenega postopka, v primeru neplačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za prekinitev postopka (točka I.1. izreka izpodbijane odločbe), s sodbo pa je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo

76.000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila (točka II.I.1. izpodbijane odločbe). Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke in G.P. d.o.o. Zagreb v znesku 3.198.160,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

2.6.2005 do plačila (točka II.II. izreka izpodbijane odločbe).

Zoper ta sklep in sodbo je pravočasno vložila pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano odločbo spremeni tako, da ugodi predlogu tožeče stranke za prekinitev postopka in podrejeno temu, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma da napadeni sklep in sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo in sklep potrdi, tožeči stranki pa naloži povrnitev stroškov pritožbenega postopka tožene stranke s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Pritožba ni utemeljena.

Glede pritožbe zoper sklep o zavrnitvi predloga tožeče stranke za prekinitev postopka Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrnitvi predloga za prekinitev postopka utemeljilo s tem, da je tožeča stranka predlog podala šele tik pred koncem glavne obravnave. V skladu s 1. odstavkom 13. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) lahko sodišče, kadar je odločba odvisna od predhodne rešitve vprašanja ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje, pa o njem še ni odločilo sodišče ali kakšen drug pristojen organ, samo reši to vprašanje, če ni s posebnimi predpisi drugače določeno, pri čemer ima rešitev tega predhodnega vprašanja pravni učinek samo v pravdi, v kateri je bilo vprašanje rešeno. Tožeča stranka je svoj predlog za prekinitev postopka utemeljevala s sklicevanjem na pravdni postopek v Republiki Hrvaški med pravdnima strankama, v katerem naj bi bilo še nepravnomočno razsojeno, da je tožeča stranka lastnik 186 rednih delnic podjetja G.P. d.d. Zagreb. Tožeča stranka je v tej pravdi tožbeni zahtevek utemeljevala na dveh podlagah. Prvo predstavlja lastništvo spornih delnic družbe G.P. d.d. Zagreb. Druga podlaga pa je odškodninska odgovornost tožene stranke zaradi njenega protipravnega ravnanja, ki naj bi bilo v tem, da je prodajala delnice oziroma uveljavljala izplačilo dividend za delnice, katerih lastnica ni bila več. Zgolj v tem, da je samo odločalo o predhodnem vprašanju, ki je hkrati predmet posebnega postopka pred drugim sodiščem, sodišču prve stopnje ni mogoče očitati bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Kot bo razvidno iz nadaljnje obrazložitve pa odločitev o pravnem razmerju, na katerega se sklicuje tožeča stranka (lastništvo delnic družbe G.P. d.d. Zagreb) za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka v tem postopku ni odločilno, v posledici česar je tudi iz tega razloga v celoti neutemeljena pritožba tožeče stranke zoper sklep sodišča prve stopnje, s katerim je zavrnilo predlog za prekinitev postopka.

Glede pritožbe zoper sodbo Tožeča stranka je tudi v ponovljenem postopku pred sodiščem prve stopnje tožbeni zahtevek še vedno utemeljevala z lastništvom delnic družbe G.P. d.d. Zagreb. Iz navedb tožeče stranke je razbrati, da uveljavlja iz naslova lastništva delnic zahtevek na izplačilo dividende kot del dobička, kar predstavlja eno od osnovnih premoženjskih pravic, ki izhaja iz delnice. Za uveljavitev tovrstnega denarnega zahtevka morata biti izpolnjeni naslednji predpostavki:

1.Delničar lahko uveljavlja pravico do izplačila dividende zoper družbo, katere alikvotni del osnovnega kapitala predstavlja delnica.

2.V razmerju do delniške družbe velja za delničarja imenske delnice tisti, ki je vpisan v delniški knjigi (2. odstavek 226. člena Zakona o trgovačkim društvima Republike Hrvaške - Narodne novine 111/93).

Tožeča stranka torej ne more uspeti z denarnim zahtevkom do tožene stranke za izplačilo dividende iz naslova delnic druge družbe, to je družbe G.P. d.d. Zagreb.

Kot je bilo pojasnjeno že v sodbi pritožbenega sodišča I Cpg 1175/2003 z dne 3.2.2005 pa tožeča stranka z istovrstnim denarnim zahtevkom niti zoper takratno drugotoženo stranko G.P. d.d. Zagreb ni uspela in to zato, ker ni izpolnjevala drugega pogoja, to je, ker ni bila vpisana v delniški knjigi kot delničar navedene družbe. Ker tožeča stranka nima izkazane materialnopravne podlage za uveljavljanje kakršnegakoli denarnega zahtevka zoper toženo stranko iz naslova lastništva delnic tretje družbe, se s tem izkaže kot nerelevantno sklicevanje pritožnika na odločitev gospodarskega sodišča v Zagrebu v pravdi, v kateri je tožeča stranka uveljavljala vpis v delniški knjigi družbe G.P. d.d. Zagreb. S tem se izkaže, da se je sodišče prve stopnje sicer po nepotrebnem v izpodbijani sodbi kot s predhodnim vprašanjem ukvarjalo z vprašanjem ali je tožeča stranka izkazala lastninsko pravico na spornih delnicah oziroma ali je vpisana kot delničar v delniški knjigi navedene družbe. Zgolj zatrjevano lastništvo spornih delnic tožeči stranki namreč ne daje nobene podlage za uveljavljanje premoženjske pravice na izplačilo dividende iz navedenih delnic od tožene stranke.

V zvezi z odškodninsko podlago tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo v posledici ugotovitve, da je tožbeni zahtevek zastaral. Tožeča stranka je navedeno podlago utemeljevala s protipravnim ravnanjem tožene stranke zaradi prodaje delnic, ki jih je pred tem že prodala tožeči stranki. To trditveno podlago je tožeča stranka prvič navedla v pripravljalni vlogi z dne

1.9.2003. S tem je zatrjevala dejanski stan krivdne povzročitve škode tožeči stranki s strani tožene stranke (154. člen ZOR). V zvezi z zastaranjem tovrstnega zahtevka se je sodišče prve stopnje sicer materialnopravno zmotno sklicevalo na 3. odstavek namestno na 1. odstavek 376. člena ZOR, saj naj bi zatrjevana škoda izhajala iz deliktnega ravnanja tožene stranke in ne iz kršitve pogodbenih obveznosti. Navedeno pa ne vpliva na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje glede izteka zastaralnega roka za vtoževano obveznost. V tem smislu je sodišče prve stopnje pravilno povzelo 1. odstavek 376. člena ZOR, po katerem je zastaralni rok pričel teči takrat, ko je tožeča stranka izvedela za škodo in tistega, ki je škodo povzročil. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeča stranka za škodo in povzročitelja škode izvedela najkasneje dne 8.3.1999. Tožeča stranka te dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje v pritožbi ne izpodbija oziroma celo izrecno priznava, da je vedela, da je prišlo do ponovne in nedovoljene prodaje istih delnic. Tožeča stranka je že v tožbi zatrjevala, da je bila seznanjena, da je bil toženi stranki izplačan dobiček za več preteklih let v znesku 76.000.000,00 SIT (točka II. tožbe). Ker pa je tožeča stranka navedene okoliščine šele v pripravljalni vlogi z dne 1.9.2003 uveljavljala kot podlago za odškodninski zahtevek, je tako materialnopravno pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek zastaral, saj je ob utemeljitvi tožbenega zahtevka na odškodninski podlagi dne 1.9.2003 že iztekel triletni zastaralni rok iz 1. odstavka 376. člena ZOR.

Zastaranje se pretrga z vložitvijo tožbe in z vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev (388. člen ZOR). Kot pretrganje zastaranja je tako potrebno v navedenem smislu upoštevati tudi spremembo dejanske podlage tožbenega zahtevka. Ker je tožeča stranka materialne predpostavke odškodninske odgovornosti prvič navajala šele v navedeni vlogi po izteku zastaralnega roka, je tožeča stranka izgubila pravico zahtevati izpolnitev obveznosti. Zato je pravilna odločitev v izpodbijani sodbi glede zavrnitve tožbenega zahtevka tudi na tej podlagi. Materialnopravno zmotno pa je pritožbeno navajanje, da je s tem v zvezi relevantna citirana sodba Gospodarskega sodišča v Zagrebu, ki naj bi potrdila pravna naziranja tožeče stranke. Te okoliščine namreč v ničemer ne izpodbijajo dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki so za odločitev o zastaranju terjatve tožeče stranke relevantne.

Ker pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP, na katere mora paziti po uradni dolžnosti in ob ugotovitvi, da je glede na trditveno podlago tožeče stranke in dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna odločitev v izpodbijani sodbi, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Ker tožeča stranka ni uspela s pritožbo, je dolžna povrniti toženi stranki nastale stroške pritožbenega postopka v zvezi z odgovorom na pritožbo (1. odstvek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP) in sicer za sestavo odgovora na pritožbo, 3125 točk (343.750,00 SIT), povečane za 20 % DDV (68.750,00 SIT) ter plačano takso za odgovor na pritožbo (190.000,00 SIT).