Jedro

V obravnavani zadevi tožnik uveljavlja obnovo postopka, končanega z dokončno odločbo, s katero mu je bila priznana pravica do nadomestila za invalidnost. Sodišče prve stopnje je enako kot pred tem toženec, ugotovilo, da tožnik ni izkazal verjetnega obstoja zatrjevanega obnovitvenega razloga iz 2. točke 260. člena ZUP. Torej ni izkazal, da je bila sporna odločba izdana na podlagi ponarejene listine ali krive izpovedbe priče ali izvedenca ali kot posledica kakšnega dejanja, ki je kaznivo po kazenskem zakonu, pri čemer se obstoj tega obnovitvenega razloga dokazuje s pravnomočno sodbo kazenskega sodišča. Tožnik obstoja zatrjevanega obnovitvenega razloga tudi po oceni pritožbenega sodišča ni izkazal, saj predlogu za obnovo postopka ni predložil pravnomočne sodbe kazenskega sodišča, niti se nanjo v predlogu za obnovo postopka ne sklicuje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločba tožene stranke št. ... z dne 14. 12. 2016 in sklep Območne enote A. št. ... z dne 30. 5. 2016. 2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik, smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava s predlogom, da se sklep z dne 19. 9. 2017 razveljavi in vrne v ponovno odločanje. Navaja, da odločba z dne 18. 6. 2007 temelji na ponarejenih listinah.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče dodatno poudarja naslednje.

5. Predmet sodne presoje je dokončna odločba toženca št. ... z dne 14. 12. 2016, s katero je zavrnil tožnikovo pritožbo, vloženo zoper sklep št. ... z dne 30. 5. 2016. S slednjim je toženec zavrgel tožnikov predlog za obnovo postopka, ker je ugotovil, da ni izkazal zatrjevanega obnovitvenega razloga iz 2. točke 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju ZUP). Takšna upravna akta je sodišče prve stopnje štelo za pravilna in zakonita, s tem pa soglaša tudi pritožbeno sodišče. 6. Obnova postopka je izredno pravno sredstvo, ki je dopustno le, če so izpolnjene vse predpisane procesne predpostavke. Torej, če se glede na določbo 260. člena ZUP, ki se uporablja v skladu z 11. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2), uveljavlja zoper odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva in je izkazan vsaj eden od taksativno naštetih obnovitvenih razlogov od 1. do 10. točke in če je vložena v predpisanem subjektivnem in objektivnem roku (263. člen ZUP). Ko le ena od navedenih kumulativno predpisanih predpostavk ni izpolnjena, je potrebno predlog v skladu z 267. členom citiranega zakona zavreči. 7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik z odločbo toženca z dne 8. 8. 2006 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s priznano pravico do premestitve na drugo delovno mesto, izmenoma stoje in sede, ne v prisilni drži ledvene hrbtenice, brez dvigovanja bremen, težjih od 15 kg ter brez pogostega pripogibanja s polnim delovnim časom od 22. 2. 2006 dalje. Hkrati je bilo odločeno, da kontrolni pregled ni potreben in da bo o pravici in višini nadomestila za invalidnost odločeno s posebno odločbo, delodajalec B. pa je dolžan tožniku zagotoviti pravico do premestitve. Pritožbo tožnika je toženec z odločbo z dne 27. 11. 2006 zavrnil in odločba je bila v reviziji potrjena. Na podlagi sporočila tožnikovega takratnega delodajalca z dne 6. 3. 2007, da se je tožnik s 1. 12. 2006 zaposlil na drugem delovnem mestu v skladu z odločbo o priznanju pravice do premestitve na drugo delovno mesto, je bila tožniku izdana odločba z dne 18. 6. 2007, s katero mu je bila priznana pravica do nadomestila za invalidnost v znesku 147,42 EUR od 1. 12. 2006 dalje. Navedena odločba je pravnomočna.

8. Tožnik je dne 15. 2. 2016 pri tožencu vložil predlog za obnovo postopka, ki ga je naslovil "obnova postopka v zadevi ... v zvezi z odločbo z dne 18. 6. 2007, ki temelji na zavestnem prirejanju dne 25. 2. 2003, 25. 1. 2007 in 23. 5. 2007". V prilogi je tožnik navedel, da obnovo postopka podaja zaradi zavestnega in naklepnega prirejanja listin, ki so bile prirejene za potrebe izdaje odločbe in prikrivanja nezakonitosti v zvezi s prirejanjem zdravniškega spričevala ..., kar je storila C.C. v postopku dne 21. 3. 2007. Predlogu za obnovo je priložil dva izvida izrednega zdravniškega pregleda z dne 28. 11. 2002 in 25. 2. 2003, dopis B. d. d. z dne 21. 2. 2003, elektronsko sporočilo D.D. m.s. z dne 4. 1. 2016 ter dopis mag. E.E., dr. med. z dne 10. 2. 2016. 9. V obravnavani zadevi tožnik uveljavlja obnovo postopka, končanega z dokončno odločbo z dne 18. 6. 2007, s katero mu je bila priznana pravica do nadomestila za invalidnost v znesku 147,42 EUR od 1. 12. 2006 dalje. Sodišče prve stopnje je enako kot pred tem toženec, ugotovilo, da tožnik ni izkazal verjetnega obstoja zatrjevanega obnovitvenega razloga iz 2. točke 260. člena ZUP. Torej ni izkazal, da je bila odločba toženca z dnem 18. 6. 2007 izdana na podlagi ponarejene listine ali krive izpovedbe priče ali izvedenca ali kot posledica kakšnega dejanja, ki je kaznivo po kazenskem zakonu, pri čemer se obstoj tega obnovitvenega razloga dokazuje s pravnomočno sodbo kazenskega sodišča. Ker tožnik obstoja zatrjevanega obnovitvenega razloga tudi po oceni pritožbenega sodišča ni izkazal, saj predlogu za obnovo postopka ni predložil pravnomočne sodbe kazenskega sodišča, niti se nanjo v predlogu za obnovo postopka ne sklicuje. Pred sodiščem prve stopnje pa je izrecno pojasnil, da je s strani kazenskega sodišča prejel zgolj sporočilo, da je njegova ovadba nejasna. Preostale navedbe tožnika v predlogu in tekom upravnega in sodnega postopka pa je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da ne zadoščajo za ugotovitev, da ravnanje uslužbenke toženca in delavcev pri njegovem bivšem delodajalcu, izpolnjuje elemente kaznivega dejanja ponarejanja listin po 256. členu Kazenskega zakonika, ki ga je tudi citiralo.

10. Tudi po presoji pritožbenega sodišča iz dopisa uslužbenke toženca z dne 21. 3. 2007 ne izhaja, da bi napravila krivo javno listino, ki se mora voditi na podlagi zakona. Prav tako ne izhaja, da bi tako listino ali predrugačeno listino spravila v obtok oziroma hranila z namenom, da jo uporabi kot pravo ali jo celo uporabila kot pravo. Uslužbenka toženca je sestavila le dopis, ki ga je poslala skupaj z jasnim dopolnilnim mnenjem invalidske komisije. Takšen spremni dopis zato ne pomeni predrugačenja listine, niti naprave krive listine, še manj pa je elemente kaznivega dejanja mogoče ugotoviti na podlagi dopisa C.C. z dne 23. 5. 2007. Že iz tega razloga, ker ni izpolnjena ena od predpisanih predpostavk, obnova ni dopustna, toženec pa je pravilno tožnikov predlog v skladu z določbo 267. člena ZUP zavrgel. 11. Tudi če bi bile vse predpisane predpostavke za obnovo postopka kumulativno izpolnjene in obnova postopka dovoljena, bi se postopek lahko obnovil le v obsegu in dejstvih, o katerih je bilo odločeno v postopku oziroma z odločbo, ki jo želi tožnik obnoviti. To pa v konkretnem primeru pomeni, da bi bilo v obnovi postopka mogoče odločati le o nadomestilu za invalidnost, ne pa o pravici do premestitve na drugo delovno mesto in v zvezi s tem, kakšno mnenje je invalidska komisija v A. podala dne 15. 3. 2007 oziroma 15. 3. 2007. 12. Ker pritožbeni razlogi, ki jih uveljavlja pritožba, da se dosledno upošteva ugotovitve invalidske komisije dne 15. 3. 2007 za pritožbeno rešitev zadeve niso relevantni, razlogi, da odločba z dne 18. 6. 2007 temelji na ponarejenih listinah, ki jih je priredil sam pisec odločbe, torej toženec, pa neutemeljeni, je pritožbeno sodišče glede na vse obrazloženo tožnikovo pritožbo, na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.