Jedro

Sodišče mora ob izdaji sklepa o ločitvi zapuščine vedno opraviti tudi popis in cenitev zapustnikovega premoženja, če je potrebno pa tudi druge ukrepe, s katerimi se dediču prepreči oškodovanje upnikov, ki so zahtevali ločitev. V izreku sklepa je treba določno navesti, katere pravice spadajo v zapuščino, oziroma katero premoženje se ločuje od premoženja dedičev.

Izrek

Pritožbam se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločalo o predlogih upnikov za ločitev zapuščine od premoženja dedičev ter o prekinitvi zapuščinskega postopka zaradi poplačila oziroma ugotavljanja njihovih terjatev. V točki 1. in 2. izreka je zavrnilo predloga upnikov A. P. in A. K., ki sta predlagala ločitev zapuščine zaradi terjatev za izročitev listin za vknjižbo lastninske pravice v zvezi s prodajnima pogodbama, ki sta ju sklenila z zapustnikom, in sicer A. P. dne 06. 05. 2009 za stanovanje z identifikacijsko številko 20.E, podvložek št. 4576/10 k.o. Z., A. K. pa dne 12. 09. 2009 za ½ stanovanjske hiše na naslova ..., parc. št. 259/17 k.o. T.. Tako je odločilo po ugotovitvah, da nista dediča in da po vsebini uveljavljata lastninsko pravico na navedenih nepremičninah (ločitveni zahtevek), ki ga morata uveljavljati v samostojni pravdi.

2. V točki 3. in 4. sklepa je odločilo, da se zapuščina zapustnika loči od premoženja njegovih dedičev zaradi poplačila v točki 3. sklepa naštetih terjatev upnika D. d.d. in v točki 4. sklepa navedenih terjatev upnika P. F., d.o.o. Nato je zapuščinski postopek prekinilo za 30 dni oziroma do pravnomočnosti pravd (točka 5. in 9. izreka), na katere je napotilo navedena upnika, da zoper dedinjo M. P. vložita tožbo za poplačilo terjatev iz točk 3. in 4. sklepa oziroma za postavitev ustreznega ugotovitvenega zahtevka (točka 6. in 7. sklepa). Odločilo je še, da morata vložiti tožbi v roku 30 dni po pravnomočnosti sklepa, sicer bo nadaljevalo postopek ne glede na sporne zahtevke (točka 8. sklepa).

3. Pritožujejo se upniki A. P., A. K. in D.d.d..

4. A. P. izpodbija sklep v celoti. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve pravil postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo sklepa tako, da se tudi njegovemu zahtevku za ločitev zapuščine ugodi. Zmotno in protispisno je stališče prvega sodišča, da uveljavlja izločitveni zahtevek. Navajal je, da ima za stanovanje št. 5 na naslovu …. le zavezovalni posel in da zaradi formalnih pomanjkljivosti razpolagalnega posla vpis v zemljiško knjigo ni možen. S sklenitvijo zavezovalnega posla je pridobil pravico od zapustnika terjati njegovo izpolnitveno ravnanje – prenos lastninske pravice oziroma realizacijo razpolagalnega pravnega posla. Zato je zapustnikov upnik in bi moralo sodišče priznati njegov pravočasno podani ločitveni zahtevek.

5. A. K. izpodbija sklep v delu, v katerem je sodišče zavrnilo njegov predlog za ločitev zapuščine. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlaga spremembo sklepa z ugoditvijo njegovemu zahtevku za ločitev zapuščine. Tudi on kot zmotno graja ugotovitev, da je uveljavljal izločitveni zahtevek. Nikoli ni zatrjeval, da bi na nepremičnini (½ stanovanjske hiše …..) pridobil lastninsko pravico. Če bi jo, bi bil že vpisan v zemljiški knjigi. Kot upnik ne bi imel več interesa za uveljavljanje ločitvenega zahtevka v zapuščinskem postopku. Izločitvenega pa ne bi imel, ker ni zapustnikov sorodnik. Zahtevka po 32. členu Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) nima. Nepremičnine ne bi več spadale v zapustnikovo premoženje. Prodajna pogodba je zavezovalni pravni posel, ki še ne povzroča stvarnopravnih učinkov. Potreben je še razpolagalni pravni posel. Prodajalec po prodajni pogodbi je kupcu dolžan izročiti nepremičnino tako, da na njej pridobi lastninsko pravico. Kupec ima do njega terjatev na izročitev nepremičnine. V obravnavanem primeru je bil zapustnik oziroma sedaj njegovi dediči dolžan upniku izročiti nepremičnino tako, da se bo lahko vpisal kot lastnik kupljene nepremičnine v zemljiški knjigi. Meni, da je s sklenjeno prodajno pogodbo z zapustnikom svojo tovrstno terjatev kot upnik verjetno izkazal in jo podal pravočasno v zakonsko predvidenem trimesečnem roku od uvedbe dedovanja. Izpolnjeni so pogoji iz 143. člena ZD, zato je treba tudi njegovemu zahtevku ugoditi.

6. Upnik D. d.d. izpodbija sklep v celoti. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nadaljnjo obravnavo. Navaja, da je sklep v točki 1. in 2. v celoti nerazumljiv in v nasprotju z obrazložitvijo. Strinja se, da sta zavrnjena upnika predlagala izločitvena zahtevka in da nista dediča. Zato bi moralo sodišče v izreku odločiti o zahtevku za izločitev določenega premoženja iz zapuščine. Če pa je štelo, da gre za zahtevek za ločitev zapuščine, bi moralo upoštevati, da se lahko nanaša le na celotno zapuščino, ne pa na posamezne dele. Predhodno bi moralo zaključiti, ali obstaja spor o obstoju ločitvene pravice in izdati ustrezen sklep. Izrek pod točko 3 je v nasprotju z obrazložitvijo in podatki v spisu. Sporen je obstoj oziroma neobstoj terjatev, od katerih je odvisna pritožnikova ločitvena pravica. Pritožnik je verjetno izkazal obstoj svojih terjatev, dedinja jih je prerekala. Na pravdo zaradi ugotovitve neobstoja terjatev pritožnika bi morala biti skladno z 210. členom ZD napotena dedinja. Enako velja za 4. točko izreka. Pomanjkljiva je tudi zato, ker ne varuje pritožnikovega vrstnega reda pri poplačilu terjatev kot prvega ločitvenega upnika. Sklep o prekinitvi postopka (izrek pod točko 5 sklepa) je preuranjen. Sodišče je ločilo zapuščino, ne da bi se vedelo, kaj sploh spada vanjo. Opraviti bi moralo popis in cenitev zapuščine, kot je izrecno predlagal pritožnik. Zdaj ne ve, na katero premoženje lahko poseže za poplačilo svojih terjatev, zlasti zaradi zatrjevanih pravic A.P. in A. K.. Pred prekinitvijo postopka bi moralo odrediti ustrezen vpis v zemljiški knjigi in izdati druge ustrezne sklepe za zavarovanje ločene zapuščine. Sklep o napotitvi na pravdo (točka 6. in 7.) je nerazumljiv in v nasprotju z 213. členom ZD. Na pravdo je treba napotiti stranko, katere pravica je manj verjetna. Pritožnik je svojo pravico verjetno izkazal, sicer sodišče ne bi ugodilo njegovemu predlogu za ločitev zapuščine. Ločitveni upnik sproži postopek za poplačilo svoje terjatve po pravilih izvršilnega postopka. Zato bi moralo zapuščinsko sodišče pritožnika napotiti oziroma opozoriti na izterjavo terjatve po pravilih izvršilnega postopka. Posledično sta nezakonita tudi 8. in 9. točka izpodbijanega sklepa.

7. Na vročene pritožbe so odgovorili upniki, dedinja M. P. pa ne.

8. Upnik D. d.d. odgovarja na pritožbi A. P. in A. K. ter predlaga njuno zavrnitev. Navaja, da sta pogodbi, na kateri se sklicujeta, neveljavni, fiktivni, sklenjeni izključno z namenom oškodovanja njega kot upnika. Zato na tej podlagi nista pridobila ne stvarnopravnih ne obligacijskih pravic.

9. Upnik P. F., d.o.o. odgovarja na vse tri pritožbe. Predlaga njihovo zavrnitev in potrditev sklepa sodišča prve stopnje. 143. člen ZD ne razlikuje različnih skupin zapustnikovih upnikov, niti podrobnejšega reda poplačila glede na čas vložitve zahteve za ločitev zapuščine. Prva dva pritožnika pa lahko svoj zahtevek uveljavljata v samostojni pravdi.

10. A. K. odgovarja na pritožbo upnika D. d.d. Predlaga, naj ji pritožbeno sodišče ugodi, vendar iz drugih razlogov, in sklep sodišča prve stopnje spremeni. Prežet je z nepravilnostmi. Sodišče bi moralo najprej odločiti o dedičih zapustnika, nato o ločitvenih pravicah upnikov. Jasno bi moralo določiti, katero premoženje spada v zapuščino. Tega ni storilo, pač pa se je zmotno ukvarjalo z zahtevki ločitvenih upnikov in jih povsem zgrešeno napotilo na pravdo. Odločiti bi moralo le o tem, ali so njihovi zahtevki upravičeni ali ne in če so, zapuščino ločiti od premoženja dedičev. Za zapuščinski postopek ni relevantno, ali dedič ločitvenemu upniku terjatev prereka ali ne, pač pa le, če so izpolnjeni pogoji za ločitev zapuščine po prvem odstavku 143. člena ZD. Ko je zapuščina ločena, je na vsakem ločitvenem upniku skrb za uveljavitev njegove terjatve, ki je bila podlaga za ločitev zapuščine. Za napotitev na pravdo ni osnove v ZD.

11. Pritožbe so utemeljene.

12. Ločitev zapuščine, kot jo opredeljuje 143. člen ZD, je namenjena zaščiti in poplačilu zapustnikovih upnikov. Z uvedbo dedovanja preide zapustnikovo premoženje na njegove dediče. Tedaj se spoji s premoženjem, ki ga je imel dedič pred dedovanjem. Ker ta odgovarja za svoje dolgove s celotnim svojim premoženjem, se z uvedbo dedovanja lahko poslabša položaj zapustnikovih upnikov. Pri izterjavi terjatev, ki so jih imeli do zapustnika, morajo po zapustnikovi smrti namreč konkurirati z dedičevimi upniki. To pa lahko ogrozi oziroma zmanjša možnosti za njihovo poplačilo, če je bil dedič zadolžen. Z zahtevo po ločitvi zapuščine od dedičevega premoženja lahko dosežejo, da se podedovano premoženje dediča loči od njegovega siceršnjega (prejšnjega) premoženja. S tem se dediču onemogoči, da razpolaga s stvarmi in pravicami iz zapuščine, dokler niso poplačani zapustnikovi upniki, ki so zahtevali ločitev (prvi odstavek 143. člena ZD). Navedeni upniki pa se lahko poplačajo le iz zapuščinskega premoženja (2. odstavek 143. člena ZD). Terjatve, ki presegajo vrednost zapustnikovega premoženja, oziroma ki se iz njega ne poplačajo (v celoti), ugasnejo in dedič zanje ne odgovarja (več). Dedič pa lahko podeduje oziroma prejme le še tisto zapustnikovo premoženje, ki ostane po poplačilu zapustnikovih upnikov, ki so predlagali ločitev zapuščine (čisto razliko ločene zapuščine; primerjaj Kreč-Pavić, Komentar Zakona o nasleđivanju, Zagreb 1964, stran 505 do 506).

13. O zahtevi za ločitev zapuščine mora sodišče odločiti že v primeru, če jo zahteva zgolj eden od zapustnikovih upnikov. Pogoj, da se njegovemu predlogu ugodi je, da upnik verjetno izkaže svoj položaj upnika – torej obstoj terjatve proti zapustniku.

14. Iz podatkov spisa in ugotovitev prvega sodišča izhaja, da so bile podane štiri zahteve za ločitev zapuščine od premoženja dedičev. Prvo sodišče je ocenilo, da sta D. d.d. in P. F. d.o.o. verjetno izkazala svoje denarne terjatve do zapustnika in jima priznalo položaj upnikov. Za vloge A. P. na redni številki 13 in A. K. na redni številki 12 pa je ocenilo, da uveljavljata lastninsko pravico na nepremičninah, ki jih izločujeta iz obsega zapustnikovega premoženja, kar morata glede na svoj položaj (ko nista dediča), uveljavljati v samostojni pravdi. Pritožnika upravičeno opozarjata, da je ugotovitev prvega sodišča o uveljavljanju lastninske pravice na nepremičninah protispisna, sklep pa obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena istega zakona in 163. člena ZD. Ne eden ne drug se namreč nista sklicevala na stvarnopravno (lastninsko) pravico. Trdila sta, da imata do zapustnika oziroma dedičev nedenarno terjatev za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za prenos lastninske pravice v njuno korist, (razpolagalnega pravnega posla), in sicer na podlagi sklenjenih pogodb z zapustnikom. Gre za obligacijsko pravico oziroma za nedenarno terjatev. Zaradi napačnih materialnopravnih izhodišč, ko njunih navedb prvo sodišče ni ocenjevalo z vidika nedenarne terjatve, se nakazuje, da je napačno uporabljeno materialno pravo o obstoju terjatve obeh predlagateljev, medtem ko dejanskega stanja o verjetnosti terjatev in o pravočasnosti podanih pogojev za ločitev zapuščine niti ni ugotavljalo. Sklep tudi nima razlogov o vseh navedenih pravo odločilnih dejstvih, zato se ga zaradi absolutne bistvene kršitve pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD ne da preizkusiti. Vse navedeno pa je terjalo razveljavitev sklepa.

15. Če sodišče predlogu upnika za ločitev zapuščine ugodi, sklep o ločitvi zapuščine od dedičevega premoženja zajema celotno zapuščino z vsemi pravicami, ki sodijo vanjo, ne pa le njenih posameznih delov. Kot pravilno opozarja pritožnik – upnik D. d.d., to pomeni, da mora sodišče ob izdaji sklepa o ločitvi zapuščine vedno opraviti tudi popis in cenitev zapustnikovega premoženja, če je potrebno pa tudi druge ukrepe, s katerimi se dediču prepreči oškodovanje upnikov, ki so zahtevali ločitev. V izreku sklepa je treba določno navesti, katere pravice spadajo v zapuščino, oziroma katero premoženje se ločuje od premoženja dedičev. Vsega navedenega prvo sodišče ni storilo. O predlaganem popisu in cenitvi zapuščine ni odločilo. Izrek sklepa, ki se navezuje le na terjatve posameznih upnikov, ne pa na obseg ločene zapuščine, pa je nerazumljiv, nejasen in nesklepčen. Tudi zaradi tega je podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in 163. členom ZD, saj ni jasno, na kaj se ločitev zapuščine sploh nanaša. Že iz navedenih razlogov je bilo treba zato razveljaviti sklep v celoti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

16. Ločitev zapuščine ne doseže svojega namena, dokler upniki, ki so jo zahtevali, niso poplačani iz ločene zapuščine. Po stališčih sodne prakse so zato zapustnikovi upniki, ki so predlagali ločitev zapuščine, dolžni sprožiti ustrezne postopke za poplačilo oziroma zavarovanje svojih terjatev po pravilih izvršilnega postopka (primerjaj sklepa VSL I Cp 3865/2008 z dne 12. 11. 2008, I Cp 2091/2009 z dne 29. 09. 2009, I Cp 351/2010 z dne 25. 05. 2010 in VSK CP 294/2010 z dne 08. 07. 2010). Prekinitev zapuščinskega postopka, o katerem je odločilo prvo sodišče, je sicer smotrna, vendar je napotitev, kot jo je odredilo, napačna. Zapuščinski postopek je po stališčih sodne prakse namreč smotrno prekiniti do zaključka izvršilnih postopkov, ki in če jih sprožijo upniki za poplačilo svojih terjatev. Šele tedaj je namreč znan ostanek zapuščine, ki ga po poplačilu upnikov, ki so predlagali ločitev zapuščine, lahko podeduje zapustnikov dedič. Dotlej pa ni mogoče izdati pravilnega sklepa o dedovanju.

17. Ker prvo sodišče pri prekinitvi postopka ni upoštevalo navedenih materialnopravnih izhodišč, je sklep tudi v tem delu napačen. Zato ga je bilo treba razveljaviti v celoti in zadevo vrniti prvemu sodišču v nadaljnji postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

18. V njem bo moralo najprej ponovno oceniti, ali so podani zakonski pogoji za ločitev zapuščine po 143. členu ZD. Oceniti bo moralo verjetnost terjatev vseh predlagateljev, ki so predlagali ločitev zapuščine, in tudi, ali so predloge podali v zakonsko predvidenem roku. Če bo ugotovilo, da so pogoji za ločitev zapuščine podani (zadošča, da je verjetno izkazana že terjatev enega od upnikov in pravočasno podana njegova zahteva za ločitev zapuščine), bo moralo opraviti predlagani popis in cenitev zapuščine ter določno ugotoviti obseg zapuščine. V izreku sklepa ga bo moralo določno označiti, tako da bo jasno, katero zapustnikovo premoženje se ločuje od premoženja dedičev. Če bo ponovno ocenjevalo, da je sporen obseg zapuščine, bo postopek skladno z 210. členom ZD lahko prekinilo do pravnomočnosti pravdnega postopka o tem. Vendar bo moralo pri tem upoštevati, da so stranke zapuščinskega postopka tudi vsi upniki, ki zahtevajo ločitev zapuščine po 143. členu ZD, in da morajo biti zato ustrezno udeleženi v morebitni pravdi zaradi ugotovitve obsega zapuščine. Zato jih bo moralo določno ugotoviti in upoštevati v morebitnem napotitvenem sklepu. Če pa bo ugotovilo, da obseg zapuščine ni sporen, naj upnike, ki so zahtevali ločitev zapuščine, napoti na izvršilni postopek za poplačilo njihovih terjatev oziroma za zavarovanje njihovih terjatev po pravilih izvršilnega postopka, zapuščinski postopek pa prekine do končanja navedenih postopkov. Svoje odločitve o vseh navedenih pravno relevantnih dejstvih naj obrazloži z jasnimi in preglednimi razlogi.