Jedro

Zakon o denacionalizaciji v 2. členu vsebuje načelo vračanja podržavljenega premoženja prvenstveno v naravi. To pomeni, da stranka ne more izbirati načina vračanja, kadar je mogoča vrnitev premoženja v naravi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 276/2000-9 z dne 13.3.2001.

Obrazložitev

Upravno sodišče je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem spravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 3.4.2000. S to odločbo je bila zavrnjena tožničina pritožba zoper delno odločbo Upravne enote S.B. z dne 5.11.1999, s katero je bilo odločeno, da se v korist J.F. vzpostavi solastninska pravica do 2773/104247 - tin na parceli, št. 1559, k.o. S.P., katere lastnik je Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, upravljalec pa K.k.P. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je bilo v obravnavanem primeru z delno odločbo odločeno o tožničini zahtevi za denacionalizacijo le v delu, kolikor se ta nanaša na del podržavljenega zemljišča parcele, št. 1092/1 in 1092/2, ki ga je mogoče vrniti v naravi. O preostalem delu zahteve, kolikor se ta nanaša na podržavljeno zemljišče, ki je v lasti fizičnih oseb in zato vrnitev v naravi ni mogoča, še ni bilo odločeno. Sodišče se sklicuje na določbo 215. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86), po kateri lahko v primeru, ko se odloča o kakšni stvari v več točkah, pa so samo nekatere od njih zrele za odločitev, in kadar se pokaže za primerno, da se o teh točkah odloči s posebno odločbo, izda pristojni organ odločbo samo o teh točkah (delno odločbo). Delna odločba velja glede pravnih sredstev in glede izvršbe za samostojno odločbo. Z navedeno delno odločbo je bilo tožničinemu zahtevku ugodeno in tožnica v tožbi ne navaja nobenih relevantnih razlogov, zaradi katerih bi bila sporna odločba nezakonita. Glede na navedeno, tožnica ne more uspeti z ugovorom, da bi moralo biti odločeno o vseh podržavljenih zemljiščih in ne z ugovorom, da bi moralo biti vse podržavljeno premoženje vrnjeno v naravi, če to ni mogoče pa za vse podržavljeno premoženje dano nadomestno zemljišče. Tožnica v pritožbi navaja, da je že v tožbi navedla, da je pripravljena prevzeti nadomestno zemljišče, vendar v enem kosu, tako kot je bilo tudi podržavljeno.

Tožena stranka, Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa in Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije niso podali odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje ugotavlja, to pa izhaja tudi iz podatkov v predloženih upravnih spisih in tudi ni sporno, da je del podržavljenega zemljišča v lasti fizične osebe. Glede na navedeno, je bila, tudi po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru utemeljena izdaja delne odločbe, s katero je bilo odločeno o zahtevku za denacionalizacijo, kolikor se ta nanaša na tisti del podržavljenega premoženja, ki ni v lasti fizične osebe in ga je zato mogoče vrniti v naravi. Zakon o denacionalizaciji v 2. členu vsebuje načelo vračanja podržavljenega premoženja prvenstveno v naravi. To pomeni, da stranka ne more izbirati načina vračanja, kadar je mogoča vrnitev premoženja v naravi. V tem v primeru pa je tožnica to tudi predlagala. O preostalem delu zahtevka, ki se nanaša na tisti del podržavljenega premoženja, ki je v lasti fizičnih oseb, bo upravni organ odločil s posebno odločbo, ker gre za drugo obliko vračanja - odškodnino, to pa je tudi nadomestno zemljišče, če ga stranka zahteva.

Glede na navedeno je prvostopno sodišče utemeljeno zavrnilo tožničin ugovor, ki se nanaša na obliko denacionalizacije.

Glede na navedeno je pritožba neutemeljna. Pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno.