Jedro

Ker tožnik v konkretnem socialnem sporu v celoti ni uspel, sam krije svoje stroške sodnega postopka (154. člen ZPP).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in v izpodbijanem delu (III. in IV. točka izreka) potrdita sodba ter sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožnik trpi sam svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo na odpravo odločb št. ... z dne 27. 8. 2012 in 12. 3. 2013 ter plačilo 1.050,00 EUR (I. točka izreka). Tožbeni zahtevek na plačilo zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti vsakokratnega mesečnega zneska glavnice 150,00 EUR od 1. 7. 2012 do vključno 1. 1. 2013 je zavrnilo (II. točka izreka). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek na plačilo stroškov upravnega postopka (III. točka izreka) ter hkrati izreklo, da tožnik trpi sam svoje stroške postopka (IV. točka izreka).

2. Tožnik izpodbija III. in IV. točko sodbe sodišča prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev procesnega prava. Predlaga spremembo v smeri ugoditve zahtevku na vračilo stroškov predsodnega upravnega postopka in sodnega postopka, oziroma podrejeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

Poudarja, da je Ustavno sodišče RS tekom sodnega postopka kot protiustavne razveljavilo določbe 2., 3. in 4. odstavka 143. člena ZUJF-a o negativni uskladitvi pokojnin, in da na poziv sodišča z dne 26. 8. 2013, tožbe ni umaknil, saj glavnična terjatev tedaj še ni bila v celoti izpolnjena. Predlagal je nadaljevanje postopka z odpovedjo glavni obravnavi, s čimer je pripomogel k hitrejši in ekonomični rešitvi zadeve.

Sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu je napačna, pomeni odrekanje pravice do sodnega varstva ter s tem kršitev 23. in 25. člena Ustave RS. Dejansko je v večjem delu uspel, saj je tožena stranka odpravila sporne odločbe in se tudi zavezala plačati vtoževano razliko pokojnine. Prav zato bi moralo sodišče uporabiti bodisi 3. odstavek 154. člena ZPP ali pa stroškovno odločbo opreti na 156. člen istega zakona. Odločba o negativni uskladitvi pokojnin je bila izdana na protiustavni zakonski podlagi, zato ne sme trpeti stroškovnih posledic. Sklicuje se na sklep VDSS št. Ps 104/2014, s katerim naj bi bilo odločeno, da mora tožena stranka po razveljavitvi ZUJF-a vzpostaviti stanje, kakršno je bilo pred protiustavnim posegom v višino pravnomočno priznane pokojninske dajatve.

Napačno naj bi bil uporabljen tudi ZUP glede vtoževanih stroškov predsodnega upravnega postopka. Do postopka brez vložene pritožbe zoper ugotovitveno odločbo ne bi prišlo, zato mora tožena stranka povrniti tudi te stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ob preizkusu izpodbijanega dela sodbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da v postopku pred sodiščem prve stopnje ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odstavka 350. v zvezi s 339. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti.

Izpodbijani del sodbe je izdan ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenih materialnih določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZUP) ter ZPP-ja. Pravilnih dejanskih in pravnih razlogov pritožbeno sodišče ne navaja znova, na pritožbena izvajanja pa dodaja predvsem naslednje.

O stroških predsodnega upravnega postopka

5. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zavrnilnega del sodbe o vtoževanih stroških predsodnega upravnega postopka, je nedvomno podana v 2. odstavku 113. člena ZUP-a, ki ga je pravilno uporabilo že sodišče prve stopnje. ZUP namreč v navedenem členu izrecno določa, da gredo stroški upravnega postopka v breme stranke, če se je ta začel po uradni dolžnosti, pa se je za stranko končal neugodno. Prav takšno dejansko procesno stanje je podano tudi v predmetni zadevi.

Pritožbeno zatrjevanje, da ugotovitveni posamični upravni akt v obravnavanem predsodnem postopku naj ne bi bil izdan po uradni dolžnosti, je protispisno. Iz same ugotovitvene odločbe z dne 27. 8. 2012 o negativni uskladitvi starostne pokojnine na temelju 143. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (Ur. l. RS, št. 40/2012; v nadaljevanju ZUJF), izhaja ravno nasprotno. Torej, da je bila izdana po uradni dolžnosti. Zoper ta posamičen pravni akt je bilo sicer uveljavljano redno pravno sredstvo in zahtevano tudi povračilo stroškov postopka. Vendar je bila pritožba z odločbo z dne 12. 3. 2013 zavrnjena in med drugim izrečeno tudi, da ni stroškov postopka. Takšna odločitev je bila izdana na še vedno veljavni zakonski podlagi o negativni uskladitvi pokojnin. Ustavno sodišče RS je namreč določbe 2., 3. in 4. odstavka 143. člena ZUJF-a kot protiustavne razveljavilo 14. 3. 2013 z odločbo št. U-I-186/12-34. 6. Sicer pa sta oba izpodbijana posamična upravna akta zaradi pravnomočno zavržene tožbe (I. točka izreka sodbe, ki ni izpodbijana), že pravnomočna. Pomeni, da v tem pritožbenem postopku več ni mogoča vsebinska presoja stroškovnega izreka upravne odločbe.

7. Ker je pritožnikovo drugačno pravno naziranje zmotno, zatrjevanje, da sta mu z izpodbijano sodno odločbo kršeni pravici do sodnega varstva in pravnega sredstva iz 23. ter 25. člena Ustave RS, pa povsem neutemeljeno, je potrebno pritožbo v tem obsegu na temelju 353. člena ZPP zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje v III. točki izreka.

O stroških sodnega postopka

8. V okoliščinah konkretnega primera je pravilen in zakonit tudi stroškovni izrek izpodbijane sodne odločbe.

Ob pravnomočno zavrženi tožbi iz spora o glavni stvari (I. točka izreka), pravnomočno zavrnjeni akcesorni denarni terjatvi iz naslova zakonskih zamudnih obresti (II. točka izreka), ter utemeljeno zavrnjenem zahtevku na plačilo stroškov predsodnega postopka, je mogoče zaključiti le, da je tožnik v tem sodno socialnem sporu v celoti propadel. Ker je za pozitivno odločitev o stroškovnem zahtevku primarno odločilno načelo uspeha v sporu, je z izpodbijano IV. točko izreka ob pravilni uporabi 1. odstavka 154. člena ZPP, zakonito odločeno, da trpi tožnik sam svoje stroške sodnega postopka pred sodiščem prve stopnje.

Res je sicer, da so bile šele v naknadnem predsodnem upravnem postopku, ki pa ni predmet tega spora, odpravljene posledice protiustavne negativne uskladitve tožnikove pokojnine. Vendar to dejstvo seveda ne pomeni, da bi tožnik v predmetnem sodno socialnem sporu v večjem delu uspel, kot neutemeljeno zatrjuje v pritožbi.

Ni uporabljiva niti določba 156. člena ZPP, po kateri mora stranka ne glede na izid spora, povrniti nasprotni stranki njene stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njej primerilo. V obravnavani zadevi sploh ne gre za dejanski procesni stan, za katerega je mogoče dosoditi tako imenovane separatne stroške.

9. Iz predhodno navedenih razlogov, in ker niti sklicevanje na judikat Psp 104/2004 z dne 17. 4. 2004 za pritožbeno rešitev te zadeve ni odločilno, saj ne gre za enako dejansko niti pravno vprašanje, je bilo potrebno pritožbo na temelju 2. odstavka 365. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi stroškovni sklep sodišča prve stopnje.

10. Ob takšni pritožbeni rešitvi zadeve, je na temelju 1. odstavka 154. člena ZPP potrebno hkrati odločiti, da trpi tožnik sam svoje stroške tega pritožbenega postopka.