Jedro

Okoliščina, ali je storilec v času storitve prekrška imel veljavno vozniško dovoljenje, ali ne in da se mu v primeru, če le-tega nima, KT tudi ne bi mogle izreči, niti izvršiti, nikakor ne more vplivati na ugotavljanje stvarne pristojnost glede odločanja o konkretnem prekršku, torej o razmejitvi med hitrim in rednim postopkom.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo odločbo uvodoma navedenega prekrškovnega organa z dne 17. 9. 2013 po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je v delu, ki se nanaša na prekršek po tretjem odstavku člena 106 ZPrCP odločbo prekrškovnega organa odpravilo, prav tako pa je odločbo prekrškovnega organa spremenilo še v delu, ki se nanaša na izrek enotne sankcije tako, da je storilcu na podlagi določbe člena 27 ZP-1 izreklo poslej enotno (nižjo) sankcijo in sicer globo v višini 1.700,00 EUR. Prav tako pa je poseglo v odločbo prekrškovnega organa tudi v delu, ki se nanaša na plačilo stroškov ki jih je prilagodilo odločitvi, da se je odločba prekrškovnega organa odpravila v delu, ki se je nanašala na odgovornost storilca za prekršek po določbi tretjega odstavka člena 106 ZPrCP. Sicer pa je sodišče z izpodbijano sodbo v preostalem delu zahtevo za sodno varstvo (ZSV) storilca zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih odločbo prekrškovnega organa potrdilo.

2. Tako odločitev pa pravočasno napada prekrškovni organ iz razlogov po 1., 2. in 4. točki člena 154 ZP-1 in predlaga, da se napadena sodba spremeni v delu izreka, s katerim je bila odpravljena odločba prekrškovnega organa tako, da se storilčeva ZSV zoper odločbo prekrškovnega organa v celoti zavrne.

3. Pritožba je neutemeljena.

4. Pritožnik v okviru pritožbenih navedb sicer zatrjuje pritožbene razloge po 1., 2. in 4. točki tretjega odstavka člena 154 ZP-1, pri čemer pa v nadaljevanju sodišču prve stopnje v izpodbijanem delu očita predvsem bistveno kršitev določb postopka o prekršku, kar zadeva razmejitev med hitrim in rednim postopkom in navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno razumelo določbo 6. alineje drugega odstavka člena 52 ZP-1 in obstoječo sodno prakso (pri tem izpostavlja odločbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. IV Ips 121/2013 z dne 19. 11. 2013), saj namreč v konkretnem primeru storilcu, ki ni imetnik veljavnega vozniškega dovoljenja, ni mogoče izreči KT kot stransko sankcijo (določba drugega odstavka člena 22 ZP-1). Storilcem prekrškov v cestnem prometu je zagotovljeno sodno varstvo že v fazi odločanja o prekršku odgovornosti in sankciji za prekršek v tistih primerih, ko je (posredna) posledica odgovornosti za prekršek izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. V konkretnem primeru za storilca posledica izreka stranske sankcije KT ne bi mogla nastati, ker le-ta ni posedoval veljavnega vozniškega dovoljenja. Pritožba meni, da je napačno materialnopravno pojmovanje sodišča prve stopnje v zvezi z določbo drugega odstavka člena 22 ZP-1, kajti to besedilo je potrebno razumeti tako, kot je jasno zapisano in sicer, da so KT v cestnem prometu izrečejo le tistemu vozniku, ki poseduje veljavno vozniško dovoljenje, kar pomeni, da je pomemben tudi čas, ko se storilcu izreče sankcija. Izpostavlja, da ni utemeljeno pričakovati, da bo namen sankcij dosežen že s tem, da se izrekajo, če pa je že ob izrekanju nedvomno jasno, da jih ni mogoče tudi izvršiti. O tem naj bi se izreklo tudi pritožbeno sodišče (Višje sodišče v Celju v sodbi, opr. št. PRp 86/2006 z dne 10. 11. 2006). Take pritožbene navedbe so neutemeljene.

5. Prvostopno sodišče je, kot izhaja iz izpodbijane sodbe po prejemu storilčeve ZSV v skladu z določbo člena 62a ZP1- opravilo najprej uradni preizkus odločbe prekrškovnega organa, pri čemer pa je glede prekrška pod točko a) odločbe prekrškovnega organa ugotovilo, da se v tem delu storilcu očita, da je 19. 6. 2013 ob 01.45 uri v cestnem prometu vozil motorno kolo pod vplivom prepovedanih drog, s čimer naj bi kršil določbo prvega odstavka člena 106 ZPrCP. Za tak prekršek pa je poleg izreka globe predpisan tudi izrek stranske sankcije 18 KT. Že pred sodiščem prve stopnje ni bilo sporno, da storilec v času storitve prekrška ni imel izdanega veljavnega vozniškega dovoljenja, zato mu na podlagi obstoječe zakonodaje (drugi odstavek člena 22 ZP-1) tudi ni mogoče izreči stranske sankcije KT (o tem tudi sodba VSC PRp 86/2006, kot pravilno izpostavlja pritožba!). Vendar pa je prvostopno sodišče pri ugotavljanju, ali je napadeno odločbo o prekršku izdal stvarno pristojni organ, pravilno izhajalo iz zakonskega besedila 6. alineje drugega odstavka člena 52 ZP-1, kjer je zapisano, da se hitri postopek ne izvede tudi v primeru, če gre za prekrške zoper varnost cestnega prometa, za katere je predpisana stranska sankcija KT v številu, zaradi katerega se po zakonu storilcu izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. Pritožba sicer povzema dele obrazložitve sodbe VS RS IV Ips 121/2013 z dne 19. 11. 2013, vendar pa je pritožničino razumevanje povzete obrazložitve napačno. Iz te odločbe jasno izhaja, da v skladu s prvim odstavkom člena 45 ZP-1 o prekrških odločajo ali prekrškovni organi, ali pa sodišča. Po določbi prvega odstavka člena 52 ZP-1 se o prekrških odloča praviloma v hitrem postopku pred prekrškovnim organom. Izjeme, ko pa hitri postopek ni dovoljen in je izključen, pa so taksativno naštete v določbi drugega odstavka člena 52 ZP-1. Glede prekrškov zoper varnost cestnega prometa (kot je tudi obravnavani v odločbi prekrškovnega organa pod točko a izreka), pa hitri postopek med drugim ni dovoljen takrat, če je predpisana stranska sankcija KT v številu, zaradi katerega se po zakonu storilcu tudi izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. Namen te določbe je, kot izhaja iz sporočila s strani pritožnika izpostavljene odločbe VS RS v tem, da je s tako procesno določbo namreč storilcem prekrškom v cestnem prometu zagotovljeno sodno varstvo že torej v samem začetku, v fazi odločanja o prekršku, o odgovornosti in sankciji za storjen prekršek v vseh tistih primerih, ko konkretnega storilca lahko (posredno) glede posledice za odgovornost za tako storjen prekršek, doleti izrek KT, ki ima za posledico prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. Razlog, da je zakonodajalec z izrekom KT, ki imajo za posledico v nadaljevanju tudi prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, razmejil hitri in sodni postopek je torej v sodnem varstvu, ki je vselej zagotovljeno tistim storilcem, ki storijo tak prekršek, zaradi katerega se jim v nadaljevanju lahko izreče tudi prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. Zato je pravilna razlaga v izpodbijani sodbi o tem, da samo okoliščina, ali je storilec v času storitve prekrška imel veljavno vozniško dovoljenje ali ne in se mu v primeru, če le-tega nima, KT tudi ne bi mogle izreči, in kot izpostavlja pritožba, se tudi ne bi mogla ta stranska sankcija izvršiti, nikakor ne more vplivati na ugotavljanje stvarne pristojnost glede odločanja o konkretnem prekršku, torej o razmejitvi med hitrim in rednim postopkom. Zato je prvostopno sodišče ob pravilni razlagi določbe 6. alineje drugega odstavka člena 52 ZP-1 utemeljeno zaključilo, da ni pomembno, kar znova izpostavlja pritožba, da se storilcu, ki veljavnega vozniškega dovoljenja nima, KT v nobenem primeru ne bi mogle izreči in posledično se ta sankcija tudi ne bi mogla izvršiti, temveč je odločujoča zgolj ugotovitev, kakšna je predpisana sankcija za storitev konkretnega prekrška. Če je za storitev le-tega predpisana stranska sankcija KT v takem številu, zaradi katerega se lahko izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, je vselej podana stvarna pristojnost sodišča, ne pa prekrškovnega organa. Ali pa bo kasneje v postopku prišlo do izreka sankcije KT (ob dejstvu, da posamezni storilec ne poseduje veljavnega vozniškega dovoljenja), pa za presojo stvarne pristojnosti in razmejitvijo pristojnosti med prekrškovnim organom in sodiščem, ni relevantnega značaja. Kajti hitri postopek med drugim ni dovoljen, če je predpisana stranska sankcija KT v številu, zaradi katerega se po zakonu storilcu izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja in takšno sporočilo citirane in pritožbi izpostavljene odločbe VS RS je pravilno in skladno s prepričljivimi razlogi prvostopnega sodišča v točki 6) obrazložitve, zaradi česar se v nadaljevanju pritožbene navedbe, ki prvostopnemu sodišču očitajo kršitev postopkovnih določb in napačno uporabo materialnega prava, izkažejo za neutemeljene.

6. Zaradi povedanega je bilo potrebno tako pritožbo prekrškovnega organa, ki je neutemeljena, zavrniti (določba tretjega odstavka člena 163 ZP-1) in v odsotnosti kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi uradoma (člen 159 ZP-1) sodbo sodišča prve stopnje v napadenem delu potrditi.