Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Zoper odločbo o ugotovitvi prave vrednosti iz prvega odstavka 31. člena ZST-1 je dopustna posebna pritožba samo, kadar se stranka ne more pritožiti zoper odločbo o glavni stvari. Glede na opisano procesno stanje, ko je tožeča stranka tožbo v celoti umaknila, o glavni stvari ne bo odločeno in se posledično zoper odločbo o glavni stvari tudi ne bo mogoče pritožiti. Zato je sodišče druge stopnje na podlagi pritožbo tožeče stranke dopustilo. Tožeča stranka je tudi izkazala, da bo zaradi umika tožbe še vedno dolžna plačati 1/3 takse, zato ima tudi pravni interes za odločanje o pritožbi. Bistveno je namreč od katere vrednosti spornega predmeta bo morala plačati znižano takso.
V konkretnem primeru korekturna dolžnost sodišča ni bila potrebna. Ni bilo namreč izpostavljeno vprašanje ekonomske vrednosti osmih blagovnih znamk, ker tožba sploh ni bila vložena v povezavi s kakršnokoli kršitvijo pravice iz znamke po ZIL-1. Zato je že v osnovi sodišče prve stopnje napačno sklepalo, da mora oceniti dejansko tržno ekonomsko vrednost vseh osmih znamk in s tem omogočiti toženi stranki, da bo imela pravico do revizije, če bi znamke izgubila.
Iz določila tretjega odstavka 30. člena ZST-1 smiselno izhaja, da je zakon v primeru neugotovljivih ali težko ugotovljivih vrednosti spornega predmeta zelo omejujoč. V dvomu je torej treba določiti manj in ne več.
Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se spremeni tako, da se glasi: „Vrednost spornega predmeta znaša 42.000,00 EUR.“
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom za zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodbe o prenosu pravic iz industrijske lastnine z dne 30. 12. 2002, ki je naveden v 1. točki tožbe z dne 5. 2. 2016, določilo vrednost spornega predmeta na znesek 1.600.080,00 EUR. Za vsako od osmih znamk A. (B., C., D., E.) je določilo vrednost spornega predmeta na znesek 200.010,00 EUR (I. točka izreka). Za zahtevek za vzpostavitev prejšnjega stanja v registru znamk, ki se nanaša na 2. točko tožbenega zahtevka v tožbi, je določilo znesek 4.010,00 EUR (točka II. izreka). Skupni znesek vrednosti spornega predmeta tožbe z dne 5. 2. 2016 je določilo na znesek 1.604.090,00 EUR.
Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na tretji odstavek 44. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z 31. členom Zakona o sodnih taksah (ZST-1). Tožeča stranka je po mnenju sodišča ocenila očitno prenizko napovedano vrednost spora, zato se je zastavilo vprašanje pravice do revizije. Svojo presojo o očitno prenizki vrednosti spornega predmeta je utemeljilo z zahtevkom tožeče stranke v denacionalizacijskem postopku v povezavi s konkretno zadevo, ker je tožeča stranka uveljavljala ničnost pravnega posla, ki nasprotuje 88. členu Zakona o denacionalizaciji (Zden).
Upoštevalo je tudi Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP) in obstoj zatrjevanih ničnostnih razlogov. Sodišče je zavzelo stališče, da če tožeča stranka ne bo uspela z ničnostnim zahtevkom in ne bo dosegla vrnitve v naravi, temveč le v obliki odškodnine, je odločilno dejansko stanje tako glede obstoja same vrnitvene dolžnosti v luči ZDen in tudi glede oblike vrnitve v naravi ali v obliki odškodnine, kar je predmet odločanja ZDen in ZLPP.
Glede vsake izmed znamk bo o dolžnosti in obliki vrnitve treba odločiti tudi na podlagi samostojnega odločilnega dejanskega stanja. Zato je sodišče ocenilo, da je predmet odločanja samostojna ugotovitev ničnosti glede vsake znamke posebej. Sodišče je tudi ovrednotilo ekonomsko vrednost znamk, ki so v Republiki Sloveniji zelo razpoznavne in tržni delež, ki ga druga tožena stranka dosega z znamkami, ki jih je pridobila na podlagi pogodbe, ki je predmet ničnostnega zahtevka. Ker bi druga tožena stranka lahko v sporu znamko izgubila, je sodišče določilo prag revizijskega zneska za ničnost prenosa vsake znamke posebej.
Vzpostavitev prejšnjega stanja v registru znamk pomeni le izvedbo zahtevka iz 1. točke in zato ta del spora nima bistvene samostojne vrednosti, zato je sodišče določilo za ta del tožbenega zahtevka sporno vrednost 4.010,00 EUR.
Sklepalo je, da je tožeča stranka navedla očitno prenizko vrednost in je odločilo na podlagi tretjega odstavka 44. člena ZPP.
2. Tožeča stranka je z eno vlogo umaknila tožbo, vložila pritožbo zoper navedeni sklep in ugovor zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse za tožbo. Opozorila je tudi na to, da je z vlogo z dne 7. 3. 2016 že umaknila tožbo pod drugo točko tožbenega zahtevka (vzpostavitev v prejšnje stanje). Slednje pomeni, da je tožba v celoti umaknjena.
3. Sodišče druge stopnje je glede na opisano procesno stanje najprej odločalo o tem, ali ima tožeča stranka posebno pritožbo, ki načeloma po tretjem odstavkom 44. člena ZPP, ni dovoljena.
4. Umik tožbe pomeni preklic zahteve za pravno varstvo v konkretni pravdi. Možnost umika tožbe je izraz načela dispozitivnosti. Umik tožbe povzroči konec pravdnega postopka. Umik tožbe nima nobenih učinkov zunaj konkretne pravde, ker ne ustvarja učinka pravnomočnosti, niti v pozitivnem smislu niti v negativnem (ne bis in idem). Tožnik, ki tožbo umakne, lahko tožbo z istim zahtevkom proti istemu tožencu ponovno vloži.(1)
5. Tožba sploh še ni bila vročena toženi stranki. Zato v postopku še ni bilo vzpostavljeno tristransko razmerje in je tožeča stranka lahko umaknila tožbo brez privolitve tožene stranke (prvi odstavek 188. člena ZPP). Zato bo sodišče v nadaljnjem postopku izdalo le sklep o ustavitvi postopka (tretji odstavek 188. člena ZPP), ki je le deklaratorne narave.
6. V postopku bo odločilna vrednost spornega predmeta le še zaradi osnove, od katere bo odmerjena sodna taksa za tožbo, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju te obrazložitve. Vprašanje pravilne vrednosti spornega predmeta je določeno tudi v prvem odstavku 31. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1). V postopkih odločanja glede plačil sodnih taks po tem zakonu se smiselno uporabljajo določbe zakonov, ki urejajo posamezne postopke, za katere se plačujejo sodne takse, razen, če ta zakon ne določa drugače (tretji odstavek 1. člena ZST-1). Načeloma je torej treba uporabljati pri določitvi vrednosti spornega predmeta v konkretnem pravdnem postopku tudi 44. člen ZPP.
7. Vendar pa je zaradi posebne ureditve v drugem odstavku 31. člena v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1 treba upoštevati tudi, da je zoper odločbo o ugotovitvi prave vrednosti iz prvega odstavka 31. člena ZST-1 dopustna posebna pritožba samo, kadar se stranka ne more pritožiti zoper odločbo o glavni stvari (drugi odstavek 31. člena ZST-1). Glede na opisano procesno stanje, ko je tožeča stranka tožbo v celoti umaknila, o glavni stvari ne bo odločeno in se posledično zoper odločbo o glavni stvari tudi ne bo mogoče pritožiti.
8. Zato je sodišče druge stopnje na podlagi drugega odstavka 31. člena ZST-1 pritožbo tožeče stranke dopustilo. Tožeča stranka je tudi izkazala, da bo zaradi umika tožbe še vedno dolžna plačati 1/3 takse, zato ima tudi pravni interes za odločanje o pritožbi. Bistveno je namreč od katere vrednosti spornega predmeta bo morala plačati znižano takso. Sodišče prve stopnje ji je namreč že naložilo plačilo sodne takse za tožbo s plačilnim nalogom opr. št. IV Pg 298/2016 z dne 25. 3. 2016 in sicer od vrednosti spornega predmeta, ki ga je sodišče določilo v izpodbijanem sklepu (1.600.080,00 EUR) in zahtevalo od tožene stranke plačilo sodne takse v znesku 13.176,00 EUR (list. št. 34).
9. Ker toženi stranki tožba ni bila vročena, ji tudi sklep o ustavitvi postopka, ki ga bo izdalo sodišče prve stopnje, ne bo vročen (tretji odstavek 188. člena ZPP). Zato je sodišče druge stopnje, najprej odločilo o pritožbi zoper izpodbijani sklep, ker ne bodo s predhodno odločitvijo o pritožbi v ničemer prikrajšane procesne pravice strank v postopku.
10. Pritožba je utemeljena.
11. Predmet tožbenega zahtevka tožeče stranke je bila ugotovitev ničnosti pogodb po prenosu pravic industrijske lastnine z dne 30. 12. 2002 in sicer od prve na drugo toženo stranko. V V. točki tožbene naracije je tožeča stranka navedla, da je imetništvo znamke predhodno vprašanje v postopku denacionalizacije in vračanja premoženja. Pravni prednik prvo tožene stranke je neodplačno prenesel na drugo toženo stranko vse navedene blagovne znamke. Slednje bi posledično pomenilo, da bi bil spremenjen pravni položaj tožeče stranke, saj bi bilo na podlagi pravnomočne sodbe vrnjeno odvzeto premoženje v premoženje zavezanca za denacionalizacijo, to je prvo tožene stranke. Kot vrednost spornega predmeta je tožeča stranka nedenarni zahtevek ocenila v višini 42.000,00 EUR.
12. Primarna je tožnikova ocenitvena dolžnost, ki pomeni ocenitev interesa, da bi v pravdi uspel, saj je vrednost spornega predmeta ena bistvenih prvin kompetenčnega dejanskega stanja in zato obvezna sestavina tožbe (drugi odstavek 180. člena ZPP). Sodišče ima v skladu s tretjim odstavkom 44. člena ZPP korekturno dolžnost, ki pa je vsebinsko omejena v dveh pogledih: najprej s smislom oziroma funkcijo navedbe vrednosti spornega predmeta in potem z očitnostjo neustrezne navedbe te vrednosti. Sodišče mora reagirati na očitno napačno oziroma neustrezno navedbo vrednosti spornega predmeta le, če bo že na prvi, laični pogled jasno, da z navedbo vrednosti nekaj ni v redu (ker na primer izrazito odstopa od razumnih razponov vrednosti konkretnega predmeta).(2)
13. V konkretnem primeru korekturna dolžnost sodišča ni bila potrebna. Ni bilo namreč izpostavljeno vprašanje ekonomske vrednosti osmih blagovnih znamk, ker tožba sploh ni bila vložena v povezavi s kakršnokoli kršitvijo pravice iz znamke po ZIL-1. Zato je že v osnovi sodišče prve stopnje napačno sklepalo, da mora oceniti dejansko tržno ekonomsko vrednost vseh osmih znamk in s tem omogočiti toženi stranki, da bo imela pravico do revizije, če bi znamke izgubila.
14. V sodni praksi je bilo že zavzeto stališče, da v primeru nedenarnih zahtevkov, kjer dejanska podlaga spora ne ponuja primernih in oprijemljivih opornih točk za določitev njihove vrednosti (kot v konkretnem primeru) niti po prostem preudarku, mora biti sodišče pri izvajanju svoje pravice do prostega preudarka pri ocenitvi vrednosti spornega predmeta posebej previdno in zadržano. Iz določila tretjega odstavka 30. člena ZST-1 smiselno izhaja, da je zakon v primeru neugotovljivih ali težko ugotovljivih vrednosti spornega predmeta zelo omejujoč. V dvomu je torej treba določiti manj in ne več.(3)
15. Sodišče druge stopnje pritrjuje pritožbenemu stališču, da ima v konkretnem primeru, ko je vprašanje možnosti vračila predmetnih znamk v naravi v postopku denacionalizacije stvar denacionalizacijskega postopka, prednost ocena vrednosti tožeče stranke.
16. Ker ima tudi tožena stranka možnost nasprotovati očitno prenizki vrednosti spornega predmeta, in sicer do začetka obravnavanja glavne stvari, bi lahko sodišče, če bi tožena stranka vrednosti spornega predmeta nasprotovala, slednje ugotavljalo tudi kasneje v postopku. Do te situacije sploh ne bo prišlo, ker je tožeča stranka tožbo umaknila.
17. Utemeljeno je pritožbeno stališče, da tožeča stranka tudi zaradi pomanjkanja podatkov ni mogla podati trditvene in dokazne podlage o vrednosti vsake od osmih blagovnih znamk, ki jo je sodišče potem določilo samo. Od drugo tožene stranke bi morala namreč pred vložitvijo tožbe dobiti vpogled v njene poslovne knjige, poslovanje, sklenjene pogodbe ali pa celo angažirati sodnega izvedenca za cenitev blagovnih znamk. Ker, kot je bilo že pojasnjeno, je bila predmet tožbenega zahtevka v tem sporu le ugotovitev ničnosti pogodbe o prenosu pravic iz industrijske lastnine od prve na drugo toženo stranko, slednje niti ni bila dolžna storiti.
18. Sodišče druge stopnje zato ocenjuje, da je sodišče s korekturno dolžnostjo v omenjeni zadevi šlo predaleč, zato je materialno pravno zmotno uporabilo določbo tretjega odstavka 44. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 31. člena ZST-1. 19. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep spremenilo tako, da je določilo vrednost spornega predmeta v višini, kot ga je v tožbi ocenila tožeča stranka (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1).
20. Sodišče prve stopnje naj v nadaljnjem postopku s plačilom sodne takse upošteva določbe, ki veljajo, če se postopek konča z umikom tožbe (tarifna št. 1112 taksne tarife od vrednosti spornega predmeta 42.000,00 EUR).
Op. št. (1): Več primerjaj Galič, Aleš v Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, GV Založba, 2010, Druga knjiga, stran 214 do 219. Op. št. (2): Več o ocenitveni dolžnosti tožnika in korekturni dolžnosti sodišča, primerjaj Zobec, Jan v Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, GV Založba, 2010, prva knjiga, stran 230 do 233. Op. št. (3): Primerjaj sklep VSL I Cpg 677/2012 z dne 1. 10. 2013.