Jedro

Demontaža in rušenje betona in peska v tlaku, odvoz ruševin na deponijo in krpanje stenskih poškodb vsekakor niso dela, ki bi jih lahko opredelili kot nujna dela, prav tako pa jih tudi ni mogoče opredeliti kot nepredvidena dela, temveč bi morala biti zajeta že v ponudbi, saj je tožeča stranka strokovnjak in bi ta dela pri sestavi ponudbe morala predvideti.

Ker je odgovornost za stvarne napake posebna vrsta poslovne odškodninske odgovornosti, posebno pravilo odgovornosti za stvarne napake izključuje uporabo splošnih pravil o poslovni odškodninski odgovornosti tudi glede zahtevkov naročnika v primeru škode, ki se kaže kot zmanjšanje vrednosti stvari zaradi napake. Zato je odpravo te škode mogoče zahtevati samo z uporabo jamčevalnih zahtevkov.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti pravilno glasi: „1. Ugotovi se, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 3.174,18 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2008 do plačila.

2. Ugotovi, da obstoji v pobot ugovarjena terjatev tožene stranke proti tožeči stranki v višini 60,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2008 do plačila.

3. Terjatvi pravdnih strank se medsebojno pobotata tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr.št. VL 154899/2009 z dne 26.10.2009 ohrani v veljavi v I. točki izreka za znesek 3.234,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2008 do plačila.

4. V preostalem delu se zgoraj citirani sklep o izvršbi razveljavi in tožbeni zahtevek se zavrne.

5. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 37,70 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.“

II. V ostalem delu s pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem, delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 150,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke proti toženi stranki v višini glavnice 5.623,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 125,93 EUR od 1. 2. 2008 do plačila in od zneska 5.497,38 EUR od 1. 7. 2008 do plačila (I. točka izreka), nadalje je ugotovilo, da obstoji v pobot ugovarjana terjatev tožene stranke proti tožeči stranki v višini glavnice 60,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2008 do plačila (II. točka izreka). Po medsebojnem pobotanju terjatev iz I. in II. točke izreka je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati glavnico 5.563,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 65,93 EUR od 1. 2. 2008 do plačila in od zneska 5.497,38 EUR od 1. 7. 2008 do plačila ter je v tem obsegu sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr.št. VL 154899/2009, ohranilo v veljavi (III. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek in pobotni ugovor zavrnilo kot neutemeljen in v tem obsegu zgoraj citirani sklep o izvršbi razveljavilo (IV. točka izreka) ter sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v višini 817,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po izteku paricijskega roka do plačila.

2. Zoper zavrnilni del sodbe in del, s katerim je bil zavrnjen pobotni ugovor tožene stranke, ter zoper odločitev o stroških se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma da ugotovi obstoj v pobot uveljavljene terjatve tožene stranke in le-to pobota s terjatvijo tožeče stranke ter posledično tožeči stranki naloži povrnitev stroškov pravdnega postopka. Navaja, da je v predmetnem pravdnem postopku tožena stranka uveljavljala v pobot svojo terjatev iz naslova škode, ki ji je nastala v posledici nekvalitetno opravljenega dela s strani tožeče stranke. Pretežni del škode je toženi stranki nastal zaradi slabo oziroma narobe položene keramike v hodniku, kuhinji, kopalnici in WC-ju. Navkljub nesporno ugotovljenim napakam izvedbe ter pravočasnemu grajanju napak s strani tožene stranke, sodišče prve stopnje ugotovitev obstoja terjatve tožene stranke zavrne z zaključkom, da je tožeča stranka že priznala toženi stranki določen popust pri tistih postavkah računa, ki se nanašajo na polaganje keramike, poleg tega pa sodišče tudi zaključi, da do zmanjšanja premoženja tožene stranke sploh ni prišlo, saj stanja, kakršno je po izvedbi del, tožeča stranka še ni sanirala in naj tudi ne bi izkazala tega namena. Ob tem se prvostopenjsko sodišče sklicuje na določbo 640. člena OZ, da se plačilo zniža v razmerju med vrednostjo dela z napako in vrednostjo brez napake in ugotavlja, da je s 50 % znižanjem cene za polaganje keramike vzpostavljeno načelo ekvivalence. Po prepričanju tožene stranke pa je sodišče prezrlo ključno okoliščino in sicer, da je material za polaganje keramike (vse ploščice in kamen za hodnik) kupila tožena stranka iz lastnih sredstev, predmet pogodbe s tožečo stranko in torej tudi predmet samega računa pa je bilo izključno delo. Iz navedenega sledi, da je zaradi slabo opravljenega dela v obsegu polaganja keramike, tožena stranka utrpela škodo na svojem premoženju, saj so ploščice in kamen, ki jih je kupila, uničene oziroma jih bo treba pri sanaciji zavreči in kupiti nove. Glede na dejanske ugotovitve, in sicer da je bila keramika s strani tožeče stranke nekvalitetno položena oziroma v nasprotju z naročilom tožene stranke, je jasno, da bo tožena stranka v sklopu sanacije teh napak morala ta del keramike v celoti nadomestiti z novo. Zato zgolj 50 % znižanje cene postavk računa, ki se nanašajo na polaganje keramike, za toženo stranko predstavlja izključno (delno) zadoščenje v smislu zmanjšanega plačila zaradi nekvalitetno opravljenega dela. 50 % odbitek zaračunanih postavk predstavlja izključno ustrezen ekvivalent izvršenemu delu z napako. Torej tega zneska ni mogoče šteti kot nadomestitev škode zaradi potrebne nadomestitve materiala, ki je potreben, da se napake odpravijo. Pritožnik meni, da bi sodišče moralo upoštevati drugi odstavek 635. člena Obligacijskega zakonika,v nadaljevanju OZ ki naročniku daje pravico, da zahtevek na znižanje plačila kumulira z zahtevkom do povračila škode. Povsem enaki argumenti, kot so predhodno navedeni za samo škodo v zvezi s keramiko in kamnom, pa veljajo tudi za potrebno delo v zvezi s sanacijo napak, ki jih je ugotovilo prvo sodišče na podlagi mnenja izvedenca in njegove ocene potrebnih del in stroškov, ki bodo v ta namen potrebni. Stroški, ki bodo potrebni za sanacijo navedenih napak, za toženo stranko prav tako predstavljajo zmanjšanje premoženja, zaradi katerega je upravičena do ustrezne odškodnine. Enako velja za stroške v zvezi s popravilom okenske preklade. Sodišče je prezrlo, da je poškodbo preklade, zaradi katere je sploh bila potrebna njena sanacija, povzročila tožeča stranka z nestrokovno menjavo okna, kar je povzročilo, da je preklada počila. Predmet naročila je bila le menjava oken. Zaradi nepazljivosti tožeče stranke je pri menjavi enega okna preklada nad njim počila. To pomeni, da bi tožeča stranka morala popravilo te preklade v vsakem primeru opraviti v svoje breme. Tožena stranka se tudi ne strinja z zavrnitvijo ugotovitve obstoja njene terjatve v delu, ki se nanaša na prestavitev plinskega priključka. Sodišče namreč pri ugotavljanju s tem povezanih dejstev v celoti prezre toženčevo trditev, da je bil z njihove strani izvajalcu poslan načrt kuhinje, kjer je bilo pravilno mesto plinskega priključka tudi vrisano, kar je potrdila na zaslišanju tudi priča tožeče stranke. Gre torej za napako, za katero je izvajalec vedel oziroma bi zanjo moral in mogel vedeti, zaradi česar se niti ne more uspešno sklicevati na to, da tožena stranka te napake ni grajala v enomesečnem roku. Pritožnik poudarja, da ni ključnega pomena, ali se opisani stroški opredelijo kot samostojna škoda, na osnovi katere ima odškodninski zahtevek, ali pa gre za povezanost z naročenimi deli in torej ta del zahtevka predstavlja jamčevalni zahtevek, kot uveljavitev pravice do zmanjšanega plačila. Pritožba nadalje opozarja, da je prvo sodišče s postavko demontaža in rušenje betona in peska v tlaku povsem pravilno ugotovilo, da le-ta ni bila predmet niti osnovne niti dodatne ponudbe tožeče stranke. Tožena stranka je vseskozi zatrjevala, da je naročila le odstranitev zgornjega sloja tlaka in položitev novega. Tudi iz same ponudbe jasno izhaja, kaj je bilo predmet naročila oziroma pogodbe – izdelava novega tlaka v predprostoru in sanitarijah za polaganje keramike v sestavi: izolacija 5 cm in mikroarmirani beton 5 cm. Odstranitev vsega peska iz tlaka je v celoti nenaročeno delo in torej vsekakor predstavlja odmik od gradbenega načrta v smislu 652. člena OZ. Povsem neustrezen je tudi zaključek prvega sodišča, da naj bi to dodatno delo predstavljalo le administrativno napako pri sestavi ponudbe, ki ne more iti v breme izvajalca. Posledično enako velja za postavko izdelava novega tlaka, ki jo sodišče sicer obravnava v točki 7 obrazložitve v sklopu napačnih izmer na podlagi nenaročenega dela. V posledici dejstva, da je tožeča stranka, v nasprotju z dogovorom, iz tlaka v hodniku in sanitarijah odstranila vse plasti, vključno s peskom, je moralo naknadno pri izdelavi novega tlaka ves ta material nadomestiti z novim. Tožena stranka nasprotuje zaključkom prvega sodišča v zvezi z odvozom ruševin na deponijo in ročnim iznosom smeti. Postavka odvoz ruševin se je drastično povečala glede na ponudbo in to v posledici izvajanja nenaročenih del v zvezi s tlakom. Ročni iznos smeti je v celoti nova postavka, ki je ponudba ne zajema. Vsekakor pa je sporna tudi količina iznešenega in na deponijo odpeljanega materiala, za kar tožena stranka meni, da tožeča stranka teh količin vsekakor ni dokazala. Neutemeljena je tudi odločitev glede postavke zazidavanja utorov. Navedena postavka v pogodbo ni bila zajeta. Tožena stranka je smatrala, da je zazidavanje utorov vsekakor všteto v postavko dolbljenja utorov za potrebe inštalacij. Ker postavka zazidavanja utorov v ponudbi – pogodbi ni bila izrecno opredeljena, bi prvo sodišče moralo šteti, da je le-ta zajeta v postavki dolbljenje utorov, saj samo pravi, da je po logiki stvari izdolbljene utore na koncu treba tudi zazidati. Navedeno delo ne more predstavljati nujnih dodatnih del v smislu 653. člena OZ, za katere izvajalec ne potrebuje soglasja naročnika. Prav tako je povsem nelogičen sklep prvega sodišča, da gre pri zazidavi utorov za dela, ki jih ni bilo moč predvideti. Enako velja za postavko krpanje stenskih poškodb, dimniška vratca, doze, slab omet. Tožena stranka kot laik ne more vedeti, katera dodatna dela so potrebna v primeru rušenja sten, odstranjevanje starih cevi in podobno. To mora vsekakor vedeti izvajalec in kot kaže je to tudi vedel, saj je njegov podizvajalec izrecno izpovedal, da običajno pride do poškodb sten pri adaptacijah, ki vključujejo tudi rušitve. Tudi glede tega je tožeča stranka po mnenju tožene stranke opustila svojo obveznost, da bi te postavke vsaj v določenem obsegu vključila v ponudbo in je s tem toženo stranko zavedla, da se je odločila za posel, obenem pa ga tekom izvajanja del ni obvestila, da so se ta dela pojavila kot potrebna in od njega zahtevala pisno soglasje za izvedbo teh dodatnih del, ki jih je prav tako treba šteti kot odmik od gradbenega načrta. Tožeča stranka je namreč strokovnjak, ki lahko predvidi potrebna dela. Katera konkretna dela pa so za to potrebna, mora vedeti in opredeliti izvajalec. Glede obstoja terjatve tožeče stranke pritožnik navaja, da je sodišče v 10. točki obrazložitve ugotovilo, da je utemeljen tudi toženčev ugovor glede postavke obzidava kopalne kadi in je v zvezi s tem ugodilo njegovemu zahtevku za zmanjšanje plačila v višini 50 % postavke, torej za 59,46 EUR. Nadalje pa sodišče v točki 11 obrazložitve, kjer povzame vse odbitke od vtoževane terjatve, tega zneska očitno pomotoma ni prištelo, zaradi česar je tožeči stranki prisodilo za 59,46 EUR previsok znesek.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pogodbeni odnos med pravdnima strankama, ki se nanaša na adaptacijo toženčevega stanovanja na naslovu E. v Ljubljani, je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo kot gradbeno pogodbo. S sklenitvijo gradbene pogodbe se naročnik zaveže izvajalcu plačati določeno ceno za opravljeno delo (649. člen OZ). Cena del je lahko določena od merske enote dogovorjenih del (cena na enoto) ali v skupnem znesku za celotni objekt (skupaj dogovorjena cena), kot to določa 654. člen OZ. Pisna oblika gradbene pogodbe po drugem odstavku 649. člena OZ je predpisana zaradi varstva interesov strank in zaradi dokaznih namenov. Na strani tožeče stranke je dokazno breme po plačilu tistih del, ki v ponudbo (priloga A1) niso zajeta.

5. Nujna nepredvidena dela so tista dela, ki jih je bilo treba nujno opraviti, da bi bila zagotovljena stabilnost objekta ali da ne bi nastala škoda, povzročila pa jih je nepričakovana težja narava zemljišča, nepričakovana voda ali kakšen drug izreden in nepričakovan dogodek (653. člen OZ), poznejša (dodatna) dela pa so tista dela, ki niso bila dogovorjena in niso nujna za izpolnitev pogodbe.

6. Demontaža in rušenje betona in peska v tlaku(znesek 319,97 EUR), odvoz ruševin na deponijo (znesek 1.410,78 EUR) in krpanje stenskih poškodb (znesek 216,00 EUR) vsekakor niso dela, ki bi jih lahko opredelili kot nujna dela, prav tako pa jih tudi ni mogoče opredeliti kot nepredvidena dela, temveč bi morala biti zajeta že v ponudbi, saj je tožeča stranka strokovnjak in bi ta dela pri sestavi ponudbe morala predvideti, kajti v nasprotnem primeru s tem zavede toženo stranko oziroma naročnika, da se odloči za sprejem ponudbe, misleč, da so v ponudbo zajeta vsa običajna dela adaptacije stanovanja. Zato tožeča stranka do plačila navedenih del ni upravičena.

7. Izdelava novih tlakov predhodno terja rušitvena dela, zato je naročnik utemeljeno menil, da izdelava novega tlaka hkrati vsebuje tudi demontažo in rušenje betona in peska v tlaku in bi tožeča stranka ta dela morala vključiti v ponudbo „gradbeno obrtnih del“ sanacije stanovanja. Tudi glede postavke odvoz ruševin na deponijo, bi tožeča stranka kot strokovnjak morala predvideti, da gradbeno obrtna dela vsebujejo tudi odvoz ruševin na deponijo. Enako velja tudi za postavko krpanje stenskih poškodb. Iz pojasnila zakonitega zastopnika tožeče stranke namreč izhaja, da pri tovrstnih adaptacijah običajno prihaja do stenskih poškodb, torej gre za predvidena dela, ki jih je potrebno vključiti v ponudbo.

8. Glede postavke „odstranitev dimniških vrat“ v znesku 37,26 EUR ter postavke „zazidava utorov“ v znesku 1.390,55 EUR pa se pritožbeno sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da gre za dodatna dela, ki sicer v pogodbi niso bila dogovorjena in tudi niso nujna za izpolnitev pogodbe, je pa tožeča stranka dokazala, da se je tožena stranka z njimi konkludentno strinjala, prav tako pa tudi teh del v ponudbi ni bilo moč predvideti.

9. V celoti je tudi pravilno stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala, da bi bil med pravdnima strankama sklenjen dogovor, da je strošek talnega gretja v višini 365,00 EUR vključen v končnem obračunu. Predložena korespondenca med strankama navedenega ne potrjuje.

10. Glede pritožbenih navedb, da sodišče prve stopnje ni odbilo 50 % postavke za obzidavo kopalne kadi v višini 59,46 EUR, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je tožeča stranka uveljavljala le plačilo 59,46 EUR iz naslova obzidave kopalne kadi, saj je pri rekapitulaciji že upoštevala znižanje plačila - 50 % popust na postavke 5, 5a in 6 – slaba izvedba keramika, kamor sodi tudi vtoževana terjatev.

11. Prav pa ima pritožba v delu, da bi moralo prvo sodišče pri seštevku vrednosti posameznih postavk v obeh računih upoštevati tudi 8,5 % DDV, ki ga je tožeča stranka pri končnem obračunu zaobjela v obeh računih. 8,5 % DDV posameznih postavk v računu, katerim je tožeča stranka upravičeno nasprotovala (upoštevajoč tudi znižan znesek v pritožbenem postopku), znaša 502,38 EUR in je zato navedeni znesek pritožbeno sodišče odštelo od ugotovljene terjatve tožeče stranke, tako da je ugotovilo obstoj terjatve v višini 3.234,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2008 do plačila.

12. S pobotnim ugovorom je toženec uveljavljal povračilo škode v zvezi z nepravilno položenimi ploščicami v kuhinji in sanitarijah v višini 314,84 EUR ter v zvezi z nepravilno položenimi ploščicami iz naravnega kamna in kockami iz naravnega kamna v višini 2.712,60 EUR.

13. Odgovornost za stvarne napake je posebna vrsta poslovne odškodninske odgovornosti za tisto obliko škode zaradi kršitve pogodbene (poslovne) obveznosti opraviti izpolnitveno ravnanje pravilno (brez napak), ki se kaže v manjši vrednosti izpolnitve z napakami (tako imenovana neposredna škoda). Če ima izvršeni posel napako, o kateri je naročnik podjemnika v skladu s 633. členom OZ pravilno obvestil, ima možnost od podjemnika v primernem roku zahtevati odpravo napake. Če podjemnik navedeni zahtevi naročnika ne sledi, lahko naročnik alternativno uveljavlja zahtevek za sorazmerno znižanje kupnine (če prodajalec uresniči pravico do sorazmernega znižanja kupnine, je njegova izbira dokončna in drugih jamčevalnih zahtevkov v zvezi z isto napako ne more več uveljavljati), pravico odstopiti od pogodbe ter pravico odpraviti napako na stroške prodajalca. Odprava napake na prevzemnikov račun pride v poštev tako v primeru, ko prevzemnik že sam odpravi napako in zahteva povrnitev stroškov v zvezi s tem, kakor tudi v primeru, ko zahteva vnaprej potrebne stroške za odpravo napake (1). Po določbi drugega odstavka 380. člena OZ lahko kupec, ki je pravočasno obvestil prodajalca o napaki, po preteku enoletnega roka iz prvega odstavka istega člena, če še ni plačal kupnine, kot ugovor zoper prodajalčev zahtevek, naj mu plača kupnino, uveljavlja svoj zahtevek, naj mu zniža kupnino ali povrne škodo. Ker je odgovornost za stvarne napake posebna vrsta poslovne odškodninske odgovornosti, posebno pravilo odgovornosti za stvarne napake izključujejo uporabo splošnih pravil o poslovni odškodninski odgovornosti tudi glede zahtevkov naročnika v primeru škode, ki se kaže kot zmanjšanje vrednosti stvari zaradi napake. Zato je odpravo te škode mogoče zahtevati samo z uporabo jamčevalnih zahtevkov. Zato naročnik ne more prosto izbirati, ali bo svoj jamčevalni zahtevek uveljavljal po pravilih, ki veljajo za jamčevanje za napake, ali pa po pravilih odškodninskega prava.

14. Zaradi strokovno nepravilno položenih ploščic v kuhinji, sanitarijah in hodniku je tožena stranka uveljavljala jamčevalni zahtevek za znižanje kupnine in je bilo znižano plačilo v višini 50 % znižanja cene, kar tudi po mnenju izvedenca predstavlja ustrezen ekvivalent izvršenemu delu za napake, torej znižanemu plačilu v razmerju med vrednostjo izvršenega dela ob sklenitvi pogodbe brez napake in vrednostjo, ki bi jo tedaj imelo izvršeno delo z napako.

15. S pobotnim ugovorom za povračilo škode tožeča stranka uveljavljala plačilo stroškov, ki so potrebni, da se napaka sanira (nabava nove keramike - vse ploščice in kamen za hodnik ter ponovna položitev), kar ima značaj jamčevalnega zahtevka za odpravo napake na podjemnikov račun in ne odškodninskega zahtevka, s tem pa je tožena stranka neupravičeno kumulirala sicer alternativno določene jamčevalne zahtevke zaradi napake izvršenega dela.

16. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala pobotnega zahtevka v zvezi z nepravilno lokacijo priključka za plin, saj je ob odsotnosti projektne dokumentacije na toženi strani dokazno breme, da je bil priključek za plin nepravilno lociran. Izpovedbo priče G. S., da je bil priključek izveden na dogovorjeni lokaciji, pa potrjuje tudi dejstvo, da tožeča stranka s tem v zvezi ni prejela nobene reklamacije, kar tožena stranka ne zanika.

17. Pritožbena navedba, da je poškodba preklade, zaradi katere je bila potrebna njena sanacija, povzročila tožeča stranka, je v nasprotju z izvedeniškim mnenjem, iz katerega izhaja, da je bila preklada nad oknom počena že pred pričetkom obnove stanovanja, ki jo je izvajala tožeča stranka.

18. Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo niti uveljavljenih niti kršitev določb postopka, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in spremenilo izpodbijano sodbo, kot izhaja iz izreka, v preostalem delu pa je pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo (358. člen ZPP in 353. člen ZPP).

19. Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP).

20. Tožnik je uspel v pravdi z 34%, uspeh tožene stranke pa je 66 %. Upoštevaje dosojene pravdne stroške, ki jih je ugotovilo prvo sodišče in jih tožena stranka ne izpodbija, je toženec upravičen do povračila pravdnih stroškov na prvi stopnji v višini 703,70 EUR, tožeča stranka pa je glede na svoj uspeh upravičena do povračila 741,40 EUR njenih pravdnih stroškov na prvi stopnji. Po medsebojnem pobotu mora tožena stranka povrniti tožeči stranki pravdne stroške na prvi stopnji V znesku 37,70 EUR.

21. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 155. člena ZPP. Glede na delni uspeh tožene stranke s pritožbo, ki je ocenjen z 43 %, je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki sorazmerni del potrebnih pritožbenih stroškov (nagrada za pritožbeni postopek 350,40 EUR, sodna taksa za pritožbo 267,00 EUR in 20 % DDV), skupaj 150,70 EUR.

(1) Primerjaj odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 753/1994, II Ips 483/1999.