Jedro

V konkretnem primeru je bil dogovor za plačilo obveznosti v zvezi z enim otrokom tak, kot ga je tožnica (šola) predlagala v tipski pogodbi (obrazcu), to je na način, da se položnica izroči učencu. Če se dolžnika s takim načinom ne bi strinjala in ne bi prišlo do drugačnega dogovora, bi to lahko vplivalo na vprašanje morebitne zamude, če sama vsebina obveznosti oz. višina plačila ne bi bila sporna. Šola bi morala dokazovati, kdaj in na kakšen način je zavezanca pozvala k plačilu; dokazati bi morala, da je ta račun (položnico) dejansko prejel in kdaj.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) potrdi.

II.Toženca sama krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je v pretežnem delu ugodilo tožbenem zahtevku ter tožencema naložilo, da tožnici plačata 831,55 EUR z obrestmi od 12. 7. 2020, kar je od poteka 8 dnevnega roka po prejemu sklepa o izvršbi (I.) ter jima naložilo v plačilo še 94,45 EUR tožničinih pravdnih stroškov (III.). Za del - 90,20 EUR je tožbeni zahtevek zavrnilo (II.). Gre za neplačane stroške šolskih položnic za dva otroka tožencev, ki se šolata pri tožnici, in sicer na podlagi pogodbe za vsakega od njiju. Sodišče je presodilo, da je šola "pristojna" odločiti, kako pošilja položnice, to pa je lahko tudi preko mladoletnega otroka, ki je v tem primeru "sel"; presodilo je še, da je kljub temu, da je na eni od pogodb ob njenem podpisu prva toženka prečrtala tak način pošiljanja in z roko zapisala naslov za vročanje, pogodba na ta način ni bila "veljavno spremenjena". Zavrnilo je vsebinske ugovore tožencev vključno s tem, da ni zavezanec za plačilo tudi drugi toženec, češ da ni naveden na pogodbi, ker gre za obveznosti, ki po naravi stvari bremenijo oba zakonca oz. izvenzakonska partnerja (dasiravno ju kljub predlogu ni zavezalo k solidarnemu plačilu).

2.Zoper ugodilni in stroškovni del toženca vlagata pritožbo in sklicujoč se na dovoljene razloge v sporu majhne vrednosti, za kakršnega gre v tem primeru, predlagata njeno razveljavitev, opredeljujeta pa tudi pritožbene stroške. Bistveni očitek pritožbe je, da je sodišče napačno štelo za veljavno pogodbeno določilo, po katerem šola položnice izroča staršem preko učenca. Taka obveznost naj bi pomenila obliko prisilnega dela otroka in da je brez pravne veljave, ker vključuje ravnaje tretje mladoletne osebe. Drugi očitek pa se nanaša na oceno, da toženkino ravnanje, ko je na eni od pogodb navedeno določbo o vročanju učencu prečrtala in na njeno mesto napisala naslov za vročanje, ni veljavno. Pogodbe s tem toženka ni spremenila, pač pa ni sprejela predloga tožnice in je sama dala drugačnega. Meni, da bi moralo malomarno ravnanje, če pri tožnici tega niso opazili, bremeniti slednjo.

3.Odgovora na pritožbo tožnica ni podala.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Eden od obeh glavnih in zgoraj povzetih očitkov pritožbe je sicer utemeljen, spričo specifičnosti postopka v sporih majhne vrednosti pa pritožnikov to ne vodi (niti do delnega) končnega uspeha, kot bo to obrazloženo v nadaljevanju.

6.Ni sporno, da sta tožnica in prva toženka sklenili dve Pogodbi o izvajanju in plačilu določenih storitev za učenca, in sicer septembra 2015 za učenca A. A., septembra 2019 pa za učenko B. A. Obe pogodbi je kot oče in skrbnik podpisal tudi drugi toženec. Višina neplačanih obveznosti po obeh pogodbah skupaj znaša po ugotovitvah sodišča prve stopnje 831,55 EUR. V pogodbi za A. A. je v 10. čl. določeno, da izvajalec naročniku položnice (račune) izroča preko učenca v šoli, v pogodbi za B. A. pa je besedilo "preko učenca v šoli" prečrtano in na tem mestu z roko zapisan tedanji naslov prve toženke (Ulica 1).

7.Ne gre za to, da bi bila šola "pristojna" določati način pošiljanja položnic, gre za dogovor med pogodbenimi strankami. V konkretnem primeru je bil dogovor za plačilo obveznosti v zvezi z enim otrokom tak, kot ga je tožnica (šola) predlagala v tipski pogodbi (obrazcu), to je na način, da se položnica izroči učencu. Če se dolžnika s takim načinom ne bi strinjala in ne bi prišlo do drugačnega dogovora, bi to lahko vplivalo na vprašanje morebitne zamude, če sama vsebina obveznosti oz. višina plačila ne bi bila sporna. Šola bi morala dokazovati, kdaj in na kakšen način je zavezanca pozvala k plačilu; dokazati bi morala, da je ta račun (položnico) dejansko prejel in kdaj.

8.V primeru obveznosti, vezanih za A. A., to ni bilo potrebno, kajti podpisnika pogodbe sta se očitno strinjala z vsemi njenimi določbami; med njimi je bil dogovorjen tudi način pošiljanja računov (položnic) preko učenca. Nikakor ne gre za prisilno otroško delo ali za pogodbo v breme tretjega, kot to neumestno očita pritožba.

9.Drugače pa je glede obveznosti, vezane na B. A. Prva toženka je predlog pogodbe popravila v delu glede pošiljanja položnic in tako popravljenega in podpisanega poslala tožnici (kopija v prilogi A 30). V tem ima tožnica prav, da je jasno izrazila svoje nestrinjanje s predlaganim načinom pošiljanja ter predlagala drugačnega. To ne pomeni, da je pogodbo spremenila, ker drugačna niti še ni bila sklenjena. Izražena volja se glede tega nikoli ni ujemala (za razliko od pogodbe za prvega otroka, A. A., kopija pogodbe v prilogi A 29). Sprejeti je treba interpretacijo pritožbe, da je drugo pogodbo sklenila pod tem pogojem, torej z drugačnim načinom pošiljanja računov od predlaganega. Tožnica na to ni reagirala, ker tega ni opazila, zato je toženka lahko utemeljeno sklepala, da se z njenim predlogom strinja. Nikakor ni mogoče reči, da je toženka to storila na skrivaj, saj je bilo njeno ravnanje očitno in prezentno - pogodbo je v delu prečrtala, ročno je napisala nov del teksta in ga poslala tožnici. Ničesar ni storila, da bi spremembo prikrila. Pogodba ima vsega 12. členov, napisana je na manj kot štirih straneh. Če tožnica predlagane spremembe ni opazila, bi si morala sama pripisati posledice premalo pazljivega ravnanja svojih uslužbenk.

10.Posledica bi bila, kot že zgoraj rečeno, ta, da bi morala upnica za vsak račun dokazovati, da ga je dolžnik prejel, preden bi lahko terjala njegovo plačilo z zamudnimi obrestmi. V konkretnem primeru je prisojena vsota neplačanih računov in njihovih delo za oba otroka, ki vsebuje očitno tudi minimalne neplačane obresti, z obrestmi od 12. 7. 2020, kar je od poteka 8 dnevnega roka po prejemu sklepa o izvršbi. Ni dvoma, da sta bila toženca najkasneje s prejemom sklepa o izvršbi seznanjena z vsem potrebnim, z vsemi neplačanimi računi. Da bi pritožnika s svojim argumentom, ki je utemeljen, tudi praktično uspela, bi morala obrazloženo navesti tudi, koliko je od posameznih neplačanih zneskov (ki sta jim po vsebini glede glavnice sicer neutemeljeno nasprotovala) neutemeljeno prištetih zamudnih obresti, zaradi napačnega pošiljanja računov.

11.Dejansko stanje se v sporih majhne vrednosti namreč v pritožbenem postopku ne da izpodbijati (1. odst. 458. čl. Zakona o pravdnem postopku; ZPP). Višina računa, glavnice in obresti, sodi v polje dejanskega stanja. Svoj pravilen argument sta pritožnika torej jalovo zasnovala, kot da računov, ker so bili napačno (v nasprotju s pogodbo) poslani, sploh nista prejela, in da zato terjatve nista dolžna plačati. S terjatvijo, njenim obstojem in višino, sta bila v redu seznanjena najkasneje s strani sodišča v izvršilnem postopku, zato jima predhodno napačno ravnanje tožnice od tedaj dalje ne koristi (njej pa ne škodi) več. Morda velja omeniti še, da toženca niti v postopku pred sodiščem prve stopnje v svojih dveh vlogah nista jasno navedla, koliko znašajo neupravičeno terjane zamudne obresti; tega celo v tabeli, kjer navajata posamezne račune (tč. 3. vloge z dne 18. 1. 2021), nista storila, pač pa sta to navedla le opisno, očitno v zmotnem prepričanju, da zaradi napačnega pošiljanja računov nista dolžna ničesar.

12.Ker se torej pritožbeno sodišče v sporih majhne vrednosti z dejanskim stanjem ne ukvarja, je treba na podlagi zgoraj navedenega vse pritožbene očitke zavrniti. Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Udeleženci prosto urejajo obligacijska razmerja (3. čl. Obligacijskega zakonika; OZ). Udeleženci v obligacijskem razmerju so dolžni izpolniti svojo obveznost in odgovarjajo za njeno izpolnitev (9. čl.). Upnik je zato upravičen zahtevati od dolžnika izpolnitev obveznosti, dolžnik pa jo je dolžan izpolniti pošteno v vsem, kot se glasi (1. odst. 239. čl. OZ). Če rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost (2. odst. 299. čl. OZ).

13.Pritožba torej ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), je na podlagi 353. čl. ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

14.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 154. in 1. odst. 165. čl. ZPP. Ker toženca nista uspela s pritožbo, morata nositi svoje lastne stroške pritožbenega postopka.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 154, 154/1, 458, 458/1 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 3, 9, 239, 239/1, 299, 299/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.