Jedro

Za kršitev načela ″ne bis in idem″ gre namreč v primerih, ko je posameznik spoznan za odgovornega storitve prekrška, ki po opisu bodisi ustreza kaznivemu dejanju, za katerega je bil posameznik že pravnomočno obsojen oziroma, ko se en opis prekrška prekriva z opisom drugega prekrška, zaradi katerega je posameznik prav tako že bil sankcioniran (res iudicata). Zoper storilca, ki je v kazenskem postopku bil pravnomočno spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja, ki ima istočasno tudi znake prekrška, se postopek o prekršku ne vodi in se mu tudi ne morejo izreči sankcije za prekršek in v takih primerih torej ne sme in ne more priti do dvojnega obravnavanja, niti do dvojnega kaznovanja. Povedano velja tudi v primeru dveh prekrškov, ki izhajata iz enega izvršitvenega ravnanja.

Natančno branje opisa obeh prekrškov, ki jih pritožba problematizira pa pokaže, da ni nobene dileme, da je v obravnavanih dveh primerih šlo za kršitve dveh samostojnih določb ZPrCP in s tem za storitev dveh različnih prekrškov. Prepoved vožnje vozila v cestnem prometu pod vplivom alkohola je natančno razdelana v členu 105 ZPrCP, vožnja pod vplivom prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi in njihovih presnovkov, ki zmanjšujejo njegovo sposobnost za varno vožnjo, pa v 106. členu ZPrCP, pri čemer se vpliv takih snovi na psihofizične sposobnosti domneva takrat, če je s posebnimi sredstvi, napravami ali s strokovnim pregledom ugotovljena prisotnost takih snovi bodisi v krvi ali pa v slini. Zmotno je torej prepričanje pritožbe, da gre v obravnavani zadevi za dvojno sankcioniranje enega in istega prekrška.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Po petem odstavku člena 144 Zakona o prekrških (ZP-1) se obdolženca oprosti plačila sodne takse za pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo spoznalo obdolženca za odgovornega storitve petih prekrškov in sicer pod točko I/1) prekrška po osmem odstavku člena 56 ZVoz-1 pod tč. I/2) prekrška po 4. točki četrtega odstavka člena 105 ZPrCP, pod tč. I/3) prekrška po tretjem odstavku člena 106 ZPrCP, pod tč. I/4) prekrška po 1. točki petega odstavka člena 34 ZPrCP, pod tč. 1/5) pa prekrška po tretjem odstavku člena 56 ZPrCP. Za vsak prekršek posebej mu je določilo sankcijo (točka II izreka), nato pa mu je na podlagi člena 27 ZP-1 izreklo enotno sankcijo in sicer opomin ter globo v višini 2.770,00 EUR ter stransko sankcijo 36 (šestintrideset) kazenskih točk (KT) za prekršek storjen z motornim vozilom kategorije ″F″. Obdolženca je tudi oprostilo plačila stroškov postopka.

2. Z odločitvijo sodišča prve stopnje se obdolženec ne strinja in v pravočasno vloženi pritožbi po svojem zagovorniku sodbo sodišča prve stopnje izpodbija iz pritožbenih razlogov kršitve materialnih določb ZP-1 ter glede izrečene sankcije in predlaga, da se pritožbi ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni, podredno pa, da se razveljavi in vrne zadeva sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Pritožba je neutemeljena.

4. Uradni preizkus izpodbijane sodbe (člen 159 ZP-1) je pokazal, da se prvemu sodišču pri razsoji v predmetni prekrškovni zadevi ni pripetila nobena izmed bistvenih kršitev določb postopka o prekršku iz 1., 5., 6., 7. in 8. točke prvega odstavka člena 155 ZP-1, na škodo obdolženca pa tudi ni bila prekršena nobena materialna določba zakona ali predpisa, ki prekršek določa (člen 156 ZP-1).

5. V okviru pritožbenega razloga kršitve zakona pritožba problematizira, da je bil obdolženec spoznan za odgovornega in sta mu bili izrečeni dve različni sankciji zaradi istega prekrška in sicer zaradi prisotnosti prepovedanih snovi v krvi ter zaradi vožnje pod vplivom alkohola, s čemer je bilo kršeno načelo ″ne bis in idem″, ki prepoveduje pregon, sojenje, obsodbo in kaznovanje posameznika za drugo kaznivo dejanje, če to izhaja iz dejstev, ki so identična ali pa v bistvenem enaka kot tista, ki so bila podlaga za prvo kaznivo dejanje, glede katerega je kazenski postopek bodisi pravnomočno ustavljen oziroma, je bila izdana pravnomočno izvršilna oziroma zavrnilna, oprostilna ali pa obsodilna sodba, zato o takem dejanju ne sme znova meritorno odločati in osebe kaznovati dvakrat. Ker je bil obdolženec enkrat kaznovan zaradi alkohola, drugič pa zaradi prisotnosti droge - kokaina v krvi, je potrditvah pritožbe bil dvakrat kaznovan, če pa bi mu bila ugotovljena še prisotnost kakšne druge droge, bi glede na takšno stališče sodišča lahko bil tudi večkrat kaznovan, ko bi za vsako od teh substanc prejel eno kazen, kar pa je nesmiselno, ker postavlja obdolženca takšna praksa v različne položaje, kar je neenako obravnavanje. Takšno naziranje pritožbe je materialnopravno napačno.

6. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je obdolženec bil spoznan za odgovornega storitve prekrška vožnje pod vplivom alkohola, ko je imel v organizmu najmanj 1,27 grama alkohola za kilogram krvi, s čemer je storil prekršek po 4. točki četrtega odstavka člena 105 ZPrCP, istočasno pa je bil v času vožnje tudi pod vplivom prepovedanih drog, ker je bilo toksikološko preiskavo Inštituta za sodno medicino ugotovljeno, da je imel v času vožnjo v krvi prisotno prepovedano drogo - kokain, ki po Uredbi za razvrstitvi prepovedanih drog spada med prepovedane droge (Uredbi - druga skupina, zaporedna številka 53), kar pa je prekršek po tretjem odstavku člena 106 ZPrCP.

7. Pritožba sicer pravilno povzema komentar k določbi člena 31 Ustave RS, ki po svoji vsebini zagotavlja prepoved ponovnega sojenja o isti stvari (načelo ″ne bis in idem″), kot tudi člena 14 Ustave RS, ki zapoveduje, da zakonodajalec ne bi smel urejati položajev posameznikov, ampak da mora za razlikovanje obstajati razumen razlog ter se od zakonodajalca ne zahteva, da bi se vse osebe v vseh ozirih obravnavale na enak način, omejuje ga pa omenjeno načelo v smeri, da obravnava bistveno enake primere enako in bistveno neenake različno, ob upoštevanju njihovih različnih lastnosti. Vendar pa je zmotno prepričanje pritožbe, da je v obravnavanem primeru šlo za razlikovanje med obdolženci, ki zaužijejo drogo in alkohol hkrati oziroma tistimi, ki zaužijejo več vrst drog.

8. Za kršitev načela ″ne bis in idem″ gre namreč v primerih, ko je posameznik spoznan za odgovornega storitve prekrška, ki po opisu bodisi ustreza kaznivemu dejanju, za katerega je bil posameznik že pravnomočno obsojen oziroma, ko se en opis prekrška prekriva z opisom drugega prekrška, zaradi katerega je posameznik prav tako že bil sankcioniran (res iudicata). Zoper storilca, ki je v kazenskem postopku bil pravnomočno spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja, ki ima istočasno tudi znake prekrška, se postopek o prekršku ne vodi in se mu tudi ne morejo izreči sankcije za prekršek in v takih primerih torej ne sme in ne more priti do dvojnega obravnavanja, niti do dvojnega kaznovanja. Povedano velja tudi v primeru dveh prekrškov, ki izhajata iz enega izvršitvenega ravnanja.

9. Natančno branje opisa obeh prekrškov, ki jih pritožba problematizira pa pokaže, da ni nobene dileme, da je v obravnavanih dveh primerih šlo za kršitve dveh samostojnih določb ZPrCP in s tem za storitev dveh različnih prekrškov. Prepoved vožnje vozila v cestnem prometu pod vplivom alkohola je natančno razdelana v členu 105 ZPrCP, ki v prvem odstavku prepoveduje vsebnost alkohola v organizmu za posamezne kategorije voznikov v cestnem prometu, v drugem odstavku tega istega določila pa je določeno, da drugi vozniki imajo lahko največ do vključno 0,50 grama alkohola na kilogram krvi ali pa do vključno 0,24 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka pod pogojem, da tudi pri nižji koncentraciji alkohola ne kažejo znakov motenj v vedenju, katerih posledica je lahko nezanesljivo ravnanje v cestnem promet. Prav tako pa so glede na ugotovljeno količino alkohola v krvi v nadaljevanju predpisane različne sankcije, najstrožje za tistega voznika, ki ima v krvi več kot 1,10 grama alkohola na kilogram krvi ali več kot 0,52 mg/l izdihanega zraka, saj se takemu vozniku motornega vozila izreče tudi 18 KT, kot je bilo v obravnavanem primeru. Povedano pomeni, da do določene stopnje ZPrCP celo dovoljuje prisotnost alkohola v krvi voznika, v kolikor pa je ta prekoračena, pa pride do kršitve konkretne zapovedne norme in posledično do sankcioniranja. V prvem odstavku člena 106 ZPrCP pa je določeno, da noben voznik v cestnem prometu ne sme voziti vozila, niti ga začeti voziti, če je pod vplivom prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi in njihovih presnovkov, ki zmanjšujejo njegovo sposobnost za varno vožnjo, vpliv takih snovi na psihofizične sposobnosti pa se domneva takrat, če je s posebnimi sredstvi, napravami ali s strokovnim pregledom ugotovljena prisotnost takih snovi bodisi v krvi ali pa v slini, iz česar izhaja, da noben voznik v cestnem prometu takih snovi ne sme imeti v krvi in slini, kajti v nasprotnem primeru že krši določbo člena 106 ZPrCP.

10. Zmotno je torej prepričanje pritožbe, da gre v obravnavani zadevi za dvojno sankcioniranje enega in istega prekrška. Drži sicer, da je iz istega vzorca odvzete krvi bilo ugotovljeno, da je obdolženec v času vožnje bil tako pod vplivom alkohola, kot tudi pod vplivom prepovedane droge (kokaina), vendar pa je s tem kršil dve različni zapovedni normi ZPrCP, zato nikakor ne gre za kršitev načela ″ne bis in idem″, kot to neutemeljeno trdi pritožba, ki svoje naziranje utemeljuje s tem, da je oseba, ki hkrati vzame drogo in alkohola, obravnavana hujše, kot pa tista oseba, ki bi imela v telesu vse mogoče spektre drog, kar pritožba tudi povsem nepravilno razume kot neenakopravno obravnavo storilca in posledično kršitev načela enakosti pred zakonom.

11. Sicer ima pritožba prav, da tako alkohol, kot droge vplivajo na psihofizično sposobnost voznika v cestnem prometu, vendar pa tako medicinska stroka, kot tudi ZPrCP ločuje med vozniki, ki vozijo pod vplivom prepovedanih substanc (te morajo med drugim biti ugotovljene z Uredbo), oziroma drugih psihoaktivnih snovi (zdravil), katerih vpliv se posebej ugotavlja, vendar pa, kot je bilo že predhodno pojasnjeno, že zgolj prisotnost alkohola v krvi ne pomeni avtomatično storitev prekrška po določbi člena 105 ZPrCP, odvisno je namreč od okoliščine, v katero kategorijo voznikov storilec spada in kolikšna je stopnja alkoholiziranosti, ki se ugotovi bodisi z elektronskim alkotestom oziroma s strokovnim pregledom, medtem ko za storitev prekrška po tretjem odstavku člena 106 ZPrCP) zadostuje že prisotnost prepovedane substance v krvi ali slini, saj se v takih primerih vpliv le-te na psihofizično sposobnost voznika domneva. Zato se tudi ni mogoče strinjati s pritožbo, da je v obravnavanem primeru, ko je zakonodajalec predpisal različne sankcije za alkoholizirane voznike in tiste, ki vozijo pod vplivom prepovedanih substanc podano razlikovanje med obdolženci in da so težje sankcionirani tisti, ki so zaužili eno drogo in alkohol, kot tudi ne, da bi takšna ureditev v določbah ZPrCP narekovala prekinitev postopka in presojo teh določb ZPrCP pred Ustavnim sodiščem RS, kot to predlaga pritožba.

12. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje v izpodbijani sodbi (tega pritožba tudi ni problematizirala), na tako ugtovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialnopravne določbe ZPrCP, ZVoz-1 ter ZP-1, obdolžencu pa za storjene prekrške najprej določilo, nato pa izreklo zakonito sankcijo, ki jo je pritožbeno sodišče preizkusilo le v okviru uradnega preizkusa (člen 165 ZP-1) in ugotovilo, da poseg vanjo po pritožbenem sodišču ni potreben, po sami višini pa pritožba izrečenih sankcij tudi ni problematizirala, saj tega pritožbenega razloga tudi ni obrazložila.

13. Glede na povedano je bilo potrebno pritožbo obdolženčevega zagovornika, ki je neutemeljena, zavrniti (tretji odstavek člena 163 ZP-1) in v odsotnosti kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (člen 159 ZP-1) sodbo sodišča prve stopnje potrditi.

14. Obdolženec ni uspel s pritožbo, zato bi v skladu s prvim odstavkom člena 147 ZP-1 moral plačati stroške pritožbe - sodno takso. Že prvo sodišče ga je glede na njegove specifične okoliščine (njegovo težko zdravstveno stanje, ki terja dolgotrajno okrevanje, minimalni dohodki obdolženca in njegove partnerke) v skladu s petim odstavkom člena 144 ZP-1 oprostilo plačila stroškov, iz istih razlogov je to storilo tudi pritožbeno sodišče.