Jedro

Ker je bil tožnik invalid III. kategorije, dne 14. 1. 2009 pa je prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, torej do spremembe v stanju invalidnosti, ima pravico do invalidske pokojnine s prvim dnem naslednjega meseca po nastanku sprememb, to je od 1. 2. 2009 dalje.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v II. točki izreka datum 14. 1. 2009 nadomesti z datumom 1. 2. 2009 in v IV. točki izreka znesek 518,40 EUR nadomesti z zneskom 482,40 EUR.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo toženca št. ... z dne 6. 2. 2009 (I. točka izreka) in tožnika razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu priznalo pravico do invalidske pokojnine od 14. 1. 2009 dalje (II. točka izreka). Obenem je odločilo, da je toženec dolžan odločiti o odmeri in izplačevanju invalidske pokojnine v roku 15 dni in tožniku v roku 8 dni plačati stroške zastopanja v višini 518,40 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani ter mu povrniti njegove stroške postopka v višini 22,50 EUR v roku 8 dni.

Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje sledilo mnenju sodnega izvedenca, čeprav je opozoril na neskladje v njegovem izvedenskem mnenju v delu, v katerem navaja, da pri tožniku niso izčrpane terapevtske možnosti oziroma možnosti diagnostike in v samem zaključku, da je tožnik trajno in popolno delovno nesposoben. Tudi sicer je sodišče prve stopnje tožnika razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni in mu priznalo pravico do invalidske pokojnine od 14. 1. 2009. Gre za dejstvo, ki je nastalo po izdaji prvostopenjske odločbe toženca z dne 24. 9. 2008. Predmet presoje v socialnem sporu je pravilnost in zakonitost prvostopenjske in drugostopenjske odločbe toženca, kar po mnenju toženca pomeni, da se odloča, ali je bilo dejansko stanje v okviru predsodnega postopka pravilno in popolno ugotovljeno, ali je bilo pravilno uporabljeno materialno pravo in ali je bil postopek izveden pravilno. Materialnopravno stališče sodišča prve stopnje o možnosti ugotavljanja delovne zmožnosti tožnika za čas po izdaji prvostopenjske odločbe toženca, to je od 24. 9. 2008 dalje, je po mnenju toženca zmotno. Pri tem se sklicuje na določbo tretjega odstavka 238. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju ZUP) in določbo 57. člena Pravilnika o organizaciji, načinu delovanja invalidskih komisij ter drugih izvedenskih organov Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (Ur. l. RS, št. 113/02 s spremembami, v nadaljevanju Pravilnik). Nadalje navaja, da je glede na to, da je sodišče ugotovilo obstoj I. kategorije invalidnosti kasneje kot je bila izdana odločba toženca prve stopnje, nepravilno, da je sodišče odpravilo drugostopenjsko odločbo izdano dne 6. 2. 2009. Razen tega sodišče prve stopnje pri priznanju pravice do invalidske pokojnine od 14. 1. 2009 ni upoštevalo, da je pred tem imel tožnik priznano III. kategorijo invalidnosti od 8. 3. 2006 in da bi ob pravilni uporabi materialnega prava tožniku upoštevaje določbo drugega odstavka 163. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) lahko bila pravica do invalidske pokojnine eventuelno priznana šele s prvim dnem naslednjega meseca po nastanku spremembe. Prav tako je nepravilna odločitev sodišča prve stopnje v IV. odstavku izreka sodbe, v katerem je razsodilo, da je toženec dolžan tožniku plačati stroške zastopanja v višini 518,40 EUR. Tožniku je bila namreč z odločbo Delovnega sodišča v M... opr. št. BPP ... z dne 23. 11. 2011, odobrena brezplačna pravna pomoč. Sodišče bi tako ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pri odmeri stroškov zastopanja moralo upoštevati 36. člen Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008 in 35/2009, v nadaljevanju ZOdvT) ter dejstvo, da je tožnik sam vložil laično tožbo dne 9. 6. 2009, odvetnica pa je v predmetni socialni spor na podlagi omenjene odločbe za brezplačno pravno pomoč z dne 23. 11. 2011 nastopila šele decembra 2011. V odgovoru na pritožbo tožnik navaja, da je pritožba toženca povsem neutemeljena. Po zaslišanju izvedenca na naroku 29. 2. 2012, je toženec vztrajal pri svojih navedbah, vendar sodišču ni predlagal drugega izvedenca, zaradi česar je prekludiran. Sodišče prve stopnje je prav tako pravilno odločilo, da je odpravilo zgolj odločbo toženca z dne 6. 2. 2009, ki je bila izdana po ugotovljeni izgubi delovne zmožnosti. Po mnenju tožnika pa je pravilna sodba tudi v izpodbijanem delu glede stroškov postopka, ker jih je sodišče pravilno odmerilo v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi. Stališče toženca, da bi moralo uporabiti 36. člena zakona, ni pravilno. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja zmotno uporabilo materialno pravo, konkretno določbo drugega odstavka 163. člena ZPIZ-1 in 36. člen OT.

Sodišče prve stopnje je v tem postopku presojalo pravilnosti in zakonitost tožbe izpodbijanih odločb toženca št. ... z dne 6. 2. 2009 in iste opravilne številke z dne 24. 9. 2008 in glede na tožnikov tožbeni zahtevek ugotavljalo, ali je pri njem prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti.

V prvem odstavku 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) je določeno, da je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Skladno s tretjo alinejo drugega odstavka citirane določbe pa se v I. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela, ali če je pri njem podana poklicna invalidnost, ni pa več preostale delovne zmožnosti.

Takšno stanje in izgubo delovne zmožnosti, je sodišče prve stopnje pri tožniku ugotovilo potem, ko je pridobilo izvedensko mnenje sodnega izvedenca specialista psihiatra, ki ga je glede na pripombe, ki jih je toženec podal na izvedensko mnenje, še zaslišalo.

V izvedenskem mnenju je sodišče prve stopnje tudi po prepričanju pritožbenega sodišča imelo dovolj prepričljive strokovne podlage za ugoditev tožbenemu zahtevku. Z dodatnim zaslišanjem izvedenca je odpravilo dileme in vprašanja, ki jih je toženec v pripombah posebej izpostavil in na katera ponovno opozarja v pritožbi, zlasti na to, da je izvedenec v mnenju zapisal, da pri tožniku niso bile izčrpane vse terapevtske možnosti zdravljenja.

Na zaslišanju je izvedenec izrecno poudaril, da dejstvo, da pri tožniku skozi celotno obdobje 15 let, ko je bil izpostavljen zunanjim dejavnikom in tudi duševnim stiskam, niso bile izčrpane vse terapevtske možnosti zdravljenja, ne vpliva na ugotovitev, da je pri tožniku prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti. Popolna izguba dela nezmožnosti se je pri tožniku razvila postopoma, sicer pa bi bilo mogoče pri tožniku v zgodnji fazi bolezni z izčrpanjem vseh terapevtskih možnosti doseči stanje remisije ali z blagimi simptomi, s katerimi bi se šele lahko vključil v delovno okolje. Zaradi neizkoriščenih terapevtskih možnosti v zgodnji fazi bolezni, se je tožnik osebnostno spremenil zaradi ves čas prisotnih depresivnih simptomov do take mere, da je prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti. Izboljšanje stanja je bilo pri tožniku pričakovati vsaj do dne, dokler je obiskoval psihiatra, potem pa ne več.

Na to dejstvo prenehanja obiskovanja psihiatra in možnosti izboljšanja, je izvedenec tudi določil datum nastanka popolne nezmožnosti za delo. Po mnenju izvedenca je zaradi narave tožnikove bolezni stanje popolne nezmožnosti za delo odvisno od poteka časa. Zadosten čas je po mnenju izvedenca pri tožniku potekal do 14. 1. 2009, ko je izvedenec pri tožniku ugotovil nastanek popolne nezmožnosti za delo. To je sicer v obdobju po izdaji prvostopne odločbe toženca z dne 24. 9. 2008, vendar do dokončne odločbe z dne 6. 2. 2009. V takšnem obsegu je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) v zvezi s prvim odstavkom 81. člena tega zakona presojalo pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb, torej na podlagi dejanskega stanja do dokončne odločbe toženca, to je do 6. 2. 2009. Pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje v tožnikovem primeru ugotavljalo njegovo stanje po izdaji prvostopenjske odločbe toženca, to je po 24. 9. 2008 dalje in da zato glede na določbo tretjega odstavka 238. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju ZUP), ni imelo podlage, so zato neutemeljene. Razloge za takšno postopanje pa je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje.

Utemeljeno pa pritožba opozarja, da sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo materialno pravo, konkretno določbe drugega odstavka 163. člena ZPIZ-1. Sodišče prve stopnje namreč ni upoštevalo, da je bil tožnik pred ugotovljeno popolno izgubo delovne zmožnosti 14. 1. 2009, že invalid III. kategorije invalidnosti in da je dejansko prišlo do sprememb v stanju invalidnosti. Kot je določeno v drugem odstavku 163. člena ZPIZ-1 v primeru, ko nastanejo v stanju invalidnosti spremembe, zaradi katerih določena pravica preneha ali se spremeni, ta pravica preneha ali se spremeni s prvim dnem naslednjega meseca po nastanku spremembe. V konkretnem primeru to pomeni, da glede na to, da je pri tožniku prišlo do sprememb v zdravstvenem stanju ter v stanju invalidnosti 14. 1. 2009, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo popolno izgubo delovne zmožnosti in I. kategorijo invalidnosti, da gre tožniku v skladu s citirano določbo 163. člena ZPIZ-1 pravica do invalidske pokojnine od 1. 2. 2009 dalje.

Nadalje pa pritožba utemeljeno opozarja tudi na to, da sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov postopka ni upoštevalo določbe 36. člena Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008 in 35/2009, v nadaljevanju OT). Kot izhaja iz dokumentacije, je bila tožniku z odločbo Delovnega sodišča v M... opr. št. BPP ... z dne 23. 11. 2011 odobrena brezplačna pravna pomoč, kar je ugotovilo že sodišče prve stopnje. Zmotno pa je za nudenje stroškov brezplačne pravne pomoči priznalo stroške postopka v višini 183,30 EUR, namesto 167,70 EUR ter stroške za narok v višini 169,20 EUR, namesto 154,80 EUR. Ob ostalih nespornih zneskih in takšnem zmanjšanju nagrade za postopek in za narok, znašajo skupaj stroški postopka 482,40 EUR in ne 518,40 EUR, kolikor jih je sodišče prve stopnje določilo za zastopanje tožnika.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče toženčevi pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v skladu s peto alinejo 358. člena ZPP spremenilo tako, da je v II. točki izreka datum 14. 1. 2009 nadomestilo z datumom 1. 2. 2009 in v IV. točki izreka tako, da je znesek 518,40 EUR nadomestilo z zneskom 482,40 EUR. V preostalem pa je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obenem je odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni v ničemer pripomogel k razjasnitvi sporne zadeve.