Jedro

Za odločitev o tem, ali je delavec upravičen do odškodnine zaradi konkurenčne klavzule, je bistveno, ali se delavec ravna po konkurenčni klavzuli. Ker je bilo ugotovljeno, da je delavec po prenehanju delovnega razmerja postal ustanovitelj in lastnik podjetja, ki se je ukvarjalo z isto dejavnostjo kot prejšnji delodajalec, delavcu odškodnina zaradi zmanjšanja možnosti pridobivanja dohodka ne pripada.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. in 3. tč. izreka spremeni tako, da se glasi: "Tožbeni zahtevek za plačilo 2.292.055,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.4.1995 dalje do plačila se zavrne. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka v višini 218.518,00 SIT, od zneska 212.445,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.10.1998 dalje do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo". Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 45.135,00 SIT stroškov pritožbenega postopka, v roku 8 dni pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine iz naslova konkurenčne klavzule v znesku 1.757.115,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.4.1995 dalje do plačila in delno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo odpravnine trajno presežnemu delavcu tako, da je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku plačati znesek 1.116.171,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.4.1995 dalje do plačila, v presežku za 1.175.884,00 SIT pa zahtevek zavrnilo. Sklenilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 98.328,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila. Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožujeta obe stranki. Tožnik se pritožuje zoper sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu in v tem delu uveljavlja bistveno kršitev postopkovnih določb in napačne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in naloži toženi stranki povrnitev stroškov postopka. Meni, da je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka s tem, ko je odločilo, da tožniku pripada iz naslova odpravnine trajno presežnemu delavcu le znesek 1.116.171,00 SIT in znesek 1.175.884,00 SIT pobotalo, čeprav pobotnega ugovora tožena stranka ni podala. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožniku prenehalo delovno razmerje kot trajno presežnemu delavcu in da je dopolnil pri toženi stranki devet let delovne dobe, pri tem pa ni pravilno vštelo nadomestila prejetega s strani Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve v višini 1.175.884,00 SIT, saj je bil tožnik ob prenehanju delovnega razmerja upravičen do izplačila po dveh različnih temeljih. En temelj je odpravnina po 36. f členu ZDR, drugi pa izhaja iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Zavezanec za njihovo izplačilo je Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve in ne delodajalec. Tožniku je bil znesek 1.175.884,00 SIT izplačan za samozaposlitev, kar izhaja tudi iz pogodbe o financiranju samozaposlitve z dne 7.4.1995. S pritožbo vloženo po pooblaščenu, odvetniku pa se tožnik pritožuje tudi zoper 1. tč. izreka sodbe sodišča prve stopnje, s katero je bil zavrnjen njegov zahtevek na plačilo odškodnine zaradi konkurenčne klavzule. Uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, saj meni, da je sodba sodišča prve stopnje tako pomanjkljivo obrazložena, da se ne da preizkusiti. Sodišče je zmotno štelo, da tožnik uveljavlja odškodnino le na podlagi določb sklenjene pogodbe o zaposlitvi, kar je zmotno, saj je svoj zahtevek utemeljeval tudi na podlagi določb 7. člena ZDR. V posledici navedenega pa je sodišče prve stopnje tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Glede na konkurenčno prepoved v pogodbi o zaposlitvi je bila tožniku namreč odvzeta možnost, da bi na trgu delovne sile nastopal enakopravno kot ostali delavci, ki jih konkurenčna klavzula ne zavezuje. Posebej se sklicuje na določbo 2. člena pogodbe o prenosu premičnin, osnovnih sredstev in opreme poslovne enote ... z dne 15.5.1995, sklenjene med toženko in tožnikovo gospodarsko družbo, iz katere izhaja, da je toženka za čas do prehoda lastništva po tej pogodbi, to je treh let, tožniku posebej prepovedala posegati v ostale programe toženke in opravljanje dejavnosti ter kakorkoli ovirati toženko in subjekte, ki so od nje kupili ostale poslovne enote in dejavnosti. Meni, da je sodišče tudi napačno uporabilo materialno pravo, ko je napačno interpretiralo pogodbeno in zakonsko določilo o odškodnini za konkurenčno prepoved. V pogodbi o zaposlitvi je namreč določen minimalni znesek, ki tožniku pripada avtomatično ob prenehanju delovnega razmerja zaradi konkurenčne prepovedi. Tožena stranka se pritožuje zoper sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem je tožnik uspel, to je v prisodilnem delu tč. 2 izreka in v stroškovnem delu. Pritožbo vlaga iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne in odloči, da je tožnik dolžan plačati toženi stranki vse stroške postopka, vključno s pritožbenimi stroški. Meni, da tožniku ne pripada odpravnina iz naslova trajno presežnega delavca, ker je izpolnjen pogoj iz 3. odst. 36. f člena ZDR, po katerem delodajalec ni dolžan izplačati odpravnine delavcu, kateremu v okviru postopka razreševanja presežnih delavcev zagotovi ustrezno zaposlitev v drugi organizaciji oz. drugem delodajalcu. Pri toženi stranki je bil sprejet sanacijski program, po katerem je bila predvidena postopna ukinitev tožene stranke in sprejeta strategija, da se posamezni programi s pripadajočimi osnovnimi sredstvi, zalogami in inventarjem in določenim številom delavcev na podlagi javnega razpisa odplačno prenesejo na nove pravne subjekte, katerih ustanovitelji so bili dotedanji vodstveni delavci in delavci s posebnimi pooblastili in odgovornostmi. Eden izmed teh je bil tudi tožnik. Vse aktivnosti so bile terminsko usklajene. Tožniku je bil dne 29.3.1995 izdan sklep o prenehanju delovnega razmerja, dne 31.3.1995 pa sklenjen sporazum o skrajšanju odpovednega roka zaradi samozaposlitve, nato pa je 7.4.1995 tožnik z Ministrstvom za delo, družino in socialne zadeve podpisal pogodbo o sofinanciranju samozaposlitve, na podlagi katere so mu bile odobrena sredstva v višini 1.175.884,00 SIT. Z družbo K. d.o.o. je tožnik sklenil delovno razmerje že 1.4.1995, kot šef komerciale, katere poslovni predmet je bila proizvodnja kotalnih ležajev, enako kot v prejšnjem proizvodnem programu K.. Istega dne je Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve sklenilo pogodbo o sofinanciranju zaposlitve presežnih delavcev z družbo K. d.o.o., na podlagi katere je le-ta prejela 18.569.849,00 SIT. Pri tem tožena stranka povdarja, da je tožnik družbenik te družbe in s tem tudi posredno prejemkih sredstev. Dne 10.4.1995 pa je bil sklenjen še sporazum med toženo stranko, sindikati in novo nastalimi družbami, v katerem je dogovorjeno, da delavci, ki bodo razporejeni v nove družbe za nedoločen čas ne bodo uveljavljali razlike med odpravnino in prejeto odhodnino. Tožena stranka meni, da tožniku ni mogoče priznati zahtevane odpravnine, ker je ukrenila vse potrebno in tožniku ob njegovem sodelovanju zagotovila ustrezno delo in finančna sredstva. Tožnik je podal odgovor na pritožbo tožene stranke, v katerem prereka vse pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe. Pritožba tožnika je neutemeljena, pritožba tožene stranke je utemeljena. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne bistvene kršitve pravil postopka iz 2. odst. 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77 - Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90). Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, katere uveljavlja pritožba in na katere pazi po uradni dolžnosti pritožbeno sodišče ter da je popolno ugotovilo dejansko stanje. Na ugotovljeno dejansko stanje je, v delu zahtevka, ki se nanaša na plačilo odškodnine za konkurenčno prepoved pravilno uporabilo materialno pravo, v delu, ki se nanaša na plačilo odpravnine trajno presežnemu delavcu pa je materialno pravo zmotno uporabljeno. Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu uveljavljal odškodnino za konkurenčno prepoved po pogodbi o zaposlitvi in odpravnino po 36. f členu ZDR. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka za plačilo odškodnine za konkurenčno prepoved je materialnopravno pravilna. Tožnik zmotno uveljavlja napačno uporabo materialnega prava in sicer 7. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 14/90 - 38/94). Navedeni člen v 4. odst. odloča, da se delavec in organizacija dogovorita o medsebojnih pravicah in obveznostih po prenehanju delovnega razmerja v zvezi z izkoriščanjem tehničnih, proizvodnih in poslovnih znanj ter poslovnih zvez, pridobljenih z delom ali v zvezi z delom v organizaciji oz. pri delodajalcu. Tako sta se stranki dogovorili glede konkurenčne prepovedi v 8. in 9. tč. pogodbe o zaposlitvi z dne 20.1.1994. 8. tč. pogodbe se sklicuje na določbe statuta podjetja, 9. tč. pa določa, da delavcu zaradi konkurenčne klavzule v primeru prenehanja delovnega razmerja zaradi zmanjšane možnosti pridobivanja dohodka pripada ob prenehanju delovnega razmerja nadomestilo v višini najmanj šest njegovih osebnih dohodkov zadnjega meseca. O nadomestilu odloči upravni odbor, pri čemer upošteva razloge za prenehanje delovnega razmerja in presoja vpliv konkurenčne klavzule na nadaljnje možnosti pridobivanja dohodka delavca. Deveti člen statuta pa določa, da delavci s posebnimi pooblastili (kar je bil tudi tožnik) ne smejo ustanoviti podjetja z enako ali podobno dejavnostjo, imeti v takem podjetju za odločanje pomemben delež, se ukvarjati z dejavnostjo oz. opraviti dejanje, ki bi pomenilo dejansko konkurenco družbi ali odvisnim podjetjem. Navedena konkurenčna prepoved velja dve leti po prenehanju delovnega razmerja. Za odločitev o tem, ali je delavec upravičen do odškodnine zaradi konkurenčne prepovedi je po zaključku pritožbenega sodišča bistveno, ali se tožnik ravna po konkurenčni klavzuli. V tem individualnem delovnem sporu je bilo ugotovljeno, da je tožnik ob prenehanju delovnega razmerja postal ustanovitelj in lastnik podjetja, ki je bilo ustanovljeno za enako dejavnost kot profitni center, katerega delavec s posebnimi pooblastili in odgovornostmi je bil tožnik pri toženi stranki. Ker gre za enakovrstno dejavnost je torej kršena določba 9. člena statuta tožene stranke in iz tega razloga tožniku odškodnina zaradi zmanjšanja možnosti pridobivanja dohodka ne pripada. Sklicevanje tožnika na sklenjeno pogodbo o prenosu premičnih, osnovnih sredstev in opreme poslovne enote ..., sklenjeno dne 15.5.1995 med toženo stranko in kupci, med katerimi je tudi tožnik, ter vsebino te pogodbe glede konkurenčne prepovedi, je v tem postopku neupoštevno. To je civilnopravna pogodba in ne pogodba iz delovnega razmerja in konkurenčna prepoved iz te pogodbe nima vpliva na rešitev tega individualnega delovnega spora. Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, s katero se strinja tudi pritožbeno sodišče, da tožena stranka ni z ničemer omejevala tožnika glede svobodne podjetniške pobude, temveč nasprotno, saj je tožnik opravljal enako dejavnost kot pri toženi stranki, je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi odškodnine za konkurenčno prepoved utemeljena. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu zahteval tudi izplačilo odpravnine po 36. f členu ZDR zaradi prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je v izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo kot trajno presežnemu delavcu na podlagi sklepa tožene stranke z dne 29.3.1995 in sicer na podlagi sporazuma o skrajšanju odpovednega roka zaradi samozaposlitve dne 31.3.1995. V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo ugotovljeno, da se je tožnik s 1.4.1995 zaposlil v novo ustanovljeni družbi K. d.o.o., katere solastnik in ustanovitelj je bil. Družba K. d.o.o. je bila ustanovljena s posredovanjem tožene stranke in Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo in sicer določbe 36. f člena ZDR. Tretji odst. 36. f člena ZDR namreč določa, da organizacija delavcu ni dolžna izplačati odpravnine ob prenehanju delovnega razmerja, v kolikor v okviru programa razreševanja presežkov delavcev delavcu zagotovi ustrezno zaposlitev v drugi organizaciji oz. pri delodajalcu ali dokupi delovno dobo. Tožena stranka je z usklajenim načrtovanjem z Ministrstvom za delo, družino in socialne zadeve in vodilnimi delavci (med njimi tudi tožnikom) zagotovila zaposlitev delavcem, ki jim je prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki v novo ustanovljenih družbah, ki so prevzele vsaka svoj del poslovne dejavnosti tožene stranke. Tako ni bil izpolnjen pogoj, ki ga zahteva 3. odst. 36. f člena ZDR, da tožniku ob prenehanju delovnega razmerja ne bi bila zagotovljena druga zaposlitev. Tožniku je bila zagotovljena druga zaposlitev, vsled česar mu odpravnina kot trajno preseženemu delavcu ne pripada. Ker je sodišče prve stopnje v tem delu odločitve napačno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 4. tč. 373. člena ZPP/77 pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo, tako da je tožnikov zahtevek na izplačilo odpravnine po 36. f členu ZDR v celoti zavrnilo. Zaradi drugačne uporabe materialnega prava pritožbeno sodišče na ostale pritožbene navedbe tožnika v zvezi s prisojeno višino odpravnine ne odgovarja, ker niso pravno pomembne. Glede na drugačno odločitev je pritožbeno sodišče poseglo tudi v izrek o stroških postopka. Na podlagi 1. odst. 154. člena ZPP/77 je odločilo, da mora tožnik toženi stranki povrniti njene stroške postopka. V skladu z določbo 155. člena ZPP/77 je upoštevalo potrebne stroške postopka in jih odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo (OT - Ur. l. RS, št. 7/95 - 62/98). Potrebni stroški tožene stranke v postopku pred sodiščem prve stopnje znašajo 2.425 odvetniških točk in 500,00 SIT poštnih stroškov ter 6.073,00 SIT sodne takse za odgovor na tožbo. Tako skupaj vsi stroški, ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke ob času odločanja sodišča prve stopnje v višini 87,40 SIT, znašajo 218.518,00 SIT. Navedene stroške je tožnik dolžan povrniti toženi stranki, svoje stroške pa trpi sam. Pritožbeno sodišče je odločalo tudi o pritožbenih stroških in sklenilo, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti pritožbene stroške in sicer priglašene stroške za sestavo pritožbe v višini 500 točk in materialne stroške poštnine, ki znašajo 135,00 SIT, tako da, ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke na dan odločanja sodišča druge stopnje 90,00 SIT, znašajo ti stroški 45.135,00 SIT. Pritožbeno sodišče je sklenilo, da tožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka iz razloga, ker s pritožbo ni uspel. Pritožbeno sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije na podlagi 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).