Jedro

V denacionalizacijskem postopku morajo organi odločanja na podlagi razlage posamezne mednarodne pogodbe ter predpisov, s katerimi je tuja država uredila njeno izvrševanje (tj. z razlago tujega prava), in ob upoštevanju okoliščin vsakega konkretnega primera ugotoviti, ali bi oseba, ki je po mednarodni pogodbi in predpisih tuje države spadala v krog upravičencev do uveljavljanja odškodnine za odvzeto premoženje, za njeno pridobitev izpolnjevala tudi vse pogoje, določene s temi pravnimi akti, tako da bi se ji v tuji državi taka odškodnina lahko tudi dejansko priznala. Pri tem pa morajo dati stranki tudi možnost, da v zvezi s tem dokazuje vsa dejstva in okoliščine, ki so odločilni za presojo.

Pravice do denacionalizacije ni mogoče odreči osebi, če na podlagi predpisov, ki jih je za izvedbo pogodbe sprejela tuja država, odškodnine ne bi mogla dobiti, tudi če bi jo uveljavljala.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za infrastrukturo in prostor, št. 4904-16/2008-14 z dne 28. 3. 2012, se odpravi in se zadeva vrne Ministrstvu za okolje in prostor v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za infrastrukturo in prostor (v nadaljevanju drugostopni organ) je z izpodbijano odločbo ugodilo pritožbi A. in odpravilo 1., 2. in 3. točko izreka delne odločbe Upravne enote Celje, št. 35101-146/93-192 (0360) z dne 19. 9. 2011, (1. točka izreka) in zahtevek A.A. in B.B. za denacionalizacijo nepremičnin, ob podržavljenju parc. št. 586, 502/5, 603, vse vl. št. 95 k.o. ..., danes deli parc. št. 1152/7, 1140/65, 586/16, 156 in 52, vse k.o. ..., zavrnilo (2. točka izreka). V obrazložitvi je navedel, da je prvostopni organ nepravilno razlagal drugi odstavek 10. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Sodna praksa je že zavzela stališče, da se navedena določba nanaša tudi na primere, ko je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države tudi na drugačni podlagi, torej ne nujno na podlagi mirovne pogodbe oziroma mednarodnega sporazuma, kot se glasi besedilo te določbe. Prav tako ni pomembno, kako je bila odškodnina poimenovana, kakšna je bila njena višina in ali jo je upravičenec dejansko zahteval. Odločilna je predvidena možnost pridobiti določeno odmeno iz naslova izgube premoženja zaradi vojnih in povojnih posegov v privatno lastnino. Glede na navedeno bi prvostopni organ moral upoštevati, da je imel bivši lastnik H.H. pravico dobiti odškodnino od tuje države – Republike Avstrije – na podlagi leta 1961 sklenjene pogodbe med Zvezno republiko Nemčijo in Republiko Avstrijo o poravnavi škode izgnancem, preseljencem in pregnancem, o ureditvi drugih finančnih vprašanj in vprašanj s socialnega področja (Finančna in izravnalna pogodba, v nadaljevanju FIP). Upravičenci po tej pogodbi so avstrijski državljani ali osebe nemške narodnosti z nerazjasnjenim državljanstvom, pogodba pa se nanaša tudi na območje nekdanje FLRJ. Pogoja za pravico do odškodnine od Republike Avstrije v smislu navedene pogodbe sta avstrijsko državljanstvo (oziroma zgolj nemška narodnost) in stalno prebivališče v Republiki Avstriji na dan 1. 1. 1960. Iz listin v upravnem spisu izhaja, da je H.H. dne 10. 9. 1948 pridobil avstrijsko državljanstvo in vsaj že takrat v Avstriji imel tudi stalno bivališče (v Avstriji je živel že pred 4. 12. 1948). Bivši lastnik torej izpolnjuje pogoja glede avstrijskega državljanstva in stalnega prebivališča v Avstriji. Zadoščeno je tudi drugim pogojem iz pogodbe glede pregnanskega statusa bivšega lastnika in njegove upravičenosti do odškodnine po Zakonu o vojnih in pregnanskih odškodninah, na uporabo katerega odkazuje FIP. Zato H.H. ni upravičenec. Zaradi njegove izključitve po drugem odstavku 10. člena ZDen posledično tudi njegovi trije otroci ne morejo pridobiti upravičenj iz naslova denacionalizacije kot subsidiarni upravičenci iz 12. člena ZDen. Na predloženo potrdilo Zveznega ministrstva za finance Republike Avstrije z dne 13. 12. 2010, iz katerega izhaja, da H.H. ni prejel odškodnine od Republike Avstrije in da do nje tudi ni bil upravičen, pa organ v skladu z načelom proste presoje dokazov ni vezan.

2. Tožniki so vložili tožbo iz vseh tožbenih razlogov. Navedli so, da je namen drugega odstavka 10. člena ZDen preprečiti, da bi upravičenec dobil dvojno plačilo za odvzeto premoženje. FIP sodi med pravne akte, ki jih je treba presojati v okviru te določbe, vendar se Vrhovno sodišče RS o njej in o njenih posledicah, ki bi lahko vplivale na uporabo drugega odstavka 10. člena ZDen, še ni izreklo. Odločbe, na katere se sklicuje toženka, se nanašajo na nemški LAG. Kot odgovor na pravno mnenje C.C. in Č.Č., na katero se opira A. so tožniki pridobili mnenje D.D. ter še strokovno stališče E.E., ki naj se upoštevata kot njihove navedbe. Tožniki se ne strinjajo s stališčem, da jezikovna razlaga te določbe ne zadošča in da je treba avstrijske zakone razlagati v skladu z namenom slovenskega prava. Iz besedila in namena določbe jasno izhaja, da če oseba ni dobila ali ni imela pravice do odškodnine od tuje države, je a contrario pravilno le stališče, da je ta oseba upravičena do denacionalizacije. V konkretnem primeru so vlagatelji dokazali, da upravičenec ni dobil od Republike Avstrije na podlagi katerekoli meddržavne pogodbe ali predpisa kakršnokoli odškodnino (ali drugačno denarno odmeno) za podržavljeno premoženje, niti ni imel pravice do odškodnine. Enako velja za njegove potomce, sedanje nadomestne upravičence. Tožniki se tudi ne strinjajo s stališčem toženke, da velja enako tudi za t.i. nadomestne upravičence. Ti pridejo v poštev, če njihov pravni prednik ne izpolnjuje pogoja iz 9. člena ZDen, 12. člen ZDen pa ne govori o upravičencih iz 10. člena ZDen. Tožniki ugovarjajo, da je izpodbijana odločba izredno skopo obrazložena in se je ne da preizkusiti, kar je bistvena kršitev pravil postopka. Ni navedeno, ali je pok. H.H. res izpolnjeval pogoje iz FIP v presečnih datumih. Po stališču D.D., ki je tolmačil FIP in izvedbeno zakonodajo, nastane materialna pravica do odškodnine po FIP in izvedbenem UVEG šele s kumulativnimi predpostavkami: da je oseba utrpela materialno škodo, da je oseba preseljenec ali pregnanec, da je oseba oškodovanec, da je oseba upravičena do prijave škode in prekluzivni rok za prijavo škode. Avstrijske predpise je treba tolmačiti tako, kot jih tolmačijo avstrijski državni organi. Tudi mednarodne pogodbe se po Dunajski konvenciji o pogodbenem pravu razlagajo inter partes. Pomemben indikator, ali je dopustno na podlagi UVEG in drugih predpisov razlikovati med pravico do odškodnine po temelju in materialnopravno omejitvijo te pravice v povezavi z dohodkovnim cenzusom, predstavlja potrdilo Zveznega ministrstva za finance z dne 13. 12. 2010, iz katerega izhaja, da za podržavljeno premoženje H.H. ni bila izplačana nikakršna odškodnina s strani Avstrije in tudi ni obstajala pravica do odškodnine. Pravica je torej podana, če so izpolnjeni zakonski kumulativni pogoji. Iz uradnega Aide memoire, izdanega s strani Avstrijskega veleposlaništva z dne 28. 2. 2012, jasno izhaja, da v tem dopisu našteti avstrijski zakoni ne vsebujejo pravnih podlag za dajanje odškodnin za razlaščeno nepremično premoženje ali za odvzete deleže v podjetjih. FIP ne vsebuje pravne podlage za odobritev odškodnin za razlaščeno nepremično premoženje, saj je zlasti socialno politično usmerjena. Prav tako je napačno stališče toženke v zvezi s presojo uradne listine avstrijskega ministrstva. Gre za dokument, ki ga je izdala članica EU, torej je treba uporabiti 171. člen ZUP/86. Napačen je tudi zaključek o nemožnosti sklicevanja na 22. člen Ustave RS, saj gre za uporabo materialnega prava, na kar mora paziti organ po uradni dolžnosti. Tožniki so zato predlagali, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi, pritožbo A. zavrne kot neutemeljeno ter potrdi delno odločbo Upravne enote Celje št. 35101-146/93-192 (0360) z dne 19. 9. 2011, podredno pa da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponoven postopek.

3. Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

4. Stranka z interesom A. je v odgovoru na tožbo navedla, da se z izpodbijano odločitvijo strinja in predlagala zavrnitev tožbe.

5. Sodišče je o tožbi tožnikov že odločalo in je s sodbo, I U 666/2012 z dne 22. 1. 2013, tožbo tožnic A.A. in F.F. zavrnilo, s sklepom, I U 666/2012 z dne 22. 1. 2013, pa tožbo pok. B.B. zavrglo. Zoper sodbo sta tožnici vložili revizijo, ki jo je Vrhovno sodišče RS s sodbo, X Ips 90/2013 z dne 27. 5. 2015, zavrnilo. Tožnici A.A. in G.G. (pravna naslednica pok. F.F.) sta nato vložili ustavno pritožbo, ki ji je Ustavno sodišče z odločbo, Up-567/15-18 z dne 12. 12. 2017, ugodilo, sodbo Vrhovnega sodišča RS, X Ips 90/2013 z dne 27. 5. 2015, in sodbo Upravnega sodišča, I U 666/2012 z dne 22. 1. 2013, razveljavilo in zadevo vrnilo Upravnemu sodišču v novo odločanje. Iz obrazložitve izhaja, da je Ustavno sodišče o enakem ustavnopravnem primeru že odločilo z odločbo, Up-282/15 z dne 5. 10. 2017, ko je ustavni pritožbi ugodilo, izpodbijani sodbi razveljavilo in zadevo vrnilo v novo odločanje Upravnemu sodišču. 6. Tožba je utemeljena.

7. V zadevi je sporno, ali je drugostopni organ utemeljeno zavrnil zahtevek za denacionalizacijo glede na drugi odstavek 10. člena ZDen. Po tej določbi niso upravičenci do denacionalizacije tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, ugotavlja pristojni upravni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mednarodnih pogodb in mednarodnih sporazumov.

8. Drugi odstavek 10. člena ZDen vsebuje negativno definicijo denacionalizacijskega upravičenca; četudi oseba izpolnjuje pogoje za denacionalizacijo (predpisane v členih 9 do 15 ZDen), ni upravičena do vrnitve podržavljenega premoženja, kot to ureja ZDen, če so podane druge pravne podlage za odškodovanje. Predmetna določba kot take predvideva mirovne pogodbe in mednarodne sporazume, v obravnavani zadevi pa gre za to, ali je med te šteti tudi FIP in na njeni podlagi sprejete predpise.

9. O tem je sprejelo stališče Ustavno sodišče v svoji odločbi, št. Up-282/15-30 z dne 5. 10. 2017, v kateri pravi, da je presoja, ali je izpolnjen izključitveni razlog iz drugega odstavka 10. člena ZDen, v prvi vrsti odvisna od ocene, ali posamezna mirovna pogodba oziroma mednarodni sporazum ter predpisi, ki jih je za izvršitev takega akta sprejela tuja država, urejajo pravico do odškodnine za odvzeto premoženje, ki je predmet vračanja na podlagi določb ZDen. Ko gre za mirovne pogodbe oziroma mednarodne sporazume, ki jih je sklenila ali k njim pristopila nekdanja Jugoslavija, tako oceno utemeljuje že njihova vsebina, saj praviloma izrecno urejajo tudi vprašanje odškodovanja tujih državljanov ali tujih pravnih oseb zaradi odvzema njihovega premoženja na območju nekdanje Jugoslavije.

10. Drugače je v primerih, kot je obravnavani, ko mirovne ali mednarodne pogodbe ni sklenila Jugoslavija ali ta k njej ni pristopila. V teh primerih mora pristojni organ pri presoji, ali je podan izključitveni razlog iz drugega odstavka 10. člena ZDen, v skladu z 12. členom Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju ZMZPP) in upoštevajoč pravila o pravu mednarodnih pogodb ugotavljati, ali so tuje države s sklenitvijo mednarodne pogodbe želele urediti (tudi) odškodnino oziroma drugo ustrezno nadomestilo za premoženje, ki ga je podržavila nekdanja Jugoslavija oziroma ali je bil tak namen ureditve, ki jo je na podlagi take pogodbe sprejel zakonodajalec posamezne tuje države. Le na podlagi take ugotovitve je namreč mogoč zaključek, da je pogodbo, sklenjeno med dvema ali več tujimi državami, ter predpise, ki jih je posamezna od teh držav sprejela za izvršitev take pogodbe, mogoče šteti za pravno podlago v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen. Zato mora v teh primerih organ, ki odloča v konkretnem denacionalizacijskem postopku, ob upoštevanju pravil o razlagi mednarodnih pogodb in tujega prava, najprej odgovoriti na vprašanje, ali je bil namen držav pogodbenic z mednarodno pogodbo urediti tudi odškodovanje za premoženje, ki je bilo podržavljeno na območju nekdanje Jugoslavije, in ali je tuja država s predpisi, ki jih je sprejela na podlagi take pogodbe, uredila pravico v njej opredeljenih oseb do odškodnine za tako izgubljeno premoženje.

11. Zakonodajalec je z ureditvijo prvega stavka drugega odstavka 10. člena ZDen želel nekdanjim lastnikom podržavljenega premoženja, ki so bili do odškodovanja za odvzeto premoženje upravičeni že po pravu tuje države, preprečiti, da vrnitev tega premoženja dosežejo tudi na podlagi določb ZDen. Zato je uveljavljanje upravičenj iz naslova denacionalizacije preprečil ne le osebam, ki so od tuje države prejele odškodnino za odvzeto premoženje, temveč tudi osebam, ki so tako odškodnino od tuje države imele pravico dobiti. Po naravi stvari je pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države lahko imela le oseba, ki je za pridobitev odškodnine od tuje države izpolnjevala vse predpisane pogoje: poleg formalnih pogojev, ki jih je tuja država določila za uveljavljanje zahtevkov iz tega naslova, tudi vse materialne pogoje, ki jih je za priznanje te odškodnine v svoji notranji zakonodaji določila tuja država. Zato je v primerih, kot je obravnavani, v katerih okoliščine kažejo na to, da je oseba, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, spadala v krog oseb, ki jim je pravo tuje države na podlagi mednarodne pogodbe omogočalo pridobitev odškodnine za odvzeto premoženje, mogoče presojo, ali je ta oseba imela pravico dobiti tako odškodnino in ali je zato podan izključitveni razlog iz drugega odstavka 10. člena ZDen, utemeljiti le na oceni, da bi odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države (če bi jo uveljavljala) tudi dobila, ker bi za to izpolnjevala vse pogoje.

12. V denacionalizacijskem postopku morajo zato organi odločanja na podlagi razlage posamezne mednarodne pogodbe ter predpisov, s katerimi je tuja država uredila njeno izvrševanje (tj. z razlago tujega prava), in ob upoštevanju okoliščin vsakega konkretnega primera ugotoviti, ali bi oseba, ki je po mednarodni pogodbi in predpisih tuje države spadala v krog upravičencev do uveljavljanja odškodnine za odvzeto premoženje, za njeno pridobitev izpolnjevala tudi vse pogoje, določene s temi pravnimi akti, tako da bi se ji v tuji državi taka odškodnina lahko tudi dejansko priznala. Pri tem pa morajo dati stranki tudi možnost, da v zvezi s tem dokazuje vsa dejstva in okoliščine, ki so odločilni za presojo.

13. Glede na navedeno bi bilo v obravnavnem primeru mogoče presojo o tem, ali je imel pravni prednik tožnic na podlagi predpisov, ki jih je za izvršitev FIP sprejela Republika Avstrija, pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje, utemeljiti le na ugotovitvi, da bi tako odškodnino od Republike Avstrije tudi dobil, če bi jo uveljavljal. Zlasti še, ker je bila odškodnina na podlagi UVEG lahko priznana le tistim osebam (preseljencem in pregnancem), ki so izpolnjevale vse pogoje, ki jih je za prijavo škode določal Zakon o prijavi škode, in tudi vse pogoje, ki jih je za priznanje odškodnine določal UVEG.

14. Svoje stališče je v sorodni zadevi zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS (sodba, X Ips 106/2016 z dne 6. 12. 2017). Navaja, da ob upoštevanju stališča Ustavnega sodišča v odločbi Up-282/15 pravice do denacionalizacije ni mogoče odreči osebi, če na podlagi predpisov, ki jih je za izvedbo pogodbe sprejela tuja država, odškodnine ne bi mogla dobiti, tudi če bi jo uveljavljala. Zato je treba ugotoviti, ali bi po FIP in na njeni podlagi sprejetih izvedbenih predpisih prejšnji lastnik sploh mogel uveljavljati odškodnino za podržavljeno premoženje, katerega denacionalizacijo uveljavlja. Pravica do denacionalizacije namreč pomeni pravico uveljavljati denacionalizacijo za točno določeno premoženje, ki je bilo podržavljeno. Na podlagi izključitvenega razloga iz drugega odstavka 10. člena ZDen je mogoče denacionalizacijo odreči le osebi, ki je od tuje države imela pravico dobiti odškodnino za premoženje, katerega denacionalizacijo ta oseba uveljavlja. Iz tega razloga je glede na določbe FIP in njenih izvedbenih predpisov pomembno, za katere vrste premoženja se je Republika Avstrija odločila izplačati odškodnino. FIP in na njeni podlagi izdani Zakon o vojnih in pregnanskih škodah (v nadaljevanju KVSG), UVEG in Zakon o prijavi škode se nanašajo na odškodovanje premoženjske škode, ki je nastala pregnanim ali preseljenim osebam iz FLRJ (prvi odstavek točke C 6. Priloge 1 k FIP). Glede opredelitve obsega oziroma predmeta odškodovanja se FIP v 2. členu glede pravic oškodovancev sklicuje na pravice, priznane z razširitvijo vsebine že obstoječega KVSG, vendar se ta zakon nanaša le na povračilo škode na avstrijskem ozemlju. Za izvedbo FIP pa je bil sprejet še UVEG, s katerim je Republika Avstrija uredila še plačilo odškodnine za materialno škodo, ki je v zvezi z drugo svetovno vojno nastala pregnancem in preseljencem z območij izven Republike Avstrije. Namen UVEG (paragraf 1) je v zagotavljanju dejanske škode v smislu paragrafa 2 Zakona o prijavi škode kot odškodnina za gospodinjske predmete, odškodnina za premičnine, ki so potrebne za opravljanje poklica in kot pravica do izravnave krivic, to je dodatne pomoči oškodovancem, ki so se zaradi izgube predmetov, potrebnih za opravljanje poklica, znašli v socialni stiski.

15. Če bi se torej zahteva za denacionalizacijo nanašala na te (premične) stvari, bi bilo ob predpostavki, da so izpolnjeni še drugi pogoji (npr. dohodkovni cenzus), mogoče šteti, da je oseba imela pravico do odškodnine za to vrsto podržavljenega premoženja od Republike Avstrije. Po obrazloženem pa ni mogoče šteti, da je imel prejšnji lastnik na tej podlagi možnost dobiti odškodnino za podržavljene nepremičnine, kot je bil že ugovor v tožbi.

16. Do odškodnine po FIP oziroma UVEG so bile torej upravičene osebe, ki jim je na ozemlju tedanje Jugoslavije nastala materialna škoda zaradi odvzema, izgube ali uničenja gospodinjske opreme ali predmetov, potrebnih za opravljanje poklica, ne pa tudi osebe, ki take škode niso utrpele in jim je bilo podržavljeno drugo premoženje. Glede na to pravice do denacionalizacije nepremičnin ni mogoče odkloniti na podlagi ugotovitve, da bi bil prejšnji lastnik teh nepremičnin upravičen do odškodnine za podržavljene, izgubljene ali uničene gospodinjske predmete ali predmete za opravljanje poklica.

17. Sodišče tako ugotavlja, da je bilo v zadevi napačno uporabljeno materialno pravo, zaradi česar upravni organ, ki je sledil takratni sodni praksi, ni ugotavljal vseh za odločitev o zahtevi za denacionalizacijo relevantnih dejstev. Zato je sodišče izpodbijano odločbo na podlagi 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena zadevo vrnilo (sedaj pristojnemu) organu v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo treba dopolniti ugotovitveni postopek in ponovno odločiti o zadevi.