Jedro

Iz sodbe jasno izhaja, da toženec v sporni sobi ni nikoli živel. Za rešitev te zadeve je pomembno vprašanje, s katerim se sodba ne ukvarja, ali je bila v konkretnem primeru pravica stanovanja ustanovljena v obliki rabe ali užitka in nanj mora odgovoriti prvostopenjsko sodišče. Če je bila ta služnost ustanovljena v obliki rabe, toženec služnosti ni izvrševal.

Izrek

Pritožbi se ugodi, pobijana sodba se r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožbeni stroški tožnice so del nadaljnjih pravdnih stroškov.

Obrazložitev

S pobijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da služnostna pravica stanovanja na stanovanjski hiši v Š., na desni strani od glavnega vhoda, ustanovljena v korist toženca, preneha ter da je toženec dolžan izprazniti sobo in jo prazno izročiti v posest tožnici. Tožnici je naložilo, da mora povrniti tožencu 212.765,20 SIT njegovih pravdnih stroškov.

Proti tej sodbi se pravočasno, po pooblaščencu, zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnica in predlaga spremembo sodbe z ugoditvijo zahtevku. Najprej izraža svoje nestrinjanje s tem, da so pri odločitvi prevladali formalni razlogi, utemeljeni s pravili Občega državljanskega zakonika (ODZ) nad vsebinskimi razlogi, ki po njenem mnenju utemeljujejo potrebo po ustanovitvi in trajanju take služnosti v današnjih okoliščinah in ob določilih in duhu novega Stvarnopravnega zakonika (SPZ). V zvezi s tem opozarja na 12. čl. in čl. 247/3 SPZ. Sodba, na katero se je sklicevalo prvostopenjsko sodišče pri utemeljevanju svoje odločitve (sodba Vrhovnega sodišča II Ips 203/92 z dne 16.9.1992) ne obravnava takega primera, zato ne more biti vir materialnega prava za izpodbijano odločbo, ki se zaradi tega tudi ne da preizkusiti. Uporabna pa je druga sodba Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 280/99 z dne 8.12.1999 (glede prenehanja osebne služnosti zaradi 20-letnega neizvrševanja, glede uporabe določil tedanjega Zakona o temeljnih lastninskopavnih razmerjih, ki podobno kot v tožničinem primeru Stvarnopravni zakonik še ni veljal v času vložitve tožbe, pač pa v času odločanja). V danem primeru je sklicevanje na ODZ še bolj izrazit anahronizem. V času nastanka in uporabe ODZ so bile osebne služnosti, zlasti stanovanja, tako po pogostosti, kot po vsebini nekaj drugega kot so danes. Vsi ljudje so praviloma kot življenjsko nujo izgovarjali osebne stanovanjske služnosti in navadno po eno sobo, ko so prenašali svoja bivališča na potomce ali na druge osebe. Tudi v tem primeru je bilo tako, le da toženec take služnosti nikoli ni ne potreboval ne rabil. Zasedel jo je šele po očetovi smrti leta 2000, 35 let po njeni ustanovitvi, ko je zaradi spora s tožnico in da bi ji nagajal, v sobo zanosil razno neuporabno šaro. Samo za te namene jo uporablja še danes. Osebna služnost ni sama sebi namen in ker služi osebnim stanovanjskim potrebam upravičene osebe, je ni mogoče ne prodati ne dati v podnajem komu drugemu, ne po ODZ ne po Stvarnopravnem zakoniku. Toženec te pravice nikoli ni rabil, dokler je ni uporabil iz nagajivosti, toda do tedaj je preteklo že več kot 20 let njegove neuporabe. Sodišče pri tem nima prav, ko trdi, da služnost stanovanja ni mogla prenehati na podlagi priposestvovanja prostosti, saj priposestvovalna doba niti ni začela teči. Ne more biti v boljšem položaju tisti, ki nikoli niti ni začel uporabljati stanovanjske služnosti, od tistega, ki jo je uporabljal, pa je to pozneje opustil in je zato nastopilo priposestvovanje prostosti. Sodna praksa bi morala tudi v primeru pomanjkljivih določil nove zakonodaje izhajati iz njene usmeritve in analogije ter opustiti uporabo pogosto okostenelih pravil ODZ, kot so pokazala sodišča v že omenjeni zadevi II Ips 280/99. Prvostopno sodišče take odločitve v tem primeru ni zmoglo, kljub zelo jasnim usmeritvam v novem Stvarnopravnem zakoniku, ki bi ga moralo, vsaj kot lege ferenda upoštevati bolj, kot pravila starega ODZ. SPZ ima še eno pomembno novost, ko določa, da osebna služnost preneha najpozneje s smrtjo. S tem pušča odprta vrata sodni praksi za presojo in odločanje o prenehanju osebnih služnosti v primerih, ko obstajajo samo formalno in so upravičencu nepotrebne, ker so zaradi spremenjenih okoliščin na njegovi strani postale nepotrebne. Pritožba se sklicuje še na odgovore dr. Mihe Juharta, ki jih je podal ob predstavitvi novega Stvarnopravnega zakonika, ko je bil vprašan za nevzdržne primere izkoriščanja osebnih služnosti, ki da jih tudi novi zakonik ne rešuje. Pri tem je opozoril na 12. čl. SPZ. Ta temelj za prenehanje osebne služnosti bi moral biti po njegovem mnenju bolj uporaben, kot pravno pravilo ODZ.

Pritožba je utemeljena.

Pravna presoja, ki jo je opravilo prvostopenjsko sodišče na podlagi v sodbi ugotovljenih in za tožnico nespornih dejstev, tudi pritožbenega sodišča ni prepričala.

Prvostopenjsko sodišče je v tej zadevi moralo odgovoriti na vprašanje, ali je toženčeva osebna služnost stanovanja v pritlični sobi stanovanjske hiše v Š. (na desni strani od vhoda v stavbo), ki jo je ta pridobil na podlagi dednega dogovora leta 1966, prenehala. Tožnica še vedno vztraja pri tožbenih navedbah, da toženec te služnosti ne potrebuje, da je ni nikoli izvrševal in da zlorablja svojo pravico. Tožba je bila vložena v letu 2002, torej pred uveljavitvijo Stvarnopravnega zakonika - SPZ. Prvostopenjsko sodišče je ravnalo prav, ko je spor presojalo po pravnih pravilih Občega državljanskega zakonika (ODZ). S pritožbenimi trditvami, da bi bilo spor potrebno vsebinsko obravnavati po določbah SPZ, se zato pritožbeno sodišče ne strinja. Ne strinja se niti s pritožbenim razlogovanjem, da taka služnost lahko preneha tudi zaradi nepotrebnosti. Razlogi sodbe, da potrebnost ali koristnost osebne služnosti (tudi služnosti stanovanja) ni pogoj niti za njen nastanek, niti za njeno prenehanje, so pravilni.

Pritožba pa je omajala zaključek sodbe, da tožnica ni priposestvovala prostosti osebne služnosti. Iz sodbe jasno izhaja, da toženec v sporni sobi ni nikoli živel, da so sobo vse do leta 2000 uporabljali drugi, in sicer najprej najemniki, nato oče pravdnih strank, po očetovi smrti, v letu 2000, pa jo uporablja toženec za shranjevanje raznih predmetov (v njej še vedno ne živi). Prvostopenjsko sodišče je štelo, da je toženec služnost ves čas izvrševal, tak zaključek pa je po mnenju pritožbenega sodišča preuranjen. ODZ je namreč predvideval, da je mogoče služnost stanovanja ustanoviti ali v obliki rabe ali užitka (čl. 521 ODZ). Če je šlo za (posebno) vrsto rabe, je imel nosilec te pravice pravico do uporabe stanovanja za svoje potrebe in za potrebe svojih družinskih članov, ni pa imel pravice prenesti izvrševanja te služnostne pravice na drugega. Če pa je bila služnost stanovanja ustanovljena v obliki užitka, je lahko prenesel izvrševanje pravice tudi na drugega. Za rešitev te zadeve je zato pomembno vprašanje, s katerim se sodba ne ukvarja, ali je bila v konkretnem primeru pravica stanovanja ustanovljena v obliki rabe ali užitka in nanj mora odgovoriti prvostopenjsko sodišče. Če je bila ta služnost ustanovljena v obliki rabe, ima prav tožnica. Toženec služnosti ni izvrševal. V tej luči bo moralo prvostopenjsko sodišče ponovno presojati, ali je prišlo do prenehanja osebne služnosti zaradi neizvrševanja (priposestvovanja prostosti služnosti), ki ima pravno podlago v pravnih pravilih paragrafov 524 in 1479 ODZ, sprejeli pa sta ga tudi pravna teorija in sodna praksa. Pritožbeno sodišče je moralo zato pritožbi tožnice ugoditi, sodbo, v kateri zaradi napačne materialnopravne presoje prvostopenjskega sodišča niso bila ugotovljena vsa odločilna dejstva, razveljaviti in vrniti zadevo prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje (čl. 355 ZPP).

Razveljavitev odločitve o glavni stvari je narekovala tudi razveljavitev odločitve o stroških postopka, o pritožbenih stroških tožnice pa bo odločeno s končno odločbo. Izrek o stroških temelji na določbi 3. odst. 165. čl. ZPP.