Jedro

Napaka je bila odpravljena že v podaljšanem garancijskem roku, manjvrednosti vozila ni in s tem tudi ne podlage za znižanje kupnine ali za plačilo odškodnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 3.997,38 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 17.6.1997 do plačila in mu povrniti pravdne stroške, vse v 15 dneh.

Proti sodbi se tožnik pravočasno pritožuje "iz vseh pritožbenih razlogov" in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ni postavilo novega izvedenca, tako kot je tožnik predlagal. Postavitev novega izvedenca bi bila utemeljena glede na to, da sta se mnenji izvedenca B. (ki ga je tožnik pridobil pred pravdo) in izvedenca J. (ki ga je postavilo sodišče) nasprotovali, z zaslišanjem pa to nasprotje ni bilo odpravljeno. Ne drži ugotovitev izvedenca J., da so bile težave koncem leta 1998 odpravljene, saj se je napaka na vozilu ponovila 17.5.2002. Zaradi napake na spornem vozilu je le-to nezanesljivo in zato omejeno v normalni povprečni uporabi. Gre za stvarno napako, kot jo opredeljuje določba 1. točke 459. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR. Nesporno je, da tožnik kupljenega vozila ni mogel normalno uporabljati, zato je sodišče prve stopnje pri tem, ko je zaključilo, da ne gre za takšno napako, da bi bilo možno govoriti o manjvrednosti vozila, zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, v posledici pa tudi zmotno uporabilo materialno pravo.

Pritožba ni utemeljena.

V okviru trditvene in dokazne podlage je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, pravilno je uporabilo materialno pravo, zagrešilo pa tudi ni očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče sprejema razloge sodišča prve stopnje za zavrnitev tožbenega zahtevka in jih ne ponavlja, glede na pritožbene navedbe pa še dodaja: Tudi za pritožbeno sodišče je povsem prepričljiv zaključek izvedenca cestno-prometne stroke J., da so bile napake na vozilu odpravljene v času veljavnosti podaljšane garancijske dobe in da je vozilo tehnično brezhibno, kar v posledici pomeni, da ni mogoče govoriti o manjvrednosti vozila. Povsem utemeljeno je navedeno mnenje sodišče prve stopnje sprejelo. Njegove prepričljivosti dejstvo, da se je napaka od konca leta 1998 pa do zaključka sojenja v septembru 2008 še enkrat ponovila (17.5.2002), ne more spremeniti. Nejasnosti v mnenju ni bilo, vse pripombe toženca je izvedenec prepričljivo zavrnil tudi s svojim zaslišanjem, zato ni bilo podlage za postavitev novega izvedenca (254. člen ZPP). Nobene kršitve določb pravdnega postopka, ki bi vplivale na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, zato ni bilo. Upoštevati je potrebno tudi, da izven postopka pridobljeno izvedensko mnenje lahko sodišče upošteva le kot trditve stranke, ki ga je predložila in se nanj sklicuje (primerjaj sodbo VS RS II Ips 651/2005). Ugotovitve izvedenca B. so torej lahko le trditve tožnika, ki pa se v dokaznem postopku niso potrdile. Sporna napaka je bila torej nedvomno odpravljena že v podaljšanem garancijskem roku (501. do 503. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika), manjvrednosti vozila ni in s tem tudi ne podlage za znižanje kupnine ali za plačilo odškodnine (504. člen ZOR). Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka je zato pravilna in zakonita.

Pritožbeno sodišče je glede na povedano pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).