Jedro

Obveznost delodajalca obračunati in pristojnim organom plačati davke in prispevke v skladu z veljavnimi predpisi pomeni nedenarno obveznost v razmerju do upnika – delavca.

V primeru nedenarnih terjatev aktivni družbeniki niso pravni nasledniki izbrisane družbe iz sodnega registra v postopku brez likvidacije.

Izrek

Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je predlog upnika za določitev sodnih penalov, vložen dne 6.12.2010, zavrglo, predlog upnika za nadaljevanje izvršilnega postopka vložen dne 20.7.2011, zavrnilo, prav tako pa je zavrnilo upnikovo zahtevo za povrnitev stroškov postopka.

2. Zoper navedeni sklep vlaga upnik po svoji pooblaščenki pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 328. členu Zakona o pravdnem postopku ter predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi, sklep razveljavi in predlogu za določitev sodnih penalov in nadaljevanje izvršilnega postopka v celoti ugodi, podrejeno pa vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek z ustrezno stroškovno posledico. Ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da določba 442. člena ZFPPIPP ne določa pravne naslednike izbrisane družbe. Določa pravne naslednike in sicer družbenike. Upnik tako ni dolžan vložiti novega predloga za določitev sodnih penalov. Družbeniki so nedvomno vsaj singularni pravni nasledniki glede obveznosti družbe do svojih upnikov. Sicer pa ima tudi predlog za nadaljevanje vse bistvene sestavine predloga za določitev sodnih penalov. Materialnopravno zmotno je stališče prvostopenjskega sodišča, da 442. člen ZFPPIPP ne daje pravne podlage za predmetno terjatev upnika, to je obračunati in pristojnim organom plačati davke in prispevke. Dejansko predmetna terjatev z vidika izbrisane družbe predstavlja njeno obveznost plačila oz. denarno obveznost in ne nedenarno obveznost, kot to zmotno navaja prvostopenjsko sodišče. Z vidika delavca je to res mogoče gledati kot nedenarno terjatev, ker on sam ni direktni upnik oz. se ne plačujejo njemu ti davki in prispevki, temveč pristojnim organom oz. institucijam, vendar pa v upnikovo korist oz. zanj. Zato se te obveznosti ne sme pojmovati kot nedenarne. Napačno je materialnopravno stališče prvostopenjskega sodišča, da 442. člen ZFPPIPP daje podlago za uveljavljanje svojih zahtevkov zoper aktivne družbenike izbrisane družbe zgolj tistim upnikom, ki imajo do družbe le denarno terjatev. Že iz koncepta samega instituta izhaja, da družbeniki odgovarjajo za vse obveznosti družbe, ker niso pravočasno podvzeli ustreznih ukrepov, ki bi jih po zakonu bili dolžni. To izhaja tudi z upoštevanjem zakonske določbe 443. člena ZFPPIPP. Sicer pa, če naknadna izpolnitev kakšne nedenarne obveznosti ni več mogoča, se že po splošnih določbah OZ ta obveznost spremeni v odškodninsko. Upnik ne more ostati brez pravnega varstva zaradi izbrisa družbe. Ni mogoče spregledati tudi napačnega materialnopravnega stališča, da predstavlja obračun in plačilo davkov in prispevkov nenadomestno nedenarno terjatev. Obračun lahko naredi vsakdo, prav tako lahko vsakdo plača za drugega kakšen njegov dolg oz. izpolni njegovo obveznost. Posledično je napačna tudi odločitev prvega sodišča, da upniku ne pripadajo pravočasno priglašeni izvršilni stroški. Četudi bi bilo potrebno upnikov predlog zavrniti, je upnik svoj predlog vložil, še preden je bila družba izbrisana. Torej povsem utemeljeno. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna, pritožbeni razlogi pa niso podani. Materialnopravno pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da pomeni obveznost delodajalca obračunati in pristojnim organom plačati davke in prispevke v skladu z veljavnimi predpisi nedenarno obveznost v razmerju do upnika – delavca. Delavec namreč nima direktnega denarnega zahtevka zoper dolžnika, ampak le zahtevek za obračun in plačilo davkov in prispevkov v njegovo dobro. Ali gre v konkretnem primeru za nadomestno ali nenadomestno izpolnitev, pa ni pravno pomembno v okviru tega postopka. Glede na jasno dikcijo šestega odstavka 442. člena Zakona o finančnem poslovanju in postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), ki določa, da v primeru, če je pravna oseba ob njenem prenehanju po 441. členu tega zakona imela neplačane obveznosti, aktivni družbeniki pravne osebe upnikom solidarno odgovarjajo za izpolnitev teh obveznosti, to je odgovarjajo le za neplačane denarne terjatve, ki so jih imeli proti izbrisani družbi, ne pa za svoje nedenarne terjatve. Gre za singularne pravne naslednike le glede čistih denarnih terjatev do upnikov, ter ne drži pritožbena trditev, da že iz koncepta samega izhaja, da družbeniki odgovarjajo za vse obveznosti družbe, ker niso pravočasno povzeli ustreznih ukrepov, ki bi jih po zakonu bili dolžni. 442. člen ZFPPIPP je namreč specialni predpis glede na splošne določbe Zakona o gospodarski družbi (ZGD), da družbeniki in družbe z omejeno odgovornostjo ne odgovarjajo za obveznosti družbe, razen če je podan spregled osebnosti iz 6. člena ZGD. Že iz tega razloga je treba 442. člen ZFPPIPP obravnavati restriktivno ter v skladu z gramatikalno razlago. Tudi pritožbena trditev, da do drugačnega stališča privede upoštevanje zakonske določbe 443. člena ZFPPIPP, ki izkazuje drugačen namen 442. člena ZFPPIPP, ni pravno utemeljena. 443. člen ZFPPIPP namreč določa obvezno uvedbo stečajnega postopka, če se naknadno najde premoženje družbe. Res se v stečajnem postopku ne razlikuje pravni položaj aktive in pasive družbe, ki je v stečaju, vendar pa je namen stečajnega postopka, da pridejo upniki do enakomernega in sorazmernega poplačila svojih terjatev.

5. Ker je torej sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da v primeru nedenarnih terjatev aktivni družbeniki niso pravni nasledniki izbrisane družbe iz sodnega registra v postopku brez likvidacije, je tudi odločitev sodišča prve stopnje v celoti pravilna tako glede zavrženja predloga zoper izrisano oz. sedaj neobstoječo družbo, kakor posledično tudi zavrnitev predloga za izvršbo zoper družbenike izbrisane družbe in to iz pravilnih materialnopravnih razlogov, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje.

6. Posledično je tudi pravilna odločitev o zavrnitvi zahteve za poplačilo stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje. Stroški niso bili potrebni, ker upnik s predlogom ni uspel, če pa upnik ni uspel iz razlogov, ki niso v njegovi sferi, kot to trdi v pritožbi, pa teh stroškov ni mogoče naložiti nasprotni stranki v nobenem primeru, saj jih nasprotna stranka ni povzročila po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njej primeril (primerjaj 155. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju, ZIZ).

7. Odločitev o zavrnitvi pritožbe vsebuje tudi odločitev o zavrnitvi zahteve za povračilo pritožbenih stroškov, saj pritožnik s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 165. člena ZPP in prvi odstavek 154. člena ZPP, vse v zvezi s 15. členom ZIZ).