Jedro

Izpolnitev z asignacijo ne pomeni nujno zmanjšanja čiste vrednosti premoženja asignanta (tožeče stranke), torej obstoja objektivnega elementa, predstavlja pa domnevo o obstoju subjektivnega elementa dejanskega stanu izpodbijanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Zahtevka pravdnih strank za povrnitev njunih stroškov pritožbenega postopka se zavrneta.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1.) V razmerju med tožečo stranko S., d.o.o., - v stečaju, Ljubljana, in toženo stranko B., d.o.o., se razveljavi učinek naročila in pooblastila po „Asignaciji“ z dne 18.5.2009 in nakazila na podlagi te asignacije v višini 35.657,52 EUR, ki sta jo sklenila tožeča stranka S., d.o.o., in tožena stranka B., d.o.o., s čimer je tožeča stranka pooblastila G., d.d., da nakaže znesek 35.657,52 EUR v korist tožene stranke.

2.) Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 35.657,52 z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 29.3.2009 do plačila, v 15 dneh pod izvršbo se zavrne.

3.) Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 1.651,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.3.2010 dalje do plačila.“

2. Proti tej sodbi se je tožeča stranka pravočasno pritožila. Uveljavljala je „vse pritožbene razloge“ ter predlagala razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, ali pa spremembo izpodbijane sodbe njej v prid. Zahtevala je tudi povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

3. V odgovoru na pritožbo pa je tožena stranka predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Tudi ona je zahtevala povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Za uspešno izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika morata biti kumulativno podana objektivni in subjektivni element. Čim eden od njiju ni podan, pravno dejanje, ki ga je stečajni dolžnik izvedel v obdobju izpodbojnosti, ni izpodbojno. Obstoj obeh elementov mora v trditveni podlagi utemeljiti tožeča stranka. Če ji to ne uspe, tožba ni sklepčna.

6. Iz trditvene podlage tožeče stranke je razvidno, da je tožena stranka za tožečo stranko izdelovala panele, za kar ji je tožena stranka po opravljenem delu že naslednjega dne 16.4.2009 izdala dva računa z datumom zapadlosti 5.5.2009. Teh dveh računov tožeča stranka (sama) ni plačala, pač pa je pooblastila G., d.d., da znesek 35.657,52 EUR nakaže toženi stranki, to pa je pooblastila, naj ta znesek sprejme v svojem imenu. Tožena stranka je tako prejela omenjeni znesek, do katerega brez asignacije ne bi prišla, s tem pa se je zmanjšalo tudi premoženje tožeče stranke.

7. Upoštevajoč omenjene navedbe, je z vidika obstoja objektivnega elementa pomembno določilo prve alineje 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP. Po tem določilu je pravno dejanje stečajnega dolžnika, ki je bilo izvedeno v obdobju izpodbojnosti izpodbojno, če je bila zaradi tega dejanja zmanjšana čista vrednost premoženja stečajnega dolžnika, tako da zaradi tega drugi upniki prejmejo plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če dejanje ne bi bilo opravljeno. Sledeč dikciji tega določila bi morala tožeča stranka za sklepčnost tožbe utemeljiti, da je zaradi opisane asignacije prišlo do zmanjšanja čiste vrednosti stečajne mase tožeče stranke. To zmanjšanje je tožeča stranka sicer utemeljevala, vendar s sklicevanjem na domnevo iz 1. točke prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP, po kateri se šteje, da je do zmanjšanja čiste vrednosti stečajnega dolžnika prišlo, če je bila obveznost iz dvostranske pogodbe upnika (tožene stranke) izpolnjena prej kot obveznost stečajnega dolžnika (tožeče stranke). Ker pa asignacija ni izpolnitev (primerjaj 1041. člen OZ), s sklicevanjem na omenjeno domnevo tožeča stranka ni utemeljila zmanjšanja stečajne mase. Asignacija je le pooblastilo asignanta (tožeče stranke oziroma stečajnega dolžnika pred stečajem) asignatu (G, d.d.), naj na račun prejemnika nakazila oziroma asignatarja (tožene stranke) plača nek znesek (35.657,52 EUR), tega (asignatorja) pa pooblašča, da v svojem imenu to izpolnitev sprejme (1035. člen OZ). Izpolnitev z asignacijo ne pomeni nujno zmanjšanja čiste vrednosti premoženja asignanta (tožeče stranke), torej obstoja objektivnega elementa, predstavlja pa domnevo o obstoju subjektivnega elementa dejanskega stanu izpodbijanja (prim. 1. točko tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP).

8. Objektivni element torej pomeni zmanjšanje sredstev stečajnega dolžnika za poplačilo upnikov. Do takega zmanjšanja pa bi prišlo, če bi asignat (G, d.d.) asignacijo sprejel in izpolnil zato, da bi se razbremenil obstoječe obveznosti do tožeče stranke (asignanta) (prim. odločbo VS RS III Ips 48/98 z dne 28.5.1998). Vendar pa v trditveni podlagi tožeča stranka ni pojasnila, zakaj naj bi zaradi asignacije prišlo do zmanjšanja stečajne mase.

9. Skladno z načelom materialnega procesnega vodstva (258. člen ZPP), mora sodišče prve stopnje pozvati tožečo stranko k odpravi nesklepčnih navedb. Ker pa je v predmetni pravdi to dolžnost (torej dolžnost opozorila na nesklepčnost tožbe) prostovoljno prevzela tožena stranka, po oceni pritožbenega sodišča omenjeno načelo ni bilo kršeno. Tožena stranka je namreč ob tem, ko je priznala, da ji je G., d.d., dne 18.5.2009 nakazal 35.675,52 EUR na podlagi naloga tožeče stranke, navedla (1), da s pooblastilom G, d.d., stečajna masa ni bila zmanjšana, niti da (2) tožeča stranka ni izkazala, da se je za ta znesek dejansko zmanjšala vrednost premoženja tožeče stranke in da bi bili upniki kaj manj poplačani, če asignacije ne bi bilo. Navedla je tudi, da ni bila tožeča stranka tista, ki je izvedla poplačilo, pač pa G, d.d., in da zato do zmanjšanja čiste vrednosti premoženja tožeče stranke ni moglo priti. Skladno z določilom 212. člena ZPP mora tožeča stranka navesti dejstva, s katerimi izpodbija navedbe tožene stranke. Če tega ne stori, je k temu ni mogoče prisiliti, pač pa sama trpi negativne posledice svoje neaktivnosti. To pomeni, da bi tožeča stranka morala za uspeh v pravdi prerekati omenjene navedbe tožene stranke in zatrjevati, da kritno razmerje temelji (če je temeljilo) na obveznosti G., d.d., do tožeče stranke, česar pa ni storila. Tako je tožba ostala nesklepčna, kljub temu, da je na to nesklepčnost tožena stranka v svoji trditveni podlagi opozarjala. Na to opozarjanje je tožeča stranka odgovorila le, da se je „pri sporni asignaciji premoženje tožeče stranke vsekakor zmanjšalo, saj je nakazilo 35.657,52 EUR dne 18.5.2009 od G., d.d., namesto tožeče stranke prejela tožena stranka. Zakaj naj bi bila dolžna družba G., d.d., omenjeni znesek plačati tožeči stranki, pa kot rečeno ni navedla. Je pa le ona tista, ki ji je bilo znano, zakaj je asignat G., d.d., asignacijo tožeče stranke sprejela.

10. Tožba je torej nesklepčna. Tožbeni zahtevek iz nesklepčne tožbe pa ni utemeljen. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je zahtevek tožeče stranke zavrnilo, pa čeprav je to storilo iz drugih razlogov. Iz tega sledi, da s pritožbo tožeča stranka ne bi mogla uspeti, tudi če bi držale prav vse pritožbene navedbe. Zato se pritožbeno sodišče z njimi ni ukvarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker pa pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih tistih postopkovnih kršitev, ki so navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

11. Odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke je oprta na določilo prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke pa na določilo prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP. Ker je v odgovoru na pritožbo tožena stranka v glavnem le ponovila svoje pritožbene navedbe, ni z ničemer pripomogla k odločitvi o pritožbi. Zato odgovor na pritožbo pritožbeno sodišče ocenjuje kot nepotrebno vlogo.