Jedro

Odločilno in sporno dejansko stanje sodišče ugotavlja z izvajanjem dokazov. Na odločilno vprašanje se veže tudi presoja primernosti tožnikovega dokaznega predloga. Predmet dokazovanja s pričami in izvedenci je različen. Pričo sodišče zaslišuje o tem, kar o stvari ve, torej o konkretnih okoliščinah oziroma dejstvih, ki jih je sama zaznala. To velja tudi za t. i. izvedene priče, ki so zaradi strokovnega znanja, ki ga imajo, le v boljšem spoznavnem položaju od drugih oseb, ki tega znanja nimajo, še vedno pa sodišču posredujejo le svoje vedenje o dejstvih in ne strokovnega znanja. Priče, kljub temu, da morda katera potrebno strokovno znanje ima, ne smejo prevzeti naloge izvedenca in sodišču podajati strokovnih znanj, ki jih potrebuje. To mu posredujejo izvedenci.

Če tožnikovo sedanje stanje ni v celoti posledica škodnega dogodka, pač pa so k njem prispevale naknadne, zunanje okoliščine, te opravičujejo uporabo deljene vzročnosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe drugi toženki povrniti njene revizijske stroške v znesku 2.524,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnik je od toženk zahteval solidarno plačilo denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 150.000,00 EUR, ki jo je utrpel, ko je 30. 1. 2007 pri opravljanju poštarskega dela padel na poledenelih in drsečih stranskih stopnicah poslovalnice druge toženke v A., ki ima zavarovano odgovornost pri prvi toženki.

2. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo plačilo 9.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 1. 2010 dalje. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

3. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbe tožnika in obeh toženk ter izpodbijano sodbo potrdilo.

4. Tožnik vlaga revizijo zoper pravnomočno zavrnitev dela njegovega tožbenega zahtevka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Nasprotuje zavrnitvi dokaznega predloga za zaslišanje nevrologinje E. Z., nevrologa A., ortopeda B. I., psihiatra P. K. in osebnega zdravnika M. R. Meni, da je postavljenim izvedencem dopustno predočiti izpovedi lečečih zdravnikov, ki so imeli z njim ves čas zdravljenja neposredni stik, nato pa bi se sodišče lahko opredelilo, komu verjeti. Opozarja, da iz medicinske dokumentacije izhajajo diametralno nasprotni zaključki lečečih specialistov, kot sta jih naredila postavljena izvedenca. Šele z zaslišanjem prič bi po njegovem mnenju sodišči nižjih stopenj odpravili to nasprotje. Meni tudi, da njegovemu dokaznemu predlogu daje večjo težo to, da pri njegovem zdravljenju sodišči nižjih stopenj nista ugotovili pomanjkljivosti. Njunim razlogom, da predlagani dokazi z zaslišanjem prič niso potrebni in so šibkejši, pripisuje vnaprejšnjo dokazno oceno in se sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 277/2010, s čimer utemeljuje bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Izpostavlja mnenje izvedenke T., da so njegove duševne motnje posredno in neposredno povezane z obravnavanim škodnim dogodkom, ki je sprožil anksiozno depresivno simptomatiko v sklopu prilagoditvene motnje. Opozarja, da sta pri odmeri odškodnine sodišči nižjih stopenj upoštevali zgolj zvin zapestja in udarnino kolena, kar skupaj z zgoraj povzetim mnenjem izvedenke T. predstavlja nepojasnjeno nasprotje, še posebej, ker sta le četrtino duševnih posledic pripisali padcu, pri tem pa nista povedali, kako sta prišli do take ocene, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vztraja, da je bil padec sprožilni dejavnik njegovih hudih težav s hrbtenico, saj jih lahko povzroči tudi manjši gib, kar potrjuje mnenje izvedenke T. Opozarja na pravno mnenje Vrhovnega sodišča, da je potrebno pri ugotavljanju vzročne zveze za škodni dogodek kot pravno upoštevne vzroke šteti tiste okoliščine, ki po rednem teku stvari pripeljejo do določene posledice, in na odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 1198/2008, II Ips 625/2008, II Ips 636/2005, da kot vzrok večjega obsega škode šteje le človekovo ravnanje, ne pa oškodovančevo stanje. Nasprotuje višini odmerjene odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki ni primerljiva z odškodninami, dosojenimi v podobnih primerih, in opisuje svoje težave, ki so ostale prezrte. Ne strinja se s tem, da zaradi poškodbe kolena ni trpel duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki jih opisuje. Izpostavlja, da pred padcem ni imel nobenih težav na področju duševnega zdravja, zato so vse njegove duševne težave posledica padca. Opisuje posledice jemanja antidepresivov in antirevmatikov. Sklicuje se na že izpostavljene odločbe Vrhovnega sodišča. Predlaga razveljavitev izpodbijanih sodb in ponovno sojenje, podrejeno pa njuno spremembo tako, da dobi celoten zahtevan znesek. Zahteva povračilo revizijskih stroškov.

5. Tožnik je 1. 10. 2014 revizijo dopolnil. Ker pa je to storil po preteku roka za vložitev revizije, njegovih dodatnih navedb revizijsko sodišče ni upoštevalo.

6. Druga toženka je na vročeno tožnikovo revizijo odgovorila. Opozarja, da imajo ustrezno strokovno znanje le izvedenci, ki so v tem postopku po pregledu medicinske dokumentacije in tožnika podali obrazloženo stališče, da tožnikove težave s hrbtenico ne izvirajo iz škodnega dogodka. Nasprotuje tudi revizijski graji o prenizko odmerjeni odškodnini. Zahteva povračilo stroškov odgovora.

7. Prva toženka na vročeno tožnikovo revizijo ni odgovorila.

8. Revizija ni utemeljena.

9. Revizijsko sodišče uvodoma opozarja, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Ker revizijsko sodišče tudi na dovoljene revizijske razloge ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), mora revident vsak očitek ustrezno obrazložiti.

10. Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili naslednje odločilno dejansko stanje: - tožnik je vsakodnevno po stranskih stopnicah prinašal pošto v poslovalnico druge toženke v A.; - tožniku, ki je bil otovorjen s težko torbo in s pošto v obeh rokah, je 30. 1. 2007 (pa že tudi kdaj prej) na stopnicah, ki so bile poledenele in niso bile prekrite s protizdrsno preprogo, spodrsnilo, da je padel in se poškodoval; - tožnik je ob padcu utrpel zvin desnega zapestja in udarnino levega kolena, dobil je dokomolčni mavec na desnem zapestju, ki je bil po 14-ih dneh odstranjen, zdravljenje telesnih posledic padca pa je bilo zaključeno 22. 3. 2007; - ob padcu si tožnik ni poškodoval hrbtenice, težave z njo je imel že prej, vse od leta 1988 dalje, poškodba tožnikove degenerativne bolezni hrbtenice tudi ni pospešila; - ob padcu se je tožnik ustrašil, že prvi pregled pa je potrdil, da ne gre za težje poškodbe skeleta, zato je bil njegov strah utemeljen le do konca pregleda v bolnišnici; - tožnik je zaradi telesnih poškodb, ki jih je utrpel v škodnem dogodku, dva dni trpel hude bolečine, nato še 14 dni občasne hude bolečine, do konca zdravljenja pa zmerne bolečine, opravil 10 fizioterapij, več pregledov in slikanj, boleče koleno si je hladil z ledom, večkrat obiskal osebnega zdravnika; - poškodbi tožniku nista pustili trajnih fizičnih posledic, padec je sprožil tožnikove stalne duševne težave (trpi prilagoditvene motnje s simptomatiko anksioznosti in depresije), ki pa deloma izvirajo tudi iz drugih življenjskih obremenitev, ki so mu sledile (težave s hrbtenico in z njimi povezane: dolgotrajno zdravljenje, spore s pokojninskim zavodom in zdravstveno zavarovalnico, dolgotrajen bolniški stalež, posledično nezmožnost opravljanja dela poštarja in popoldanskega dela zidarja ter s tem povezane finančne težave, ki so povzročile spore s hčerkama in njuno selitev k mami v Nemčijo), brez katerih tožnik ne bi imel vseh teh težav in ne prilagoditvene motnje; - tožnikova zaskrbljenost za duševno zdravje je bila utemeljena le do prvega obiska pri psihiatru; - zaradi duševnih težav je tožnik prizadet na vseh življenjskih področjih, psihiater pa mu je predpisal psihoaktivno medikacijo.

11. Revident v veliki meri nedovoljeno nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju in prikazuje, da je bil padec na poledenelih tleh vsaj sprožilni dejavnik, če že ne vzrok njegovih težav s hrbtenico. Ugotovljeno pa je, da padec ni na noben način vplival nanje, zato nobena škoda, ki se odraža v tožnikovih težavah s hrbtenico, ni v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Posledično je odveč razpravljati o tem, v kolikšnem obsegu (tožnik opozarja na njegove osebne lastnosti in predhodne težave, ki ne smejo biti razlog za manjši obseg odgovornosti) bi bili toženki dolžni povrniti to tožnikovo škodo. V tem se obravnavani primer tudi razlikuje od vseh v reviziji izpostavljenih odločb. 12. Tožnik izpostavlja, da sodišče prve stopnje ni zaslišalo predlaganih prič - zdravnikov, in meni, da so razlogi za zavrnitev njegovega dokaznega predloga, ki sta jih navedli sodišči nižjih stopenj, vnaprejšnja dokazna ocena. S temi očitki želi omajati zgoraj izpostavljeni odločilni zaključek sodišča, da škoda, ki se odraža v tožnikovih težavah s hrbtenico, ne izvira iz obravnavanega škodnega dogodka. Odločilno in sporno dejansko stanje sodišče ugotavlja z izvajanjem dokazov. Strankina pravica do izvedbe predlaganih dokazov pa ni absolutna. Sodišče ni dolžno izvesti predlaganih dokazov, ki niso potrebni, ker je odločilno dejstvo, ki ga dokazujejo, že dokazano; ki niso pomembni, ker dejstvo, ki ga dokazujejo, ni pravno odločilno; ali ki niso primerni za ugotovitev določenega dejstva.(1) Odločilno dejstvo v konkretnem primeru je, ali je k škodi, ki se odraža v tožnikovih težavah s hrbtenico, tožnikov padec na poledenelih stopnicah, za katerega v veliki meri odgovarjata toženki, kakorkoli prispeval. Na to vprašanje se veže tudi presoja primernosti tožnikovega dokaznega predloga. Predmet dokazovanja s pričami in izvedenci je namreč različen. Pričo sodišče zaslišuje o tem, kar o stvari ve, torej o konkretnih okoliščinah oziroma dejstvih, ki jih je sama zaznala. To velja tudi za t. i. izvedene priče, ki so zaradi strokovnega znanja, ki ga imajo, le v boljšem spoznavnem položaju od drugih oseb, ki tega znanja nimajo, še vedno pa sodišču posredujejo le svoje vedenje o dejstvih in ne strokovnega znanja.(2) To sodišču posredujejo izvedenci (243. člen ZPP). Z njimi sodišče ugotavlja abstraktna pravila znanosti, stroke in posebnih izkušenj, ki šele posredno pripeljejo do konkretnih dejstev.(3) Kot priče zaslišani zdravniki bi torej lahko podali odgovore na vprašanja, ki so jih zaznali pri svojem stiku s tožnikom, to je predvsem o poteku njegovega zdravljenja, o tem, kaj so vpisovali v medicinsko dokumentacijo in podobnem. Vsa ta vprašanja pa za konkretni postopek niso odločilna, saj v njem ni bilo dvoma v pravilnost in popolnost medicinske dokumentacije, s katero so razpolagali izvedenci, nanjo se tožnik še v reviziji sklicuje, njegov tožbeni zahtevek pa tudi ne temelji na napakah, storjenih med zdravljenjem. Odgovor na odločilno vprašanje, ali tožnikove težave s hrbtenico (vsaj delno) izvirajo iz obravnavanega škodnega dogodka, pa je sodišče prve stopnje lahko dalo šele, ko je pridobilo ustrezno strokovno znanje o tem, ali je glede na ugotovljeno intenziteto tožnikovega padca na stopnicah to sploh mogoče. Potrebno znanje so mu posredovali v sodnem postopku postavljeni, neodvisni izvedenci, ki so odgovorili tudi na tožnikove pripombe. Prepričljivost njihovih mnenj je sodišče prve stopnje preizkusilo s pravili logike in življenjskimi izkušnjami, v tem okviru in v okviru pritožbenih razlogov pa je njihova mnenja preizkusilo tudi sodišče druge stopnje. Sodišči nižjih stopenj pa nista smeli presojati verodostojnosti izvedenskih mnenj (s primerjavo mnenj in izpovedb predlaganih prič), za kar se zavzema tožnik. Kot že rečeno, priče, kljub temu, da morda katera potrebno strokovno znanje ima, ne bi smele prevzeti naloge izvedenca in sodišču podajati strokovnih znanj, ki jih je potrebovalo. Tožnikov dokazni predlog za zaslišanje lečečih zdravnikov zato ni bil primeren, da bi sodišči nižjih stopenj z njim ugotovili odločilno dejstvo, in ga nista bili dolžni izvesti, kar sta tudi obrazložili. Ob predpostavki neprimernosti pa nista mogli zagrešiti bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v obliki vnaprejšnje dokazne ocene, ki lahko temelji le na primernih dokaznih predlogih.(4)

13. V postopku so svoje strokovno znanje podajali izvedenci treh strok: ortoped, nevrolog in psihiatrinja. Prva dva sta podajala odgovore na vprašanja v zvezi z zatrjevanimi telesnimi posledicami, izvedenka psihiatrične stroke pa v zvezi z zatrjevanimi duševnimi posledicami tožnikovega padca. Že zato med njihovimi odgovori in posledično razlogi sodišč nižjih stopenj, ki njihove odgovore povzemajo, ne more obstajati nepojasnjeno nasprotje o vplivu tožnikovega padca na njegove težave s hrbtenico, kot ga prikazuje tožnik in bi ga bili sodišči nižjih stopenj dolžni dodatno odpravljati. Vzroke, ki so pripeljali do tožnikovih duševnih težav, sta ugotovili na podlagi izvedenskega mnenja psihiatrinje in uporabili pravilo o deljeni vzročnosti. Ugotovili sta, da je bil padec sprožilni dejavnik tožnikovih psihičnih težav, ki pa so mu sledile še druge različne življenjske obremenitve (s padcem nepovezane težave s hrbtenico, ki so terjale dolgotrajno zdravljenje in bolniško, to pa je privedlo do sporov s pokojninskim zavodom in zdravstveno zavarovalnico, izgube delovne zmožnosti, finančnih težav, ki so povzročile spore s hčerkama in njuno selitev k mami v Nemčijo), brez katerih tožnik ne bi imel takšnih duševnih težav in prilagoditvene motnje. Tožnikovo sedanje stanje tako ni v celoti posledica škodnega dogodka, pač pa so k njem prispevale naknadne, zunanje okoliščine, ki opravičujejo uporabo deljene vzročnosti.(5) Jasno je torej tudi, na podlagi katerih okoliščin sta sodišči nižjih stopenj sprejeli svojo oceno o deležu tožnikovih duševnih težav, ki sta jih pripisali padcu, zato se njuni sodbi da preizkusiti in nista podani bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. ali 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Revizijsko sodišče se glede na povzeto pridružuje stališču o četrtinskem prispevku padca k tožnikovim duševnim težavam. Ko sta ugotavljali obseg škode, torej tožnikove duševne težave, pa sta sodišči nižjih stopenj upoštevali celoten obseg tožniku nastale škode na duševnem področju in tudi to, da je obseg škode v konkretnem primeru večji zaradi njegovih osebnostnih okoliščin (njegovega odziva na težave in stres), za kar se zavzemajo odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 1198/2008, II Ips 625/2008, II Ips 636/2005, na katere se sklicuje.

14. Tožnik tudi v delu, s katerim nasprotuje višini odmerjene odškodnine, potvarja ugotovljeno dejansko stanje in dodaja neugotovljena dejstva. Revizijsko sodišče na to ne bo odgovarjalo. Odmerjene odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 10.000,00 EUR (katere plačilo zmanjšuje njegov prispevek) tožnik ne sprejema kot primerne in primerljive s podobnimi škodami, ki jih ne konkretizira, zahteva pa še celoten zavrnjen znesek. Glede na zgoraj povzeto kratkotrajno zdravljenje lažjih poškodb, ki nista pustili trajnih telesnih posledic, in le četrtinski prispevek padca k tožnikovim sicer trajnim duševnim težavam, zaradi katerih je tožnik oviran na vseh življenjskih področjih, pa se tožnik neutemeljeno zavzema za njeno zvišanje.

15. Ker dopustna in uveljavljena revizijska razloga nista podana, je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

16. Odločitev, da tožnik sam krije svoje revizijske stroške, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP ter je zajeta z izrekom te odločbe. Na podlagi teh določb je drugi toženki dolžan povrniti tudi njene stroške odgovora na revizijo v višini 2.524,80 EUR. Ta zajema nagrado za postopek z revizijo v višini 2.084,00 EUR po tar. št. 3300, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20,00 EUR po tarifi št. 6002 ter 20% DDV po tar. št. 6007 Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008), ki ga je revizijsko sodišče uporabilo glede na prehodno določbo drugega odstavka 20. člena sedaj veljavne Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015). V primeru zamude pa bo tožnik dolžan plačati tudi zakonske zamudne obresti.

Op. št. (1): Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 148/2009 z dne 7. 5. 2009,...

Op. št. (2): Primerjaj J. Zobec v Pravdni postopek s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba in Založba Uradni list RS, str. 435 in 436. Op. št. (3): Primerjaj Zobec, prav tam, str. 472 in 473. Op. št. (4): To izhaja tudi iz odločbe Vrhovnega sodišča VIII Ips 277/2010 z dne 7. 5. 2012. Op. št. (5): Primerjaj odločbo II Ips 1094/2008 z dne 17. 4. 2009.