Jedro

Ker med lastniki parcel ni prišlo do soglasja, je geodet v skladu s petim odstavkom 31. člena ZEN določil potek predlagane meje. Glede na dejstvo, da tožnica ni soglašala s predlagano mejo tudi na ustni obravnavi, jo je prvostopenjski upravni organ, skladno z 39. členom ZEN, pravilno pozval, da v roku 30 dni od prejema poziva pri pristojnem sodišču vloži predlog za sodno ureditev predmetne meje. Ker je ni, je lahko uporabil zakonsko fikcijo, da se tožnica s potekom predlagane meje strinja in so tako izpolnjeni pogoji za evidentiranje urejene meje v zemljiškem katastru.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka ugotovil, da se v katastrski občini … kot urejen evidentira del meje parcele 441/17 s sosednjima parcelama 434 in 438; v 2. točki izreka, da se v katastrski občini 1727 Poljansko predmestje v postopku evidentiranja parcelacije ugotovijo spremembe, in sicer se ukine parcela 441/17 in nastaneta novi parceli 441/26 in 441/27; v 3. točki izreka, da je grafični prikaz urejenega dela meje in stanja parcel po opravljeni parcelaciji z označenimi zemljiškokatastrskimi točkami in vpisanimi parcelnimi številkami obvezna priloga temu aktu; in sklep, v katerem je ugotovil, da se v zemljiškem katastru na parceli 441/27 za stavbo 1727-827 v katastrski občini … evidentira zemljišče pod stavbo s površino 67 m2. V obrazložitvi je navedel, da je izvajal ponovni postopek na podlagi sodbe Upravnega sodišča I U 1552/2011 z dne 11. 9. 2012. Na ponovno izvedeni mejni obravnavi dne 23. 10. 2012 tožnica ponovno ni soglašala s predlagano mejo in je pokazala svojo mejo. Geodetska uprava je skladno s 37. členom Zakona o evidentiranju nepremičnin (ZEN) zaradi nestrinjanja s predlagano mejo razpisala ustno obravnavo 5. 3. 2013 ter 9. 4. 2013. Meja je tudi po izvedeni ustni obravnavi ostala sporna, dogovor o drugačnem poteku predlagane meje pa med strankami ni bil mogoč. Glede na navedeno je tožnici, kot solastnici parcele 434, v skladu z 39. členom ZEN poslal pisni poziv, da pred pristojnim sodiščem v roku 30 dni po prejemu poziva začne sodni postopek ureditve meje in o tem obvesti organ ter hkrati predloži dokazilo o vložitvi popolne vloge za sodno ureditev meje. Okrajno sodišče v Ljubljani, Nepravdni oddelek je upravni organ dne 21. 11. 2013 obvestilo, da tožnica ni vložila predloga za sodno ureditev meje, zato v skladu s četrtim odstavkom 39. člena ZEN šteje, da se pozvana solastnica – tožnica strinja s potekom predlagane meje po elaboratu geodetskega podjetja A. z dne 7. 11. 2012. Drugostopni organ je pritožbo tožnice zavrnil ter se v obrazložitvi strinjal z razlogi prvostopnega organa, podrobno pa se je opredelil do pritožbenih navedb, ki so temeljili na trditvah, da prvostopni organ ni upošteval temeljne predpostavke za evidentiranje urejene meje v zemljiškem katastru, ker podatki v elaboratu odstopajo od katastrskih podatkov.

Tožnica v tožbi navaja, da je izpodbijana odločba nezakonita in protispisna, podana je tudi bistvena kršitev pravil postopka, ker tožnici ni bila dana možnost obravnavanja ter se njene navedbe in pokazana meja dejansko sploh niso obravnavale. Kršen pa je bil tudi materialni zakon, ker po geodetu pokazana meja ni katastrska meja, ter so določila ZEN nepravilno uporabljena. Geodet je v spis predložil netočno uradno skico in to izpodbijana odločba upošteva kot grafični prikaz v 3. točki izreka kot del odločbe, čeprav je ta skica v nasprotju celo s skico, ki jo je isti geodet ročno izdelal na mejni obravnavi. Tožnica je na te okoliščine podrobno opozorila z izjavo na zapisnik z dne 8. 4. 2013, vendar o tem odločba nima nobenih razlogov. Namreč priložena skica je netočna, ker ne upošteva postavljene ograje, ki je v celoti in na vseh štirih straneh parcele 434 na parceli tožnice. Ta ograja, s katero je ograjeno zemljišče v solasti tožnice, je last tožnice, zgradil jo je njen pravni prednik in je v celoti znotraj meja parcele 434. Ograja je del arhitekturnega spomenika državnega pomena in s hišo tvori celoto. Narejena je po načrtu istega arhitekta kot spomeniško zaščitena hiša v 30. letih prejšnjega stoletja. Tožnica je na mejni obravnavi natančno pokazala in opisala potek katastrske meje v naravi. Meja je vidna, saj teče po zunanji strani visokega opečnatega betonskega zidu. Provizorične garaže so bile samovoljno zgrajene v začetku 60. let prejšnjega stoletja tako, da so nezakonito podrli ograjo – zid, širok cca. 40 cm v celotni dolžini postavitve garaž in postavili garaže na območje, na mesto, kjer je bil pred odstranitvijo zid. Garaže so najmanj 40 cm na zemljišču tožnice. O tem odločba nima nobenih razlogov. Kako netočna je skica, kaže dejstvo, da je bila ob ogledu na mejni obravnavi kot nesporna ugotovljena točka A 3800. To mejno točko bi moral geodet uporabiti pri prikazu predlagane meje naprej proti severovzhodu, ta poteka v ravni, nelomljeni črti. Predlagana meja pa je v nasprotju z mejno točko A ter v nasprotju s katastrsko mejo, pa tudi v nasprotju z že leta 1930 postavljeno zidano betonsko ograjo. Skica geodeta, izdelana ročno na mejni obravnavi, pokaže samovoljen premik v parcelo tožnice, ko je točka 2863 narisana v parceli tožnice (označena z zeleno barvo). Pri izdelavi uradne skice pa je geodet napravil krivo, netočno skico, ki pomeni naknadno spremenjeno skico, ki ne ustreza tistemu, kar je bilo ugotovljeno na mejni obravnavi. Ta ponaredek kaže, da naj bi pri predlagani mejni točki 2863 ne bilo premika črte v parcelo tožnice ter geodet izmišljeno za potrebe netočne skice, s strani tožnice pokazano mejno črto premakne v nasprotno smer, v parcelo 441/17. Tako sta na skici napačno označeni točki B in C ter bi morala mejna črta potekati od točke A naprej v ravni črti proti severozahodu. Na uradni skici ni narisana katastrska meja (ob nesporni točki A tudi ni razloga za nikakršno odstopanje (+ ali – 80 cm) in ta uradna skica celo odstopa od skice, ki jo je isti geodet ročno izdelal ob ogledu. Postopek in izpodbijana odločba ne omogočata evidentiranja predlagane meje v zemljiškem katastru, saj ne gre za mejo po podatkih zemljiškega katastra in se zato predlagana meja ne more evidentirati kot urejena meja (četrti odstavek 39. člena ZEN) in ni fikcije soglasja s potekom predlagane meje. Podatkom zemljiškega katastra ustreza meja, ki jo je tožnica na mejni obravnavi opisala in pokazala. Tožnici je bilo nezakonito naročeno, da začne sodni postopek ureditve meje, saj za tak poziv niso bili izpolnjeni zakonski pogoji. Predlagana meja se ne sme razlikovati od meje po podatkih zemljiškega katastra. Smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

Stranka z interesom v tem postopku B. predlaga zavrnitev tožbe, ostale stranke z interesom na tožbo niso odgovorile.

Tožba ni utemeljena.

Upravni organ je izpodbijano odločbo izdal v izvajanju sodbe Upravnega sodišča I U 1552/2011 z dne 11. 9. 2012. Po četrtem odstavku 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) je upravni organ pri ponovnem odločanju vezan na pravno mnenje sodišča in na njegovo stališča, ki se tičejo postopka. Zakonitost novega akta zato sodišče preizkuša z vidika njegove skladnosti z mnenji in napotki sodbe, v izvajanju katere je bil izdan.

Sodišče je v citirani sodbi, v zvezi z izvedbo postopka urejanja in evidentiranja meje ugotovilo, da je upravni organ izdal odločbo na podlagi pomanjkljivega elaborata, v pogledu predpisanih sestavin (kar bi moral ugotoviti že pri preizkusu le-tega na podlagi prvega odstavka 35. člena ZEN in postopati po drugem odstavku 35. člena ZEN z dopolnitvijo elaborata oziroma z opravo ustne obravnave). Tožnica je namreč že v prejšnjem postopku zatrjevala, da se garaže z vzpostavitvijo urejene meje deloma nahajajo na njeni parceli 434, kar je na podlagi njenega videnja zadeve pomenilo, da geodet s pokazano mejo ni upošteval katastrske meje, ki poteka tudi na spornem delu v liniji ograje, ki zamejuje parcelo 434 po zunanji liniji ograje.

Sodišče je v sodbi navedlo in opozorilo organ, da mora iz zapisnika mejne obravnave izhajati, da je geodet stranke opozoril na stopnjo zanesljivosti in natančnosti katastrskih podatkov, ter katere podatke je geodetsko podjetje uporabilo za ugotovitev poteka meje po podatkih zemljiškega katastra. Ker zaradi odsotnosti navedenih podatkov v elaboratu ni bilo mogoče preizkusiti, ali je geodet pravilno ugotovil, upoštevajoč stopnjo zanesljivosti natančnosti zemljiškega katastra, da se pokazana meja razlikuje od meje po podatkih zemljiškega katastra oziroma ali je ob pokazani meji pravilno določil še z njegove strani predlagano mejo, ki bi se morala ujemati s katastrsko, je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo.

Ugotoviti je, da je bil v ponovnem postopku reševanja zadeve elaborat ustrezno dopolnjen z ustreznimi navedbami v zapisniku mejne obravnave glede opisa poteka mejne obravnave ter navedbo, katere podatke je geodetsko podjetje uporabilo za ugotovitev poteka meje po podatkih zemljiškega katastra ter kolikšna je stopnja zanesljivosti in natančnosti katastrskih podatkov. Tožnica vztraja pri svojem stališču, da je predlagana meja s strani geometra, ki predstavlja na podlagi izpodbijane odločbe urejeno evidentirano mejo, neskladna s podatki zemljiškega katastra, ker se ne upošteva, da ta teče po zunanji strani visokega opečnatega betonskega zidu, s katerim je nepremičnina tožnice obdana, ki pa je bil na spornem delu nezakonito podrt, zgrajene so bile garaže, ki so pomaknjene najmanj 40 cm v parcelo tožnice.

Sodišče ugovoru ne more slediti. Iz elaborata in izpovedbe geodeta izhaja, da je predlagana katastrska meja pokazana na podlagi arhivskih podatkov zemljiškega katastra – IDPOS 3182 in nove izmere, z upoštevano natančnostjo +/- 80 cm. Ob navedenih podatkih bi bilo ugotoviti, da se tudi s strani tožnice pokazana meja ne razlikuje od katastrske meje glede na arhivske podatke (stopnja natančnosti vzpostavitve katastrske meje v naravo je po zadnjih arhivskih podatkih, kot je zgoraj navedeno +/- 80 cm), saj se s strani geodeta določena meja razlikuje od tožničine (po zatrjevanjih v tožbi in upravnem postopku) za 40 cm, kar je v okviru natančnosti +/- 80 cm. Na podlagi navedene ugotovitve je na mejni obravnavi prišlo do situacije, ki jo ureja peti odstavek 31. člena ZEN. Ta določa, da če se pokazane meje ne razlikujejo od meje po podatkih zemljiškega katastra, vendar lastniki parcel ne soglašajo z njenim potekom, si mora geodet prizadevati za sporazum med njimi. Če ga ne more doseči, določi potek predlagane meje geodet. Lastniki parcel, ki ne soglašajo s predlagano mejo, ki jo je določil geodet, pa morajo pokazati svojo mejo. Geodet izmeri in v elaboratu ureditve meje prikaže prikazane meje in predlagano mejo.

Ker med lastniki parcel ni prišlo do soglasja, je geodet v skladu s petim odstavkom 31. člena ZEN določil potek predlagane meje. V obravnavanem primeru jo je določil z upoštevanjem šestega odstavka 3. člena Pravilnika o urejanju mej ter spreminjanju in evidentiranju podatkov v zemljiškem katastru, ki določa, da geodet določi za predlagano mejo tisto pokazano mejo oziroma mejo, ki jo je določil sam, ki poteka po meji dejanskega uživanja ali po meji grajenih ali naravnih objektov in izpolnjuje pogoj skladnosti z mejo po podatkih zemljiškega katastra. Tako določena meja (s strani geometra) pa ustreza podatkom zemljiškega katastra v obravnavanem primeru, tudi ob upoštevanju stališča tožnice, saj se predlagana in pokazana meja nahaja v okviru natančnosti. Enako je s skico, ki jo je naredil geometer. Očitki o krivi listini iz razlogov, ki so zgoraj navedeni, torej ne držijo. Sklicevanja na netočnost uradne skice, v primerjavi z ročno narejeno na mejni obravnavi, ne morejo biti upoštevna, glede na nenatančnost ročne skice. Zatrjevanja, da ob nesporni točki A ni razloga za nikakršno odstopanje + ali – 80 cm, v upravnem postopku, ko se določa katastrsko mejo na podlagi zadnjih arhivskih podatkov, za katere pa tožnica ne izkaže, da vsebujejo tako natančen zaris katastrske meje, da se jo da nesporno locirati za njeno ograjo (v celotni dolžini), ne morejo biti upoštevana.

Glede na dejstvo, da tožnica ni soglašala s predlagano mejo tudi na ustni obravnavi, jo je prvostopenjski upravni organ, skladno z 39. členom ZEN, pravilno pozval, da v roku 30 dni od prejema poziva pri pristojnem sodišču vloži predlog za sodno ureditev predmetne meje. Ker je ni, je lahko uporabil zakonsko fikcijo, da se tožnica s potekom predlagane meje strinja in so tako izpolnjeni pogoji za evidentiranje urejene meje v zemljiškem katastru. Tožnica glede na ugotovljeno dejansko stanje neutemeljeno navaja, da organ ni imel podlage za uporabo zakonske fikcije. Elaboratu, ki je bil v ponovnem postopku dopolnjen, ni mogoče več očitati pomanjkljivosti, ki bi jih moral ugotoviti organ ob preizkusu zahteve na podlagi 35. člena ZEN.

Neutemeljeni so tudi ugovori o kršitvi določb postopka. Tožnica je imela v postopku možnost sodelovati, to pravico pa je tudi izkoristila.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.