Jedro

Po 110. členu ZOR pravica do uveljavljanja ničnosti ne ugasne, kar pomeni, da s potekom časa ali prenehanjem vzroka ničnosti, nična pogodba ne postane veljavna. Vendar lahko zaradi nedopustnosti uveljavljanja novih dejstev in dokazov v pritožbah v gospodarskih sporih po 496a. členu ZPP pritožbeno sodišče ničnost presoja le na podlagi izjav in dokazov v prvostopnem postopku, le-ti pa v ničemer ne kažejo na ničnost pravnih poslov med pravdnimi strankami.

Dejstvo, da na menici ni podpisa trasata, ni pomembno, saj njegov podpis ni potreben in ga ne zahtevata niti 1. člen niti 107. člen Zakona o menici. Trasat je namreč tisti ki menico sprejme in jo ob sprejemu podpiše (akceptira), s tem pa postane akceptant in glavni menični zavezanec.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stroški za pritožbo bremenijo toženi stranki, stroški za odgovor na pritožbo pa tožečo stranko.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo v celoti obdržalo v veljavi sklep o izvršbi, izdan na podlagi verodostojne listine - menice (zaradi plačila 16.040.950,10 tolarjev z zamudnimi obrestmi in stroški postopka).

Zoper to sodbo sta obe toženi stranki pravočasno vložili pritožbo, ki vsebuje pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe uporabe materialnega prava ter predlog za razveljavitev prvostopne sodbe, priglasili pa sta tudi pritožbene stroške.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in izpodbijala trditve in pravne zaključke toženih strank, predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene ter prav tako priglasila nadaljne pravdne stroške.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo prvostopno sodbo v napadenem delu in v mejah uveljavljanih razlogov, kakor tudi v smeri tistih pritožbenih razlogov, na katere se mora ozirati po uradni dolžnosti.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je glede na izjave strank in predložene listine povsem pravilno ugotovilo dejansko stanje, vse navedbe, ki jih v pritožbi tako pri navajanju zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja kot zmotne uporabe materialnega prava opisujeta toženi stranki, pa predstavljajo nova dejstva, ki se ne upoštevajo. Po 496a.

členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) se namreč v pritožbi lahko navedejo nova dejstva in predlagajo novi dokazi le, če pritožnik izkaže za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oz.

predložiti do konca glavne obravnave. Pritožnika slednjega nista niti zatrjevala niti izkazala za verjetno.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, tako glede določil Zakona o menici kot Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) po katerih je ugotovilo plačilno obvezo toženih strank. Pritožbeno sodišče se v izogib ponavljanju slicuje na razloge prvostopnega sodišča, saj soglaša z njegovo pravno presojo.

K navedbam v pritožbi predvsem glede zmotne uporabe materialnega prava, ki naj bi bilo v neupoštevanju ničnosti osnovnega posla, neizpolnitvi obveznosti iz osnovnega posla s strani tožnika, neprištevnosti M.S. ob podpisovanju akcepta in pomanjkanju podpisa trasata na menici pa je treba dodati naslednje: Ugovora ničnosti temeljnega posla, iz katerega izvira menična obveznost, toženi stranki v postopku na prvi stopnji sploh nista podali, res pa je, da mora sodišče po 109. in 110. členu ZOR na ničnost paziti po uradni dolžnosti. Vendar niti izjave strank niti predložene listine niso pri sodišču prve stopnje mogle vzbuditi suma, da bi lahko bili posli, na podlagi katerih je bila izdana menica, nični. Po 110. členu ZOR pravica do uveljavljanja ničnosti ne ugasne, kar pomeni, da s potekom časa ali prenehanjem vzroka ničnosti, nična pogodba ne postane veljavna. Vendar lahko zaradi nedopustnosti uveljavljanja novih dejstev in dokazov v pritožbah v gospodarskih sporih po 496a. členu ZPP pritožbeno sodišče ničnost presoja le na podlagi izjav in dokazov v prvostopnem postopku, le-ti pa v ničemer ne kažejo na ničnost pravnih poslov med pravdnimi strankami.

Ugovor neizpolnitve oz. nepravilne obveznosti iz osnovnega posla pa je sodišče prve stopnje dopustilo, saj takšen ugovor izdajatelja vrednostnega papirja zoper imetnika, kateremu je izročil vrednostni papir, dopušča II. odstavek 256. člena ZOR. Vendar je bilo na podlagi predloženih dokazov tožnika, ob pomanjkanju kakršnihkoli dokazov toženih strank, pravilno ugotovljeno, da ugovor ni utemeljen, da je tožeča stranka svoj del pogodbe v celoti izpolnila, tožena pa roke za morebitno grajanje napak zamudila.

Da je tožena stranka M.S. ob podpisovanju akcepta menice ni bil v prištevnem stanju je povsem nova navedba, ki se po 496a. členu ZPP ne upošteva. Dejstvo, da na menici ni podpisa trasata, pa ni pomembno, saj njegov podpis ni potreben in ga ne zahtevata niti 1. člen niti 107. člen Zakona o menici. Trasat je namreč tisti ki menico sprejme in jo ob sprejemu podpiše (akceptira), s tem pa postane akceptant in glavni menični zavezanec. Samostojni podjetnik M.S. (trasant in trasat) je menico kot trasant podpisal, kot M.S. (brez s.p.) pa jo tudi sprejel in podpisal, vendar na hrbtni strani. To pa niti ni bilo potrebno, saj je predmetna menica lastna menica, pri kateri je po 110. členu Zakona o menici izdajatelj odgovoren tako, kakor akceptant trasirane menice.

Iz podatkov v spisu namreč izhaja, da sta toženi stranki ena in ista fizična oseba. Po 77. členu ZPP je pravdna stranka lahko vsaka fizična in pravna oseba. Samostojni podjetnik ni pravna, temveč fizična oseba (VII. odstavek 1. člena Zakona o gopodarskih družbah), enako kakor drugotožena stranka. Dejstvo, da je M.S. samostojni podjetnik je pomembno le za ugotovitev stvarne pristojnosti sodišča, oz. za ugotovitev ali zadeva predstavlja gospodarski spor ali pa gre za navadno pravdo. Samostojni podjetnik po 5. členu ZGD odgovarja za svoje obveznosti z vsem svojim premoženjem, tako tistim, ki je v zvezi z njegovo dejavnostjo kot z drugim (ZGD s komentarjem, izdal GV, leto 1993). Enako velja tudi za fizično osebo M.S. Ker tudi uradni preizkus tudi ni pokazal katere izmed absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz II. odstavka 354. člena ZPP, je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo prve stopnje po 368. členu ZPP potrdilo.

O pritožbenih stroških je sodišče druge stopnje odločilo, da toženima strankama ne gredo, ker s pravnim sredstvom nista uspeli (I. odstavek 154. in I. odstavek 166. člena ZPP), prav tako pa jih ni priznalo tožeči stranki, saj z odgovorom na tožbo v ničemer ni prispevala k rešitvi zadeve. Tožeča strake je v odgovoru na pritožbo le izpodbijala nova dejstva, ki se po 496.a členu ZPP niso upoštevala in so bila njena navajanja nepotrebna.