Jedro

V prometnem škodnem dogodku za oprostitev odgovornosti imetnika motornega vozila ni zadosti le, da je ravnanje oškodovanca nepričakovano, ampak je potrebno še dvoje; da je škoda res nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca in da se posledicam tega dejanja imetnik motornega vozila ni mogel izogniti niti jih odstraniti.

Izhodišče za presojo, ali je ravnanje oškodovanca za objektivno odgovorno osebo nepričakovano, je objektivno in abstraktno. Ker konkurenca objektivne in subjektivne odgovornosti le izjemoma pripelje do popolne oprostitve objektivno odgovornega, se tudi nepričakovanost škodnega dogodka presoja po najstrožjem merilu – merilu skrajne skrbnosti. Zato se ne sprašujemo, ali je bilo oškodovančevo dejanje pričakovano za konkretnega voznika in v konkretnih okoliščinah, pač pa, ali je bilo pričakovano za posebej skrbnega voznika. Če toženec tega ne dokaže, se svoje odgovornosti - ob predpostavkah iz tretjega odstavka 177. člena ZOR - lahko razbremeni le deloma.

Tudi delni prispevek oškodovanca, ki ne more biti krivdno odgovoren za škodo (po prvem odstavku 160. člena ZOR je to otrok do sedmega leta starosti), lahko podlaga za delno oprostitev odgovornosti imetnika nevarne stvari.

V tem primeru je treba odločiti le, ali je otrokovo ravnanje sopovzročilo škodni dogodek in ni pomembna otrokova krivda ali neskrbnost, niti neskrbnost njegovih staršev. Res je, da je največkrat nepravilno ravnanje otroka posledica opustitve potrebne skrbi s strani otrokovih staršev ali skrbnikov, ni pa nujno. Zato zadošča, da voznik dokaže napačno ravnanje poškodovanega otroka, ne glede na to, ali za takšno postopanje na strani staršev obstaja krivda ali ne.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožbi delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se po spremembi glasi: „Odškodninski zahtevek tožnice je po podlagi utemeljen do 60 %.

Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (glede tožničinega 40 % soprispevka) potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.„ Sicer se revizija zavrne.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnica je s tožbo z dne 26. 3. 2002 od sodišča zahtevala, naj razsodi, da ji je toženka dolžna plačati odškodnino v znesku 12.936,07 EUR (tedaj 3,100.000,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi za škodo, ki ji je nastala v prometni nesreči dne 25.3.1999. 2. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo o podlagi odškodninske odgovornosti tožene stranke. Odločilo je, da je toženka odškodninsko odgovorna za tožničino škodo v obsegu 10 %, da pa je tožnica z 90% sama prispevala k nastanku škode.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in je potrdilo izpodbijani del vmesne sodbe prvostopenjskega sodišča. 4. Zoper odločitev sodišča druge stopnje v zvezi s prvostopenjsko vmesno sodbo tožnica vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. točke prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007-UPB, v nadaljevanju ZPP). Navaja, da so bila v postopku dokazana vsa odločilna dejstva, pomembna za pravilno materialnopravno presojo zahtevka, vendar o njem ni bilo pravilno odločeno. Meni, da sodišči nista v zadostni meri upoštevali izračuna izvedenca, da bi voznica, zavarovanka toženke, trk lahko preprečila, če bi prilagodila hitrost svoje vožnje na manj kot 48 km/h, dejansko pa je vozila 65-70 km/h. Pri tem poudarja, da je bila v času škodnega dogodka omejitev hitrosti na spornem odseku lokalne ceste sicer res 90 km/h, vendar pa so takoj po škodnem dogodku hitrost na tem odseku omejili na 60 km/h. Tožnica meni, da je sklicevanje sodišča na neprekoračeno dovoljeno hitrost nepravilno, ker je voznik dolžan najvišjo hitrost vožnje ves čas prilagajati konkretnim prometnim okoliščinam in jo, po potrebi, tudi zmanjšati. Nadalje navaja, da je voznica vedela, da je ob križišču glavne ceste z dovozom stala stanovanjska hiša, zato je lahko predvidevala, da se utegne zgoditi nepredvidena ali nepravilna vključitev otrok v promet s kolesom ali peš. Tako meni, da ni bilo potrebe, da bi bila voznica na nevarnost opozorjena s posebnim prometnim znakom. Revidentka poudarja, da je voznica s svojim ravnanjem prekršila pravila cestnega prometa in je tako podana celo njena krivdna odgovornost. To po mnenju revidentke, še toliko bolj utemeljuje objektivno odgovornost voznice za škodni dogodek. Zaključuje, da se je sodišče druge stopnje v svoji sodbi oprlo tudi na nekatere lastne dejanske zaključke in odločilo, da je treba nezgodo v celoti pripisati razlogom na strani revidentke. Sodišče je tako s tem, ko je na podlagi navedb voznice, zavarovanke toženke, da je na cesti sicer že prej videla mladoletno tožnico v spremstvu staršev, vendar nikoli na kolesu, ocenilo, da sploh ni bilo dokazano, da bi voznica poznala razmere na tem delu lokalne ceste in da bi lahko vedela, da se utegne otrok pripeljati na cesto tudi brez spremstva, spremenilo dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča in s tem prekršilo določbe drugega odstavka 347. člena ZPP, s čimer je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP. Tako predlaga, naj revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni ter odloči, da se pritožbi ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da je zavarovanka toženke v celoti, ali pa vsaj v pretežnem delu odgovorna za nastanek škodnega dogodka. Podrejeno predlaga, naj vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

5. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

6. Revizija je delno utemeljena.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je do prometne nesreče prišlo, ko je takrat petletna tožnica z otroškim kolesom in brez čelade z dovozne poti s 16,5 % klancem zapeljala na prednostno lokalno cesto, ki pelje iz smeri ..., po kateri je z avtom pripeljala zavarovanka tožene stranke.

8. Ker je avto nevarna stvar, je po 173. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR)(1) podana objektivna odgovornost zavarovanke tožene stranke. Po drugem odstavku 177. člena ZOR pa je imetnik nevarne stvari prost odgovornosti, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti.

9. Odločitvi sodišč prve in druge stopnje se glede ocene o nepredvidljivosti in neprepričljivosti tožničinega ravnanja razlikujeta. Sodišče prve stopnje je odločilo, da že to, da je zavarovanka tožene stranke vedela, da na cesto od hiše pripelje dovoz in da tam stanujejo tudi otroci, pomeni, da do popolne oprostitve odgovornosti ne more priti. Tako je na račun tožničinega neskrbnega ravnanja in na račun neskrbnega ravnanja njenih staršev na podlagi pravil o delni oprostitvi odgovornosti imetnika nevarne stvari odločilo, da je zavarovanka toženke le z 10 % odškodninsko odgovorna za tožničino škodo. Sodišče druge stopnje pa je zavzelo stališče, da zavarovanka tožene stranke kljub temu, da je vedela, da je nad cesto hiša, v kateri stanujejo otroci, ni mogla pričakovati, da bo petletni otrok brez ustreznega nadzora staršev s kolesom zapeljal na cesto brez čelade. Zavzelo je stališče, da so po drugem odstavku 177. člena ZOR celo izpolnjeni pogoji za popolno oprostitev odgovornosti zavarovanke tožene stranke, zaradi česar zavarovanki toženke ni mogoče pripisati večje odgovornosti od 10 %. Ni torej utemeljen revizijski očitek, da je sodišče druge stopnje spremenilo dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje. Ob enakih dejanskih ugotovitvah je zavzelo le drugačno materialnopravno stališče, ki pa po oceni revizijskega sodišča ni pravilno.

10. Vrhovno sodišče je v pravnem mnenju, ki ga je sprejelo na občni seji leta 1987, posebej poudarilo, da določbe 177. člena ZOR predstavljajo izjeme ob uzakonjeni objektivni odgovornosti imetnika nevarne stvari kot načelu. Poudarilo je, da jih je zato treba, kakor vsako izjemo od pravnega načela, ozko razlagati. Posebej je navedlo, da v prometnem škodnem dogodku za oprostitev odgovornosti imetnika motornega vozila ni zadosti le, da je ravnanje oškodovanca nepričakovano, ampak je potrebno še dvoje; da je škoda res nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca in da se posledicam tega dejanja imetnik motornega vozila ni mogel izogniti niti jih odstraniti. Navedlo je tudi, da mora voznik običajno v naselju računati z otroci vseh starosti in tudi s tem, da se zadržujejo neposredno ob cesti, ne glede na to, ali je obcestno zemljišče prazno in pregledno ali pa je zaradi ograj, grmovja in podobno, nepregledno. Sprejelo je stališče, da so vozniki motornih vozil dolžni prilagoditi hitrost vožnje predvsem tipu naselja (ali dela naselja) kot celote, še posebej pa tudi v bližini posameznih hiš (npr. stoječih tik ob cesti) in podobnim posebnostim delov naselja.(2)

11. Po oceni revizijskega sodišče je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da za imetnika motornega vozila, ki vozi po cesti med dvema naseljema mimo posameznih hiš s strmim neposrednim dovozom na glavno cesto, ni nepričakovano, da se bo otrok, ki še ni sposoben za samostojno udeležbo v prometu, brez nadzora staršev pojavil na cesti. Izhodišče za presojo, ali je ravnanje oškodovanca za objektivno odgovorno osebo nepričakovano, je objektivno in abstraktno. Ker konkurenca objektivne in subjektivne odgovornosti le izjemoma pripelje do popolne oprostitve objektivno odgovornega, se tudi nepričakovanost škodnega dogodka presoja po najstrožjem merilu – merilu skrajne skrbnosti. Zato se ne sprašujemo, ali je bilo oškodovančevo dejanje pričakovano za konkretnega voznika in v konkretnih okoliščinah, pač pa, ali je bilo pričakovano za posebej skrbnega voznika.(3) Če toženec tega ne dokaže, se svoje odgovornosti - ob predpostavkah iz tretjega odstavka 177. člena ZOR - lahko razbremeni le deloma. Tako je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da v tem primeru ne more priti do popolne oprostitve odgovornosti po drugem odstavku 177. člena ZOR, ampak le do delne oprostitve odgovornosti po tretjem odstavku 177. člena ZOR.

12. Tretji odstavek 177. člena ZOR določa, da je imetnik deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec deloma kriv za škodo. Vrhovno sodišče je že leta 1989 na občni seji sprejelo pravno mnenje, da ne gre za krivdo oškodovanca v smislu odškodninske odgovornosti kot ene izmed predpostavk civilnega delikta, ampak je treba pod pojmom, ali je tudi oškodovanec kriv za nastalo škodo, ugotoviti, ali je prispeval k nastanku škode in okoliščine oceniti po načelu vzročnosti. Tako je posebej opozorilo, da je tudi delni prispevek oškodovanca, ki ne more biti krivdno odgovoren za škodo (po prvem odstavku 160. člena ZOR je to otrok do sedmega leta starosti), lahko podlaga za delno oprostitev odgovornosti imetnika nevarne stvari(4). Na podlagi takšnega stališča je bilo tudi oblikovano besedilo tretjega odstavka 153. člena sedaj veljavnega OZ, ki ne govori več o krivdi, ampak o prispevku oškodovanca.

13. V primeru, ko je v prometni nesreči poškodovan otrok, ki še ni voljno oziroma krivdno sposoben, je torej treba odločiti le, ali je otrokovo ravnanje sopovzročilo škodni dogodek in ni pomembna otrokova krivda ali neskrbnost, niti neskrbnost njegovih staršev. Res je, da je največkrat nepravilno ravnanje otroka posledica opustitve potrebne skrbi s strani otrokovih staršev ali skrbnikov, ni pa nujno. Zato zadošča, da voznik dokaže napačno ravnanje poškodovanega otroka, ne glede na to, ali za takšno postopanje na strani staršev obstaja krivda ali ne.(5)

14. Potem, ko sodišče sprejme odločitev, da so podani pogoji za delno oprostitev objektivne odgovornosti imetnika motornega vozila, pa je treba za oceno o tem, kako naj se delež prispevka porazdeli, uporabiti določbo 192. člena ZOR. Kadar se da natančno razmejiti, kakšen del škode je povzročil oškodovanec, nosita oškodovanec in povzročitelj škode vsak posledice svoje povzročitve. V našem primeru pa se je delovanje otroka pridružilo delovanju motornega vozila, zato razmejitve v naravi ni mogoče izpeljati. Za te primere je drugi odstavek 192. člena ZOR določal, da sodišče prisodi odškodnino upoštevajoč vse okoliščine primera. Enako določbo vsebuje sedaj veljavni OZ v drugem odstavku 171. člena.

15. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je zavarovanka tožene stranke zaradi bližine hiš, svojo vožnjo prilagodila tako, da je kljub omejitvi hitrosti na 90 km/h vozila med 65 in 70 km/h, da ni videla celotne dovozne poti zaradi podpornega zidu in vegetacije in je mld. tožnico lahko zagledala šele 40 m pred dovozom, da je takoj odreagirala z zaviranjem in umikanjem v levo, vendar nesreče ni mogla preprečiti in je s prednjim desnim delom vozila trčila v prednji levi bok kolesa. Voznica razen s tem, da je imetnica nevarne stvari, in je zato v izhodišču podana njena objektivna odškodninska odgovornost, sicer s svojim ravnanjem ni v ničemer dodatno prispevala k nastanku škode. Sodišče je na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo, da je pomemben vzrok za nastanek nesreče v ravnanju mld. tožnice, ki je zapeljala neposredno na cesto. Tožnica na glavi ni imela čelade in ob udarcu z glavo ob tla je pri njej prišlo do zelo hudih poškodb glave in možganov. V tem primeru je torej treba oceniti kakšen pomen je imelo za nastanek škode objektivno nepravilno ravnanje tožnice, ki pa ji zaradi starosti ni mogoče očitati neskrbnosti, v primerjavi z nevarnostjo, ki jo za nastanek škode predstavlja motorno vozilo ob sicer povsem pravilnem in skrbnem ravnanju voznice .

Revizijsko sodišče ocenjuje, da upoštevajoč vsa zgoraj obrazložena izhodišča pravilna uporaba tretjega odstavka 177. člena ZOR in drugega odstavka 192. člena ZOR narekuje odločitev, da je odškodninski zahtevek tožnice po podlagi utemeljen do 60 %, da pa je tožnica s 40 % sama prispevala k nastanku prometne nesreče. 16. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Zato je reviziji delno ugodilo in je sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je delno ugodilo pritožbi tožnice. Vmesno sodbo sodišča prve stopnje je spremenilo tako, da je odločilo, da je podana odgovornost tožene stranke v 60 %. V preostalem je revizijo zavrnilo.

17. Ker je bila izdana šele vmesna sodba, odločitev o stroških postopka pa je odvisna še od odločitve o utemeljenosti odškodninskega zahtevka po višini, se odločitev o revizijskih stroških pridrži za končno odločbo.

Op. št. (1): Za obligacijska razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) je treba po 1060. členu OZ uporabiti določbe ZOR.

Op. št. (2): Poročilo VSS, št. 1/87, str. 21. Op. št. (3): Tako VS RS tudi v odločbah II Ips 700/2007 in II Ips 32/2009. Op. št. (4): Pravno mnenje občne seje VSS 27.6.1989, Poročilo VSS, št. 1/89, str. 16. Op. št. (5): Tako tudi B.T. Blagojević, V. Krulj se v Komentarju zakona o obligacionim odnosima, 1. knjiga, 2. izdaja, Savremena administracija, Beograd 1983, str. 656. Glej tudi N. Plavšak, in D. Jadek-Pensa v N. Plavšak in ostali, Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, 1. knjiga, GV, Ljubljana 2003, str. 738 in 870.