Jedro

V trenutku smrti pravdne stranke postanejo pravdna stranka dediči, in sicer pod resolutivnim pogojem, da se ne bodo odpovedali dediščini.

Če je ob vzporednem teku petitorne in posesorne pravde prišlo prej do pravnomočne odločitve v petitorni pravdi, ima prednost pravica in ne zadnje stanje posesti. Posestno varstvo je namreč le začasno, dokler nekdo ne dokaže, da ima pravico do posesti, vendar začasna odredba, izdana v petitorni pravdi, ni odločba, s katero bi se ugotovil obstoj pravice do posesti, zato ob izdani začasni odredbi takšno stališče ne more veljati.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se po spremembi glasi: „1.) Toženi stranki se prepoveduje vsako nadaljnje motenje posesti tožeče stranke na parc. št. 1181/10 k.o. G. P., zlasti pa se ji prepoveduje vsako poškodovanje ograje, ki stoji na tej parceli, in vsaka hoja in vožnja preko parcele 1181/10 k.o. G. P., pod izvršbo.

2.) Tožena stranka je dolžna vzpostaviti prejšnje stanje na parceli 1181/10 k.o. G. P., nazaj postaviti ograjo na lesenih stebričkih z vpeto kovinsko žico, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

3.) Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 755,18 EUR stroškov postopka v 15 dneh od izdaje tega sklepa, od tedaj dalje do plačila pa še zakonske zamudne obresti.“ Pritožba tožene stranke se kot neutemeljena zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 402,19 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od izdaje tega sklepa, od tedaj dalje do plačila pa še zakonske zamudne obresti.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrnilo v izreku tega sklepa citirani tožbeni zahtevek ter odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 558,55 EUR pravdnih stroškov s pripadki.

Pritožujeta se obe pravdni stranki, in sicer tožeča stranka sklep izpodbija v celoti, tožena stranka pa zoper sklep o stroških postopka.

Tožeča stranka uveljavlja vse v 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) predvidene pritožbene razloge. Meni, da si določbe 13. člena ZPP ni mogoče razlagati tako, da bi bilo sodišče vezano na odločitev iz začasne odredbe. O tem, ali obstaja njen pravni in ekonomski interes za posestno varstvo, bi moralo sodišče odločiti na podlagi 426. člena ZPP. Začasna odredba, izdana v petitorni pravdi, na katero se sklicuje prvostopenjsko sodišče, niti ni pravnomočna. Napačna uporaba 13. člena ZPP je tako privedla do napačne odločitve o stvari, kar predstavlja bistveno kršitev določb ZPP. Sklep o začasni odredbi ne predstavlja meritorne sodne odločbe, čeprav je neposredno izvršljiv, saj temelji le na hipotetičnih dejstvih. Sklep o motenju posesti pa je rezultat meritornega odločanja in ima kot meritorna sodna odločba v hirearhiji pravnih aktov višji položaj. Tožnik je ograjo postavil tudi zaradi preprečitve obračanja traktorja toženca na svoji parceli, kar ni v dometu začasne odredbe. Ograje na parceli 1181/10 k.o. G. P. začasna odredba sploh ne omenja. Izpodbija tudi sklep v stroškovnem delu. Napačno je prvostopno sodišče dosodilo stroške le do višine 558,55 EUR, tožena stranka bi bila dolžna povrniti vse pravdne stroške na prvi stopnji, torej tudi smiselno zavrnjeni del v višini 196,63 EUR. Pritožbenemu sodišču predlaga, da prvostopenjski sklep tako spremeni, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku in toženi stranki naloži v plačilo vse stroške pravdnega postopka s pripadki.

Tožena stranka pa meni, da je odločitev prvostopenjskega sodišča o stroških postopka napačna, ker je oprta na 156. člen ZPP namesto na 154. člen ZPP. Načelo krivde ali naključja je dopolnilni in korekcijski kriterij, medtem ko je načelo uspeha temeljni kriterij za odločanje o povračilu stroškov. Načelo krivde se uporabi le na predlog stranke. Sicer pa časovna umestitev ugovora pravice nikakor ni vplivala na zavlačevanje postopka, zato za uporabo načela krivde ni bilo pogojev. V zvezi z odločitvijo o glavni stvari pa dodaja, da je tožbeni zahtevek neutemeljen tudi iz drugih razlogov, kot jih je v sklepu navedlo prvostopenjsko sodišče. Zgrešena je pasivna legitimacija, saj posesti ni motil sedaj pokojni I. F., zoper katerega je bila vložena tožba. I. F. je bil dalj časa nepokreten in bolan ter ga domači niso obremenjevali s podrobnostmi, tudi z dogodkom, ki je predmet te pravde, ni bil seznanjen. Tudi posredni motilec se mora zavedati, da konkretno ravnanje neposrednega motilca pomeni motenje posesti kot samovoljno in protipravno ravnanje. Pritožbenemu sodišču predlaga, da spremeni sklep o stroških tako, da jih v celoti naloži v plačilo tožeči stranki.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

Toženec je tekom postopka umrl. Ob smrti stranke pride do procesnega nasledstva, ki je odvisno od univerzalnega nasledstva po materialnem pravu. Pri fizičnih osebah pride do nasledstva na podlagi dedne pravice v trenutku smrti zapustnika. Dediči vstopijo v vsa zapustnikova pravna razmerja, med drugim tudi v procesna razmerja (prim. odločbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cpg 905/2000). V trenutku smrti pravdne stranke postanejo pravdna stranka dediči, in sicer pod resolutivnim pogojem, da se ne bodo odpovedali dediščini. Na sposobnost biti stranka pazi sodišče ves čas postopka po uradni dolžnosti (80. člen ZPP). Če sodišče ugotovi, da tisti, ki nastopa kot stranka, ne more biti pravdna stranka, pa se da ta pomanjkljivost odpraviti, zahteva od tožeče stranke, naj popravi v tožbi, kar je treba, ali ukrene kaj drugega, da se postopek lahko nadaljuje z osebo, ki je lahko pravdna stranka (1. odstavek 81. člena ZPP). Ker prvostopenjsko sodišče tega ni storilo, pač pa postopek vodilo z mrtvo osebo kot toženo stranko, je zagrešilo uradoma upoštevano (2. odstavek 350. člena ZPP) absolutno bistveno kršitev določb postopka po 11. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki pa jo je lahko višje sodišče odpravilo samo. Ker je imel toženec pooblaščenca, namreč pravdnega postopka ni bilo potrebno prekinjati (1. točka 1. odstavka 205. člena ZPP) in pozivati dediče, da prevzamejo pravdo. Ker gre za nasledstvo, ne pa subjektivno spremembo tožbe, se dediči prevzemu pravde ne morejo upirati; pravdna stranka postanejo po sili zakona. Tožena stranka v tej pravdi so torej vsi dediči po pokojnem I. F., kot je to označilo pritožbeno sodišče v glavi te odločbe. Dejstvo, da za pravdo niso pooblastili pooblaščenca pokojnega toženca, na odločitev višjega sodišča ne more vplivati, ker ne gre za uradoma upoštevno kršitev določb postopka (prim. 2. odstavek 350. člena ZPP), stranke pa te kršitve niso uveljavljale.

Drugostopenjsko sodišče pritrjuje pritožbenim stališčem tožeče stranke. V posestni pravdi je izključeno razpravljanje o pravici do posesti; obravnavanje se omeji samo na ugotavljanje in dokazovanje zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja (426. člen ZPP, 1. odstavek 33. člena Stvarnopravnega zakonika – SPZ). Zato v posestni pravdi tudi ni dopustno postaviti ugovora, ki bi temeljil na pravici. Potrebno je sprožiti nov postopek, ki pa lahko teče sočasno s posestno pravdo (36. člen SPZ). V primeru kot je obravnavani, ko vzporedno tečeta spor zaradi motenja posesti in spor o pravici do posesti, pa lahko slednji vpliva na odločitev v posesornem sporu vendar le, če je pravnomočno končan; če je torej z meritorno odločbo ugotovljeno, da ima tisti, ki naj bi motil zadnje stanje posesti tožeče stranke, po materialnem pravu sam pravico do posesti. Teorija poudarja, da gre za pravilo, ki izhaja iz prioritete pravnomočno končanih postopkov. Če je ob vzporednem teku petitorne in posesorne pravde prišlo prej do pravnomočne odločitve v petitorni pravdi, ima prednost pravica in ne zadnje stanje posesti. Pravilo je utemeljeno predvsem z načelom prepovedi zlorabe pravic iz 12. člena SPZ in 7. člena Obligacijskega zakonika – OZ ter z načelom vestnosti in poštenja iz 5. člena OZ (prim. komentar dr. Renata Vrenčurja k 36. členu SPZ: Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004; enako v knjigi Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana 2007, str. 131 in naslednje ter Tone Frantar, Stvarno pravo, GV, Ljubljana 1993, str. 309 in 310; Ines Najvirt, Stvarno pravo: ugovor petitorium asorbet possessorium v posestni pravdi, Pravna praksa št. 21/2005). Posestno varstvo je namreč le začasno, dokler nekdo ne dokaže, da ima pravico do posesti (gl. sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 1879/2004). Začasna odredba, izdana v petitorni pravdi, pa ni odločba, s katero bi se ugotovil obstoj pravice do posesti. Zato je materialnopravno zmotno stališče prvega sodišča, da začasna odredba, s katero je sodišče tožniku prepovedalo poseganje v traso s strani tožene stranke zatrjevane služnostne poti, utemeljuje zavrnitev tožbenega zahtevka v motenjski pravdi.

V izpodbijanem sklepu je sodišče prve stopnje obrazložilo obstoj vseh predpostavk za ugotovitev zatrjevanega motenja posesti. Obrazloženo je zavrnilo vse ugovore tožene stranke: ugovor pasivne legitimacije; ugovor, da je bilo protipravno dejanje tožnika, ne pa toženčevega sina; ugotovilo, da je imel najmanj leto pred obravnavanim dogodkom ograjo (količki, povezani z žico) v posesti tožnik; ugotovilo, da ni šlo za samopomoč, ker tožnik ni motil posesti tožene stranke, da ni grozila neposredna nevarnost, ki bi jo bilo mogoče odvrniti le z motenjem posesti in da samopomoč ni bila takojšnja ter da je bilo poseganje v tujo posest samovoljno. Z jasnimi in pravilnimi razlogi prvostopenjskega sodišča pritožbeno v celoti soglaša in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. Glede na pritožbene navedbe tožene stranke, ki se nanašajo na pasivno legitimacijo, pa posebej izpostavlja, da so zaključki prvostopenjskega sodišča v zvezi s tem vprašanjem pravilni v dejanskem in materialnopravnem pogledu. Glede na izpovedbo J. F. in V. F. je prvostopenjsko sodišče pravilno ocenilo, da se je s traktorjem vozilo v korist lastnika kmetije, sedaj pokojnega toženca I. F. Po stališču sodne prakse in teorije pa je v posestni pravdi pasivno legitimiran tudi tisti, v korist katerega je kdo storil motilno dejanje (gl. npr. sklep Višjega sodišča v Kopru opr. št. I Cp 66/2005, sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 1648/2000, sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 401/95 in že zgoraj citirano literaturo). Za obstoj pasivne legitimacije ni potrebno, da bi I. F., v korist katerega se je po ugotovitvah prvega sodišča delalo s traktorjem, vedel za vsako posamično vožnjo s traktorjem in s tem povezanim motilnim dejanjem tistih, ki so delali v njegovo korist. Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče na podlagi 5. točke 358. člena ZPP ugodilo pritožbi tožeče stranke in spremenilo izpodbijani sklep tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo.

Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje stališčem v pritožbi tožene stranke zoper stroškovno odločitev. Materialnopravna podlaga za odločitev o stroških postopka so določila 154. člena ZPP, skladno s katerimi se o stroških postopka odloči na podlagi uspeha strank v postopku. Ker pa je po spremembi odločitve prvostopenjskega sodišča v postopku v celoti uspela tožeča stranka, ji je torej tožena stranka dolžna povrniti njene potrebne (155. člen ZPP) pravdne stroške (1. odstavek 154. člena ZPP). Zato je pritožba tožene stranke neutemeljena. Odmere pravdnih stroškov, ki jo je opravilo prvostopenjsko sodišče, tožeča stranka ne izpodbija. Uveljavlja povrnitev razen že v prvostopenjskem sklepu dosojenih stroškov še tiste stroške, za katere je sodišče prve stopnje izrecno zapisalo, da ji jih ni priznalo, to je 196,63 EUR. Ker ji glede na uspeh v pravdi gredo vsi zahtevani pravdni stroški na prvi stopnji, je pritožbeno sodišče njeni pritožbi tudi v stroškovnem delu v celoti ugodilo.

Ker je s pritožbo uspela, je tožeča stranka upravičena tudi do povračila potrebnih pritožbenih stroškov (1. odstavek 154. člena, v zvezi s 155. členom in 2. odstavkom 165. člena ZPP). Te je pritožbeno sodišče odmerilo po stroškovniku, ki se nahaja na koncu pritožbe tožeče stranke. Priznalo je vse priglašene pritožbene stroške, ker so priglašeni skladno z Odvetniško tarifo (OT).

Na podlagi 313. člena ZPP je pritožbeno sodišče za plačilo dosojenih pravdnih stroškov določilo 15 dnevni rok. Rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti plačila pravdnih stroškov prične teči z dnem izdaje drugostopenjske sodbe, saj je bilo s tem dnem pravnomočno odločeno kdo in koliko stroškov postopka je dolžan povrniti. Če tožena stranka v postavljenem roku stroškov ne bo povrnila, bo prišla v zamudo (299. člen OZ) in bo od tedaj dalje dolžna plačati še zakonske zamudne obresti od dosojenih pravdnih stroškov (378. člen OZ).