Jedro

Tožnik od toženke zahteva plačilo višjih potnih stroškov, kar predstavlja čisto denarno terjatev, zato ni bil potreben predhodni postopek pri delodajalcu, tožnik ni bil dolžan počakati na odločitev toženke, ampak je bila dopustna neposredna tožba.

Za presojo upravičenosti tožnika do višjih potnih stroškov ni bistveno, da toženka z njim ni sklenila dogovora iz 10. člena Aneksa h KPND niti ne kdaj je tožnik zahteval plačilo višjih stroškov. Prav tako ni bistveno, da je bila tudi tožnikova želja, da ima službena psa nameščena na domu, čeprav je toženka to pogojevala s tem, da mu ne bo plačala višjih prevoznih stroškov. Za presojo utemeljenosti tožnikovega zahtevka je bistveno, ali so bili izpolnjeni pogoji za namestitev psov pri tožniku. Če so bili pogoji izpolnjeni, tožnik dela ni mogel opravljati drugače, kot da je s svojim avtomobilom v službo pripeljal tudi službena psa.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožniku plača 4.031,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroške postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je napačno stališče, da gre za čisti denarni zahtevek, saj je sporen obstoj pravne podlage, tožnik pa ni izkoristil notranje poti pri delodajalcu. Vložil je sicer zahtevo za odpravo kršitev pravic pri delodajalcu, ni pa počakal na odločitev, zato je sporno, ali so izpolnjene procesne predpostavke za vložitev tožbe. Odločitev, da je tožnik upravičen do višjih potnih stroškov, je napačna. Tožnik je imel službena psa nameščena na domu na podlagi lastne želje in se je strinjal, da ne bo prejel višjih stroškov kilometrine. Da je takšen dogovor obstajal, sta potrdili priči A. A. in B. B., izhaja iz dokumenta št. ... z dne 5. 1. 2020, priča C. C. pa je povedala, da se tožnik glede tega ni pritoževal. Tožnik s tem, ko sedaj zahteva plačilo višjih stroškov, prihaja v nasprotje s svojimi prejšnjimi ravnanji. Plačilo razlike je zahteval šele v letu 2020, ne pa že v letu 2012, čeprav bi bilo to razumno in v skladu z 10. členom Aneksa h KPND, ki je pričel veljati takrat, če se ni strinjal z izplačanimi stroški. Sodišče je prezrlo, da je imel tožnik pse pri sebi na podlagi lastne želje in je vedel ter se strinjal, da ne dobi višjih stroškov. Izpolnjenost katere od alinej iz 19. člena Navodil o šolanju, uporabi in oskrbi službenih psov policije št. ... z dne 16. 5. 2005 (Navodila) ne pomeni, da so izpolnjeni pogoji za plačilo višje kilometrine. Edina podlaga za plačilo višje kilometrine je Aneks h KPND. Tožnik je imel dovoljenje za namestitev psa doma, vendar je to le predpogoj za sklenitev dogovora, 10. člen Aneksa h KPND pa določa, da se lastno vozilo uporablja za službene namene le izjemoma, če drugače ni mogoče opraviti službene poti oziroma rednega dela. Ne drži, da je bilo med strankama nesporno, da tožnik dela ni mogel opraviti drugače. Takšna ugotovitev je protispisna, poleg tega je podana relativna bistvena kršitev (prvi odstavek 339. člena v povezavi z 214. členom ZPP). Čeprav ni bilo pogojev za namestitev psov na domu, je toženka na to pristala, ker je tako želel tožnik, pri čemer je upoštevala boljšo socializacijo psov in dejstvo, da gre za čuteča bitja. Iz izpovedi prič izhaja, da so bili boksi obnovljeni v letu 2016, zato so imeli ustrezne prostore. Sodišče se sklicuje na fotografijo, za katero ni jasno kdaj je posneta in za katerega psa gre, v boksih pa so bili le psi za splošno uporabo, ki so bolj agresivni. Prav tako je prezrlo, da tožnik ni imel kratkodlakih psov kot priča D. D., ovčarji pa so bili po obnovi že nameščeni v bokse brez ogrevanja. Sodišče tudi ni opisalo kateri zdravstveni razlogi so bili podani za to, da je imel tožnik psa na domu. Glede tega niti ni navedb. Nasprotuje tudi ugotovitvi o racionalizaciji stroškov in večji izkoriščenosti službenih psov. Sodišče se je nepravilno oprlo na izpoved E. E. C. C. je povedal, da psi za specialistično uporabo niso bili nikoli nameščeni na postaji, zato ni mogoče oceniti, ali so rezultati dela res boljši. Racionalizacija stroškov pomeni zgolj njihovo zmanjšanje. Psa tudi nista mogla biti bolje izkoriščena, če ju je imel tožnik doma. Dovoljenje št. ... z dne 30. 6. 2005 je bilo izdano v času, ko toženka ni imela ustreznih namestitvenih pogojev, to stanje pa se je po letu 2005 bistveno spremenilo. To, da niso bili izdani potni nalogi ni pomembno, pomembno pa je, da ni bil sklenjen dogovor, saj drugače ni možno višje plačilo potnih stroškov. Predlaga spremembo sodbe in zavrnitev zahtevka, podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe toženke in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov ter pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Tožnik je od toženke zahteval, da mu za čas od junija 2015 do vključno marca 2020 plača razliko med že plačanimi stroški prevoza in stroški kilometrine v višini 18 % cene neosvinčenega motornega bencina – 95 oktanov, ker je s svojim lastnim avtomobilom v službo vozil službena psa. Toženka je ugovarjala, da sta bila psa nameščena pri tožniku izključno na njegovo željo, zato mu ni dolžna povrniti stroškov kilometrine za uporabo lastnega avtomobila v službene namene. Sodišče prve stopnje je s sodbo Pd 173/2020 z dne 16. 6. 2022 tožnikov zahtevek sprva zavrnilo, ker je ugotovilo, da se je odpovedal uveljavljanju višjih stroškov, ker je želel imeti službena psa nameščena doma, ni pa ugotavljalo, ali so bili izpolnjeni pogoji za namestitev psov na domu iz 19. člena Navodil, torej ali dela ni bilo mogoče opravljati na drug način, kar je glede na 10. člen Aneksa h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (Aneks h KPND; Ur. l. RS, št. 40/2012) pogoj za plačilo kilometrine za uporabo lastnega avtomobila v službene namene. Pritožbeno sodišče je zato ugodilo pritožbi tožnika in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik leta 2005 prejel dovoljenje za namestitev službenih psov na domu zaradi neustreznih namestitvenih zmogljivosti, ta dogovor ni bil preklican, prav tako mu je toženka plačevala uro oskrbe na dan. Čeprav je tožnik želel imeti službene pse nameščene na domu, toženka niti ni imela ustreznih namestitvenih prostorov, namestitev psov na domu tožnika pa je bila tudi racionalnejša z vidika stroškov, psi so bili bolje izkoriščeni, prav tako pa so za takšno namestitev obstajali zdravstveni razlogi, zato je zahtevku ugodilo.

7. Toženka neutemeljeno uveljavlja, da pri tožnikovem zahtevku ne gre za čisto denarno terjatev, zato bi moral tožnik počakati na odločitev delodajalca glede njegovega zahtevka za odpravo kršitev pravic po 24. členu Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.). Tožnik od toženke zahteva plačilo višjih potnih stroškov, kar predstavlja čisto denarno terjatev, zato ni bil potreben predhodni postopek pri delodajalcu, tožnik ni bil dolžan počakati na odločitev toženke, ampak je bila dopustna neposredna tožba.

8. Za presojo upravičenosti tožnika do višjih potnih stroškov ni bistveno, da toženka z njim ni sklenila dogovora iz 10. člena Aneksa h KPND1 niti ne kdaj je tožnik zahteval plačilo višjih stroškov. Prav tako ni bistveno, da je bila tudi tožnikova želja, da ima službena psa nameščena na domu, čeprav je toženka to pogojevala s tem, da mu ne bo plačala višjih prevoznih stroškov. Za presojo utemeljenosti tožnikovega zahtevka je bistveno, ali so bili izpolnjeni pogoji za namestitev psov pri tožniku. Če so bili pogoji izpolnjeni, tožnik dela ni mogel opravljati drugače, kot da je s svojim avtomobilom v službo pripeljal tudi službena psa. Ker vprašanje namestitve službenih psov urejajo Navodila, je sodišče prve stopnje pravilno presojalo, ali so bili izpolnjeni pogoji za namestitev psov pri tožniku doma.

9. Skladno s tretjim odstavkom 19. člena Navodil so lahko službeni psi izjemoma nameščeni na domu vodnika psa, če ni ustreznih namestitvenih prostorov na območju EVSP (1. alineja), če je to potrebno zaradi zdravstvenih razlogov (2. alineja), ali če to pomeni racionalizacijo stroškov in večjo izkoriščenost službenih psov (3. alineja). O tem odloči vodja enote službenih psov, ki upošteva strokovne normative za namestitev in oskrbo službenega psa.

10. Z vidika upravičenosti tožnikovega zahtevka je bistveno, da dogovor o namestitvi službenih psov na domu iz leta 2005, ki je bil sklenjen, ker toženka ni imela ustreznih namestitvenih zmožnosti, v vtoževanem obdobju ni bil preklican in to kljub obnovi namestitvenih prostorov. Prav tako je toženka tožniku ves čas plačevala uro oskrbe na dan za službenega psa, kar dodatno potrjuje trditve tožnika, da so bili izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 19. člena Navodila za namestitev službenih psov na domu. Skladno s četrtim odstavkom 19. člena Navodil se namreč ura oskrbe plačuje le, če je službeni pes nameščen na domu vodnika na podlagi tretjega odstavka 19. člena Navodil. 11. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ugotovilo, da so tudi sicer bili izpolnjeni pogoji za namestitev službenih psov pri tožniku. Dokazni postopek je potrdil navedbe tožnika, da toženka ni imela ustreznih namestitvenih prostorov, kljub obnovi v letu 2016, saj boksi po prvi obnovi še niso bili ogrevani, poleg tega pa je tudi po obnovi v njih prihajalo do poškodb psov. To, ali je imel tožnik dolgodlake ali kratkodlake pse, čeprav je C. C. povedal, da so imeli ovčarje nameščene v boksih brez ogrevanja, zato ni pomembno. Poleg tega gre tudi za nedovoljeno pritožbeno novoto, saj toženka tekom postopka na prvi stopnji ni zatrjevala, de je bilo ogrevanje potrebno le za kratkodlake pse (prvi odstavek 337. člena ZPP).2 Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so se psi v boksih tudi po obnovi poškodovali, ne le na podlagi fotografije, za katero toženka izpostavlja, da ni jasno kdaj je bila posneta, ampak je to potrdila tudi priča C. C. C. C. je bil zaslišan glede ustreznosti boksov v vtoževanem obdobju in je potrdil, da je prihajalo do poškodb psov, zato je zaključek sodišča prve stopnje, da boksi niso bili ustrezni, pravilen. Glede na to, da so bile potrjene navedbe tožnika, da so se psi, ki so bili nameščeni v službenem boksu poškodovali, pri čemer je nepomembno, da so bili to glede na izpoved C. C. psi za splošno uporabo, toženka ni niti trdila, da so slednji bolj agresivni in se posledično poškodujejo,3 je pravilna ugotovitev, da so za namestitev službenih psov na domu obstajali tudi zdravstveni razlogi. Tožnik sicer ni navedel konkretnih zdravstvenih težav "svojih" službenih psov, vendar to niti ni bilo potrebno, saj je dokazal, da so se psi v boksih poškodovali, kar zadostuje za obstoj pogoja iz 2. alineje tretjega odstavka 19. člena Navodil. 12. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bil izpolnjen tudi pogoj iz 3. alineje tretjega odstavka 19. člena Navodil za namestitev službenih psov pri tožniku doma. Na podlagi izpovedi prič A. A., E. E. in C. C. je bilo namreč ugotovljeno, da je bilo racionalnejše z vidika stroškov in izkoriščenosti službenih psov, da so bili nameščeni pri vodnikih. Priča C. C. je izpovedala o boljšem izkoristku psov, njihovi boljši socializaciji in zadovoljivih rezultatih dela (to je potrdil tudi E. E.), da je bilo to tudi racionalnejše z vidika stroškov, pa je povedal A. A., E. E. pa, da je bila tako zagotovljena maksimalna izkoriščenost, kar se tiče materialnih stroškov. Pritožba zato neutemeljeno nasprotuje zaključku o boljši izkoriščenosti službenih psov in racionalizaciji stroškov. C. C. je sicer izpovedal, da bi bili stroški v primeru namestitve službenih psov na postaji nižji, kot to izpostavlja toženka v pritožbi, vendar je hkrati tudi povedal, da gre le za njegovo laično oceno, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo A. A. in E. E. ter ugotovilo, da so bili z namestitvijo službenih psov na domu tožnika racionalizirani stroški. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da boljši rezultati dela ne pomenijo večje izkoriščenosti službenega psa. Če se s službenimi psi dosegajo boljši rezultati kadar so nameščeni pri vodnikih doma, je s tem logično podana boljša izkoriščenost psov. Toženka pri tem neutemeljeno v pritožbi navaja, da ni mogoče opraviti primerjave, kdaj so boljši rezultati, ker psi za specialistično uporabo niso nikoli nameščeni na postaji. E. E., ki je delal v tej enoti, je povedal, da so bili tako boljši rezultati, C. C. pa, da je bil z rezultati zelo zadovoljen, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo izpovedi, da so bili rezultati dela boljši. Kar se pa tiče upoštevanja boljše socializacije pri presoji boljšega izkoristka službenih psov, pa je C. C. povedal, da je pri tem, ko je vodnikom pustil, da so imeli pse nameščene na domu, upošteval razloge iz Navodil, preveril pa je tudi pri oddelku za šolanje službenih psov, ki so povedali, da je to smiselno tudi zaradi boljše socializacije psov. Če je službeni pes socializiran, bo bolje sledil navodilom in opravljal svoje delo, kar posledično pomeni tudi njegovo boljšo izkoriščenost. 13. Upoštevajoč navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik dela ni mogel opraviti drugače, kot da je službena psa vozil na delo s svojim avtomobilom ter zato pravilno ugodilo tožnikovemu zahtevku. Med strankama je bilo sicer sporno, ali so izpolnjeni pogoji za namestitev psov na domu, vendar iz obrazložitve celotne sodbe izhaja, da je s tem mišljeno, da zaradi dokazane ocene, da so bili službeni psi nameščeni na domu tožnika skladno s tretjim odstavkom 19. člena Navodil, slednji dela ni mogel opraviti drugače. Nekoliko neposrečen zapis sodišča prve stopnje tudi ni vplival na pravilnost sprejete odločitve, zato ni podana očitana relativna bistvena kršitev pravil postopka. Prav tako zaradi navedenega zapisa ni podana absolutno bistvena kršitev pravil postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki bi bila podana le, če bi bilo o odločilnih dejstvih podano nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami.

14. Ker pritožba ni utemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Svoje stroške pritožbenega postopka pa nosi tudi tožnik, saj njegov odgovor na pritožbo ni pripomogel k odločitvi (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Prim. Pdp 211/2019. 2 V odgovoru na tožbo je toženka glede dovoljenja za namestitev na domu, sicer z dne 7. 1. 2020, navajala, da je bilo dovoljenje tožniku izdano, ker boksi niso bili ogrevani, ko pa je bilo ogrevanje v marcu 2020 urejeno in so bile zunanje temperature pozitivne, pa je bilo dovoljenje dne 8. 4. 2020 preklicano. 3 Toženka je le pojasnila, da se slike poškodbe verjetno nanašajo na službenega psa, ki ima zdravstvene težave.