Jedro

Od tožene stranke, ki je z obravnavanim člankom uresničevala svobodo izražanja, ni treba zahtevati dokaza resničnosti, ampak zadošča, da je imela v trenutku njegove objave upravičen razlog verjeti v resničnost objavljenih informacij.

Dopustno je poročanje o vloženi kazenski ovadbi zaradi dejanj, povezanih s porabo proračunskih sredstev, in ne šele o pravnomočni obsodilni sodbi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog prve in druge tožnice (tožeče stranke) za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi toženi stranki naložilo, da nemudoma, najkasneje pa v 24 urah po prejemu odločbe sodišča, odstrani iz spletne strani https://www... članek z naslovom „ ... “ z dne 7. 11. 2012 ter da naj bi toženi stranki za primer kršitve predlagane začasne odredbe izrekalo denarno kazen v višini 10.000,00 EUR, dokler seštevek denarnih kazni ne bi dosegel zneska 100.000,00 EUR (I. točka izreka). Odločilo je še, da sta tožnici nerazdelno dolžni toženi stranki povrniti stroške postopka zavarovanja v znesku 171,34 EUR, v roku 15 dni, pod izvršbo (II. točka izreka).

2. Zoper navedeni sklep se v celoti iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP ter v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami, ZIZ) pravočasno pritožuje tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba tožeče stranke je bila vročena toženi stranki, vendar ta nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnici zatrjujeta, da je tožena stranka z objavo zadevnega članka na svoji spletni strani posegla v njune osebnostne pravice, in sicer v čast in dobro ime prve tožnice ter v ugled in dobro ime druge tožnice. S tožbo zato zahtevata odstranitev zadevnega članka s toženkine spletne strani. Hkrati sta predlagali tudi izdajo začasne odredbe, in sicer z enakim zahtevkom, kot ga uveljavljata s tožbo. Sodišče prve stopnje je zavrnilo njun predlog za izdajo regulacijske1 začasne odredbe, potem ko je ocenilo, da s tožbi oz. predlogu priloženimi dokazili nista uspeli izkazati verjetnosti svoje nedenarne terjatve (1. odstavek 272. člena ZIZ).

6. Pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijanega sklepa v mejah razlogov, uveljavljanih s pritožbo in v okviru uradnega preizkusa zadeve po 2. odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP ter v zvezi s 15. členom ZIZ, ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, pri tem pa ni storilo uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Odločitev, ki jo je sprejelo, je tudi v zadostni meri in prepričljivo obrazložilo, zato pritožbeno sodišče kot pravilne sprejema razloge prvostopenjskega sklepa in se v izogib nepotrebnemu ponavljanju nanje sklicuje, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodaja.

7. Pritožbeni očitki, da so razlogi izpodbijanega sklepa med seboj v nasprotju, ne držijo. Sodišče prve stopnje je namreč v 5. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa najprej predstavilo izhodišča sodne prakse ter prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) pri obravnavanju tovrstnih zahtevkov (med drugim tudi, da pri zadevah javnega pomena2 praksa ESČP dopušča celo ostre in pretirane izjave, določeno stopnjo pretiravanja ali celo provokacije ter da je pri tem pomembno, ali gre za dejstva ali vrednostne sodbe, saj za slednje dokaz resničnosti po naravi stvari ni mogoč), v nadaljevanju obrazložitve pa je povsem jasno zapisalo, da žaljivih vrednostnih ocen v obravnavanem članku ni, v njem povzeta dejstva in trditve pa so imeli dejansko podlago, s čimer se je smiselno opredelilo do vseh v tožbi izpostavljenih zapisov, ki naj bi bili po mnenju tožeče stranke sporni, s takšnimi ugotovitvami sodišča prve stopnje pa se strinja tudi pritožbeno sodišče. 8. Prav tako niso utemeljeni pritožbeni očitki o zmotni uporabi materialnega prava. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da od tožene stranke, ki je z obravnavanim člankom z dne 7. 11. 2012 (priloga A3 spisa) uresničevala svobodo izražanja, ni treba zahtevati dokaza resničnosti, ampak zadošča, da je imela v trenutku njegove objave upravičen razlog verjeti v resničnost objavljenih informacij (kar izključuje protipravnost njenega ravnanja).3 Tožeča stranka spregleda, da je sodišče prve stopnje v okviru celotne obrazložitve opravljalo takšno tehtanje. Tudi če pri tem ni uporabilo točno tega izraza, to še ne pomeni, da te presoje ni opravilo. Nasprotno, iz obrazložitve je jasno razvidno, da je to storilo. Tako je pojasnilo, da je iz spornega članka jasno razvidno, katere konkretne osebe so piscu članka navedle posamezna, v tem članku povzeta dejstva in trditve. Hkrati je pisec članka navedel, katere informacije je pridobil od anonimnih virov, pridobil pa je tudi izjavo tožeče stranke. Tožena stranka (oziroma njen novinar) je zato tudi po presoji pritožbenega sodišča imela zadosten razlog, da je verjela v resničnost objavljenega.

9. Zadevni članek prvi tožnici ne očita storitve kakršnegakoli kaznivega dejanja, pač pa je v njem navedeno le, da sta bili v zvezi z obravnavano tematiko spornih javnih naročil vloženi vsaj dve kazenski ovadbi, pri čemer je v pogojniku zapisano, da naj bi bila osrednja oseba postopkov prva tožnica. V članku ni nikakršne sledi o zaničevanju ali zlonamernosti, objavljena pa je tudi izjava prve tožnice glede omenjenih postopkov. Iz članka je torej razvidno, da gre za domnevne in ne za že ugotovljene nepravilnosti, povprečnemu bralcu pa prepušča presojo o verjetnosti le-teh. Da je bila v zvezi z omenjenimi javnimi naročili zoper prvo tožnico v času objave zadevnega članka (7. 11. 2012) vložena kazenska ovadba (dne 14. 5. 2012), potrjuje obvestilo o zavrženju kazenske ovadbe Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani z dne 12. 9. 2016 (priloga A13 spisa). Pri tem pa ni odločilno, ali je bila kazenska ovadba kasneje zavržena, ali je bil na njeni podlagi začet kazenski postopek, ki se je končal s pravnomočno obsodilno sodbo. Dopustno je namreč poročanje o vloženi kazenski ovadbi zaradi dejanj, povezanih s porabo proračunskih sredstev4, in ne šele o pravnomočni obsodilni sodbi.5

10. Glede na vse pojasnjeno tudi po presoji pritožbenega sodišča zadevna terjatev tožeče stranke v tej fazi postopka še ni zadostno izkazana za izdajo predlagane regulacijske začasne odredbe. Sodišče prve stopnje je zato predlog za njeno izdajo utemeljeno zavrnilo.

11. Tožeča stranka odločitev o stroških postopka zavarovanja izpodbija le z argumentom napačnosti odločitve o njenem predlogu za izdajo začasne odredbe. Ta argument se je izkazal za neutemeljenega, zato je neutemeljena tudi pritožba zoper stroškovni del izreka izpodbijanega sklepa.

12. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti v skladu z 2. odstavkom 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP ter v zvezi s 15. členom ZIZ ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (2. točka 365. člena ZPP), pri tem pa se je opredelilo le do tistih pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

13. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s 1. odstavkom 165. člena ter 1. odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Namen regulacijske začasne odredbe je začasna ureditev spornega pravnega razmerja (pred pravnomočnostjo sodne odločbe o glavni stvari), kar pomeni, da je treba določeni ustavni pravici dati prednost že v fazi postopka, ko se odloča s stopnjo verjetnosti (v obravnavanem primeru sta kolidirajoči pravici pravica do sodnega varstva zaradi posega v čast in dobro ime (23 in 35. člen Ustave RS) ter pravica do svobode izražanja (39. člen Ustave RS), na katero se veže pravica javnosti do obveščenosti). Regulacijska začasna odredba je dopustna izjemoma in le v nujnih primerih. Pogoje za izdajo takšne začasne odredbe je potrebno presojati še posebej skrbno in celovito tehtati posledice, ki jih lahko ima začasna odredba, ki posega v položaj toženca - v zadevi, kot je obravnavana, pa tudi vpliv na svobodo tiska in medijskega poročanja ter pravico javnosti do obveščenosti kot dvema pomembnima temeljema demokratične družbe (npr. sklepi Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 159/2017 z dne 25. 1. 2017, opr. št. II Cp 3034/2012 z dne 12. 12. 2012, opr. št. I Cp 746/2012 z dne 7. 11. 2012 in opr. št. II Cp 3269/2009 z dne 14. 10. 2009). 2 Med takšne v demokratični družbi na prvem mestu sodijo tiste zadeve, ki se tičejo porabe javnega denarja (npr. sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 314/2016 z dne 22. 2. 2016). Takšna je nedvomno tudi v zadevnem članku obravnavana tematika javnih naročil s področja storitev informacijske tehnologije, za kar je pri drugi tožnici - javnem zavodu, ki gospodari s kmetijskimi zemljišči in kmetijami v lasti Republike Slovenije (2. člen Zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, Ur. l. RS, št. 10/93 s spremembami), pristojna prva tožnica ... 3 Enako npr. sodbe Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 314/2016 z dne 22. 6. 2016, opr. št. I Cp 2792/2015 z dne 23. 3. 2016 in opr. št. I Cp 590/2014 z dne 11. 6. 2014 ter sodba in sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 399/2015 z dne 18. 3. 2018. 4 Npr. 10. člen ZSKZ. 5 Npr. sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 314/2016 z dne 22. 6. 2016.