Jedro

Iz petega odstavka 32. člena Uredbe izhaja, da če seštevek posameznih stroškovnih postavk nastanitvenih stroškov presega stanovanjski limit, gre presežek v breme javnega uslužbenca, razen v izjemnih primerih, ki jih odobri predstojnik, do česar v primeru toženca ni prišlo. Z Navodili je bilo še določeno, da tožnica založi tudi stroške depozita za najem stanovanja, katere mora javni uslužbenec vrniti ob prenehanju najemne pogodbe (drugi odstavek 4. člena). Ker so stroški nastanitve presegli stanovanjski limit, prav tako ni bil vrnjen depozit, toženka navedene zneske, katere je plačevala na podlagi zaposlitve toženca pri njej, utemeljeno terja od toženca kot svojega zaposlenega v tem obdobju. Pritožbene navedbe, da ne gre za terjatev iz delovnega razmerja, ampak za terjatev iz naslova najemnine in obratovalnih stroškov, so posledično neutemeljene.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe.

II.Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 382,50 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je s sklepom ustavilo postopek v delu tožbe, ki se nanaša na plačilo 105,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 7. 2022 dalje (točka I izreka). Tožencu je naložilo, da tožnici plača 15.983,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 7. 2022 dalje (točka II izreka) in zavrnilo zahtevek za plačilo 64,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 7. 2022 dalje (točka III izreka). Tožencu je naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v znesku 2.018,29 EUR in ga določilo za zavezanca za plačilo sodne takse (točki IV in V izreka).

2.Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Nasprotuje stališču o 5 letnem zastaralnem roku. Vztraja, da ne gre za terjatev iz delovnega razmerja, ampak gre za terjatev iz naslova najemnine, zato velja 3 letni zastaralni rok iz 351. člena Obligacijskega zakonika - OZ, oziroma gre za gospodinjske terjatve, za katere velja 1 letni zastaralni rok iz 355. člena OZ. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do vseh ugovorov s tem v zvezi in do vprašanja, kdaj prične teči zastaralni rok. Vračilo bi toženka morala terjati ob vsakokratnem plačilu oziroma najkasneje konec vsakega leta. Razlaga, da mora javni uslužbenec vrniti stroške nastanitve ob prenehanju razporeditve v tujino, je v nasprotju s 6. členom Navodil o povračilu stroškov nastanitve št. ... z dne 30. 6. 2009 (Navodila). Nasprotuje ugotovitvi, da se je ob sklenitvi pogodbe zavedal, da stroški presegajo stanovanjski limit, saj je povedal, da se bo razlika krila iz rezerve. Pri plačilu stroškov je v celoti ravnal v skladu s svojimi pooblastili iz 7. člena Navodil. Napačna je presoja, da Ministrstvo A. ni odpustilo dolga. Ministrstvo A. se je zavezalo kriti presežek, ker je bilo dolžno kriti programske stroške centra B. v dogovoru z Ministrstvom C. Do te pravne podlage se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Prav tako ni upoštevalo izpovedi D.D. in E.E., da so se dogovorili o kritju, a dogovor ni bil izvršen. Toženec se je zanašal, da bo ustni dogovor veljal, zato od zagotovila dalje ni več plačeval teh stroškov Ministrstvu C. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do posebne narave instituta vodje centra B. Toženec kot delavec ne more odgovarjati, če ni prišlo do sklenitve dogovora med obema ministrstvoma o načinu plačila nastalih stroškov. Uveljavlja kršitev načela kontradiktornosti in enakega varstva pravic, ker je sodišče selektivno upoštevalo le izpovedi posameznih prič. Napačna je tudi odločitev glede vrnitve depozita. Skladno z odločitvijo v zadevi VIII Ips 207/2015 bi tožnica lahko vračilo depozita zahtevala le na podlagi odškodninske odgovornosti. Tožnica ni podala trditev v tej smeri, iz sodbe pa tudi ne izhaja pravna podlaga za vračilo depozita. Navodila niso pravna podlaga. Depozit je bil plačan iz računa tožnice in bi moral biti nanj tudi vrnjen. Zakaj ni bil, toženec ne ve, sodišče prve stopnje tega tudi ni ugotavljalo, zato je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Če je najemodajalec neupravičeno zadržal depozit, to ne more iti v škodo toženca. Primopredajo je urejala tožnica, ki je dne 11. 5. 2020 tudi izdala nalog za selitev. Sodišče ni upoštevalo izrednih okoliščin, ki so povzročile nepravočasno izselitev. Toženec se je utemeljeno zanesel na podaljšanje napotitve. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo nasprotja v trditvah tožnice, ki zatrjuje, da je depozit zadržal najemodajalec, hkrati pa, da je bil vrnjen tožencu, kar je v nasprotju s 47. členom ZPP. Kršeno je bilo pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu ter 8. člen ZPP. Iz izpodbijane sodbe ne izhaja izračun naloženih plačil. Priglaša stroške pritožbe.

3.Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe toženca, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je odločalo o zahtevku tožnice, ki je kot delodajalka od toženca zahtevala povračilo nastanitvenih stroškov v tujini, ki so presegli odobren stanovanjski limit in znesek depozita za najem stanovanja za čas napotitve tožnika kot vodje centra B. v tujino. V izpodbijani sodbi se je natančno opredelilo do vseh pravno relevantnih navedb tožnice in toženca, svojo odločitev je temeljito obrazložilo in dokazno ocenilo vse pravno relevantne dokaze ter se detajlno opredelilo tudi do izpovedi D.D. in E.E. (točka 19 in 21 obrazložitve). Očitek o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je posledično neutemeljen. Prav tako je neutemeljena pavšalno očitana kršitev načela kontradiktornosti, enakega varstva pravic in 8. člena ZPP.

6.Toženec pavšalno uveljavlja kršitev pravila o razporeditvi dokaznega bremena. Pritožba tega očitka ne konkretizira, prav tako ne gre za kršitev, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato se pritožbe v tem delu ne da preizkusiti.

7.Podana ni niti očitana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Za navedeno kršitev gre, kadar pride do napake pri povzemanju vsebine listin oziroma zapisnikov o izvedbi dokazov, ne pa v primeru, ko se stranka ne strinja z materialnopravnim zaključkom sodišča prve stopnje, kar s pritožbenimi navedbami dejansko uveljavlja toženec, ki se ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje o začetku teka zastaralnega roka.

8.Z aneksom k pogodbi o zaposlitvi z dne 26. 5. 2016 je bilo določeno, da bo tožnica v času napotitve tožencu zagotavljala dogovorjeno plačilo za delo in povračilo stroškov (11. člen aneksa). Plače in druge prejemke, vključno s stroški namestitve za javne uslužbence, napotene na delo v tujino, ureja Uredba o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini (Uredba), stroške nastanitve pa dodatno še Navodilo tožnice. Iz petega odstavka 32. člena Uredbe izhaja, da če seštevek posameznih stroškovnih postavk nastanitvenih stroškov presega stanovanjski limit, gre presežek v breme javnega uslužbenca, razen v izjemnih primerih, ki jih odobri predstojnik, do česar v primeru toženca ni prišlo. Z Navodili je bilo še določeno, da tožnica založi tudi stroške depozita za najem stanovanja, katere mora javni uslužbenec vrniti ob prenehanju najemne pogodbe (drugi odstavek 4. člena). Ker so stroški nastanitve presegli stanovanjski limit, prav tako ni bil vrnjen depozit, toženka navedene zneske, katere je plačevala na podlagi zaposlitve toženca pri njej, utemeljeno terja od toženca kot svojega zaposlenega v tem obdobju. Pritožbene navedbe, da ne gre za terjatev iz delovnega razmerja, ampak za terjatev iz naslova najemnine in obratovalnih stroškov, so posledično neutemeljene. Tožnica ni bila najemodajalka toženca ali dobaviteljica elektrike, vode ipd. zato se ne uporablja 3 letni zastaralni rok iz 351. člena OZ oziroma 1 letni zastaralni rok iz 355. člena OZ, stroški depozita pa ne predstavljajo ne najemnine ne stroškov gospodinjstva. Tožnica uveljavlja terjatev iz delovnega razmerja, zato velja 5 letni zastaralni rok iz 202. člena Zakona o delovnih razmerjih.

9.Sodišče prve stopnje se je do materialnopravno zmotnih ugovorov toženca o zastaranju terjatve natančno opredelilo v točki 16 obrazložitve, zato so neresne pritožbene navedbe, da tega ni storilo. Enako velja glede vprašanja, kdaj je začel teči zastaralni rok, do katerega se je sodišče prve stopnje opredelilo v točki 17 obrazložitve. Ker se je toženčeva napotitev zaključila 31. 5. 2020, tožnica pred tem ni mogla terjati vračila depozita, prav tako tudi ne presežka nastanitvenih stroškov nad odobrenim limitom. Stanovanjski limit je bil sicer določen na mesečni ravni, vendar je tožnica z Navodili določila, da se pravica do povračila stroškov nastanitve zagotovi ob sklenitvi pogodbe in ne more presegati zneska odobrenega limita v času mandata (drugi odstavek 6. člena Navodil). Na podlagi navedene določbe je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da se je lahko šele konec napotitve ugotovilo, ali so stroški nastanitve presegli odobreni limit. Ugotovljeno je bilo, da je do presežka limita prvič prišlo šele 31. 12. 2017, zato zastaranje ni nastopilo niti v primeru, če bi držale trditve toženca, da bi se moral presežek terjati konec vsakega leta.

10.Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da bi morala tožnica terjati preplačilo ob izplačilu vsake plače. V zadevi Pdp 1631/2008 je bilo zavzeto stališče, da materialni stroški v zvezi z delom v tujini zapadejo v plačilo mesečno, vendar zadeva ni primerljiva, saj je v citirani zadevi šlo za terjatev javnega uslužbenca zoper delodajalca, ki je moral sam kriti stroške nastanitve v tujini, ker ni bil sklenjen dogovor o povrnitvi teh stroškov in ni šlo za zahtevek delodajalca zoper javnega uslužbenca zaradi preseženega stanovanjskega limita v času napotitve in nevrnjenega depozita.

11.Toženec neutemeljeno nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da je že ob sklenitvi najemne pogodbe vedel, da bo presegel stanovanjski limit. Na to je bil s strani tožnice izrecno opozorjen v depeši z dne 8. 7. 2016 in tudi sam je tožnici sporočil, da bodo stroški nastanitve presegli limit, ki pa se bo pokril z dvema brezplačnima najemninama. Glede na znesek mesečnih stroškov,1 je bilo tožencu zagotovo jasno, da zgolj dve najemnini ne bosta zadoščali za pokritje preseženega limita. Na to, da presega limit in bo razliko moral vrniti, je bil toženec opozorjen tudi v času napotitve (elektronsko sporočilo z dne 29. 4. 2019 - A22, poročilo o nadzoru z dne 16. 1. 2020 - A20). Poleg tega je toženec tožnici vsako leto moral poslati evidenco, v kateri je evidentiral vse stroške nastanitve, ki so bili plačani iz TRR računa centra B. in višino odobrenega mesečnega limita, tako je vedel, da je bil že konec leta 2017 v minusu, negativno stanje pa se je vsako leto povečevalo.

12.Pritožbeno sodišče pritrjuje pravilnemu zaključku sodišča prve stopnje, da Ministrstvo A. tožencu ni odpustilo dolga iz naslova preseženega stanovanjskega limita in tega niti ne bi moglo storiti, saj je stroške nastanitve plačevala tožnica. S tem, ko je bilo tožencu s strani D.D. dne 13. 3. 2020 pojasnjeno, da se minister A. strinja, da bi Ministrstvo A. krilo presežek stanovanjskega limita v višini 8.590,03 EUR, Ministrstvo A. ni prevzelo njegovega dolga. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi D.D. in E.E. ugotovilo, da so se o možnosti prevzema tega stroška pogovarjali, vendar do sklenitve dogovora ni prišlo. Pritožba s tem v zvezi neutemeljeno ponavlja svoje navedbe, da tožencu ne more iti v škodo, da pisni dogovor ni bil sklenjen, ker kot delavec ne more biti odvisen od sklenitve formalnega dogovora. Na podlagi sklenjenega aneksa k pogodbi o zaposlitvi, Uredbe in Navodil je bil toženec dolžan vrniti presežen stanovanjski limit. Če je želel, da bi to namesto njega storila tretja oseba, bi moral poskrbeti za sklenitev formalnega dogovora skladno s 427. členom OZ, ki ureja prevzem dolga. Na nepoznavanje prava se ne more sklicevati, poleg tega je bil z depešo z dne 11. 5. 2020 izrecno opozorjen, da če do 25. 5. 2020 ne bo sklenjen formalen dogovor med tožnico in Ministrstvom A. glede kritja prekoračenega limita, bo moral razliko povrniti sam (A4).

13.Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo, da je šlo pri prekoračenem limitu za programske stroške, ki bi jih na podlagi Dogovora ... (Dogovor) moralo kriti Ministrstvo A. Ta ugovor je bil pravilno zavrnjen v točki 23 obrazložitve. Gre za dolg toženca do tožnice, ker so bili izplačani stroški nastanitve nad odobrenim limitom in ni šlo za stroške, ki bi nastali s programskim delovanjem centra B. Toženec je sicer zatrjeval, da je v stanovanju prirejal dogodke in gostil umetnike, kar sta potrdili priči D.D. in E.E., vendar ni bilo ugotovljeno, da bi limit presegel zaradi teh okoliščin. Dejstvo je, da so že pogodbeno določeni nastanitveni mesečni stroški presegali odobreni limit. Ali je toženec v stanovanju, ki ga je najel zase za čas napotitve v F. (Nemčija), prirejal dogodke in vabil umetnike tudi v zvezi z delovanjem centra B., na to ne vpliva. Ministrstvo A. s tožnico ni sklenilo dogovora, da bo poravnalo presežen limit zaradi dogodkov, ki naj bi jih gostil toženec, zato ne gre za programske stroške, ki bi jih moralo kriti Ministrstvo A.

14.Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da je bil toženec v obdobju od 1. 6. 2016 do 31. 5. 2020 vodja centra B. kot tudi Dogovor glede financiranja centra B. Pravilno je upoštevalo, da je bila tožnica oziroma Ministrstvo C. dolžno kriti stroške plače in poslovnih prostorov, Ministrstvo A. pa zagonske stroške in stroške programskega delovanja. Pritožba tako neutemeljeno uveljavlja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do posebnosti "instituta" vodje centra B., pri tem pa tudi ne pojasni, kako naj bi ta posebnost vplivala na drugačno odločitev v tej zadevi. Ob napotitvi toženca v F. kot vodje centra B. je bilo dogovorjeno, da bo tožnica tožencu krila stroške depozita za najem stanovanja in stroške nastanitve do višine stanovanjskega limita v višini 2.043,55 EUR mesečno, če bodo dejanski stroški presegali limit in če depozit ne bo vrnjen, pa bo moral toženec to povrniti tožnici. Zakaj to za toženca kot vodjo centra B. naj ne bi veljalo, pritožba ne pojasni.

1.Za izračun zneska toženčevega dolga iz naslova prekoračitve stanovanjskega limita ni bila potrebna postavitev izvedenca finančne stroke. Gre namreč za enostaven matematičen izračun, za katerega ni potrebno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (243. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je višino zahtevka preverilo na podlagi evidenc stanovanjskega limita in nastanitvenih stroškov, ki jih je izpolnjeval toženec. Zneske, ki jih je toženec sam vnesel v tabele, je primerjalo z izpisi finančne aplikacije in odlivi iz TRR računa centra B. ter ugotovilo, da se zneski ujemajo, zato toženec neutemeljeno vztraja, da bi morali biti predloženi tudi računi. Pri izračunu dolga je pravilno upoštevalo plačane zneske nad zneskom odobrenega stanovanjskega limita ter dolg toženca zmanjšalo za znesek iz poračuna elektrike (v tem delu je tožnica tožbo tudi umaknila). Ker najemnini za april in maj 2020 nista bili plačani, se nista upoštevali pri dolgu toženca, kar jasno izhaja iz točke 28 obrazložitve. Ker toženec ni pravočasno izpraznil stanovanja in poskrbel za pravočasno odpoved najemne pogodbe, je bila pri izračunu dolga pravilno upoštevana tudi najemnina za junij 2020, čeprav toženec ni bil več v F. Sodišče prve stopnje je izračun natančno pojasnilo v točkah 25 do 28, zato so neresnične pritožbene navedbe, da iz sodbe ne izhaja način izračuna naloženega plačila.

2.Toženec je dolžan vrniti tudi depozit, katerega je zanj na podlagi 4. člena Navodil založila tožnica. Zakaj depozit s strani najemodajalca ni bil vrnjen, je za odločitev v tej zadevi nepomembno, saj ne gre za spor med najemnikom in najemodajalcem. Toženec je tožnici na podlagi tretjega odstavka 4. člena Navodil ob prenehanju najemne pogodbe dolžan vrniti depozit. Depozita ni vrnil, prav tako vrnitve ni zahteval od najemodajalca. Pritožbene navedbe, da toženec ni izjavil, da plačanega depozita ni zahteval nazaj, so neresnične, saj je zaslišan povedal, da se z najemodajalcem o depozitu sploh ni pogovarjal (4. stran zvočnega prepisa posnetka glavne obravnave z dne 17. 1. 2025), s čimer je potrdil svoje navedbe iz odgovora na tožbo, da vračila depozita ni urejal.

3.Najemno pogodbo je sklenil toženec in ne tožnica, zato je bil on tisti, ki bi moral zahtevati vračilo depozita. Sklicevanje na zadevo VIII Ips 207/2015, kjer je šlo za vprašanje vrnitve depozita za najem rezidence vodje diplomatskega predstavništva, je neutemeljeno. Toženec ni najel rezidence veleposlaništva, ampak stanovanje za lastne potrebe nastanitve v času napotitve. Tožnica napotenim delavcem olajša najem stanovanja s tem, da založi stroške depozita, napoteni delavci pa morajo ta depozit po izteku najema vrniti. Ugotovljeno je bilo, da tožnica depozita ni prejela povrnjenega, kot tudi, da bi moral pravočasno prenehanje najemne pogodbe in vračilo depozita urediti toženec, ki tega ni storil. Sklicevanje na izredne okoliščine in na nejasnost, ali bo napotitev podaljšana, je neutemeljeno. Toženec je vedel, da se mu mandat izteče 31. 5. 2020, kar pomeni, da bi moral najemno pogodbo odpovedati konec februarja 2020 (glede na dogovorjeni trimesečni odpovedni rok) in že takrat pričeti urejati selitev stvari. Tega ni storil, čeprav je tožnica že 23. 9. 2019 sporočila, da napotitve kljub predlogu veleposlanika ne bo podaljšala. Sodišče prve stopnje je v točki 37 obrazložitve detajlno odgovorilo na neutemeljene navedbe toženca, da naj bi prejemal mešane signale, in pravilno zaključilo, da tožnica tožencu ni nikoli kakorkoli sporočila ali namignila, da mu bo mandat podaljšan. Toženec s ponavljanjem svojih navedb s tem v zvezi ne more spremeniti pravilne dokazne ocene sodišča prve stopnje. Nepomembne so tudi pritožbene navedbe, v katerih primerih lahko pride do podaljšanja mandata veleposlanikov, o smiselnosti podaljšanja napotitve vsaj za čas G. sejma, da so drugim diplomatom zaradi izrednih okoliščin mandat podaljšali, o predlogu za podaljšanje s strani Ministrstva A. z dne 3. 3. 2020, saj tožencu podaljšanje ni bilo obljubljeno, mandat pa se mu je iztekel na dan, ki je bil določen v aneksu k pogodbi o zaposlitvi, s katerim se je uredila napotitev toženca.

4.Obveznost, da se najeto stanovanje pravočasno izprazni, počisti, prebeli in terja vračilo depozita, je na najemniku. Tožencu je bilo ob napotitvi v depeši pojasnjeno, da gre za njegovo dolžnost. Toženec je pričel urejati selitev šele 11. 5. 2020, torej tik pred iztekom napotitve, zato je za nastalo zamudo in posledično še eno izplačano najemnino v celoti odgovoren sam. Okoliščina, da je selitev in primopredajo prepustil selivcem tožnice in posredniku, tega ne spremeni. Ni dolžnost selivcev ali tožnice, da od najemodajalca, s katerim je bil v pogodbenem razmerju izključno toženec, terja vračilo depozita. Tudi sicer, kot je to pravilno utemeljilo že sodišče prve stopnje, toženec ni niti zatrjeval, da je bilo vračilo depozita zavrnjeno zaradi nepravočasne izselitve ali katerega drugega razloga,2 prav tako iz najemne pogodbe izhaja, da se depozit zavrne le, če je povzročena škoda ali so neporavnane obveznosti, tudi zato so pravno nerelevantne navedbe o tem, kdo je bil odgovoren za prepozno izselitev.

5.Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do elektronskega sporočila H.H. z dne 29. 5. 2020, v katerem naj bi predlagal, da se obdrži najeto stanovanje zaradi ugodne najemnine in lokacije. To iz elektronskega sporočila ne izhaja. H.H. je le sporočil, da se je lastnika zaprosilo za podaljšanje najema, dokler ne bo dokončana selitev, sodišče prve stopnje pa se je opredelilo do krivde toženca v zvezi z nepravočasno izselitvijo.

6.Med strankama ni bilo sporno, da je tožnica nakazala stroške za depozit neposredno najemodajalcu. Zatrjevanih nasprotij v navedbah tožnice glede plačila depozita ni bilo, tudi sicer pa je s tem v zvezi v vsakem primeru neutemeljen očitek o kršitvi 47. člena ZPP, saj citirani člen ureja krajevno pristojnost. Sodišče prve stopnje je v točki 29 obrazložitve sicer zapisalo, da je tožeča stranka tožencu izplačala depozit ob začetku mandata, toženec pa depozit iz računa centra B. najemodajalcu, vendar je glede na celotno obrazložitev in sklicevanje na predložen izpisek nakazil jasno, da je bilo mišljeno, da je tožnica sredstva za depozit nakazala tožencu kot vodji centra B. na račun centra B., iz katerega je bilo nato izvršeno plačilo najemodajalcu.

7.Odločitev sodišča prve stopnje je glede na vse navedeno pravilna. Pritožbeno sodišče se na podlagi prvega odstavka 360. člena ZPP ni opredeljevalo do ostalih pritožbenih navedb (o kršitvi pooblastil pri odobritvi izplačil nad limitom, saj ne gre za spor o kršitvi delovnih obveznosti), ker za odločitev niso bistvene.

8.Ker niso bili podani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe (353. člen ZPP).

9.Toženec s pritožbo ni uspel, zato je dolžan tožnici povrniti njene stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožnici za pritožbeni postopek ob upoštevanju Odvetniške tarife (OT) pripada: 625 točk za odgovor na pritožbo in 12,5 točk za materialne stroške, kar ob vrednosti točke (0,60 EUR) znese 382,50 EUR. Naveden znesek mora toženec tožnici povrniti v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višje priglašeni stroški tožnici glede na vrednost spora in OT ne pripadajo.