Jedro

Ker je tožena stranka na podlagi konkretnih naročil vseskozi ugotavljala, da gre za začasno povečan obseg dela, saj si dolgoročnejših povečanih naročil v celotnem spornem obdobju ni uspela zagotoviti, je s tožnikom utemeljeno sklepala pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Čeprav je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki od 1.1.1995 do 31.12.1998 vseskozi za določen čas, je pri toženi stranki šlo ves čas za začasno povečan obseg dela, ker tožena stranka ni imela dolgoročne pogodbe s kupcem, ampak pogodbe, sklenjene za največ 6 mesecev. Zato je bilo zakonito sklenjeno delovno razmerje za določen čas, v skladu s 17. čl. ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožnik krije sam svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Delovno sodišče v Mariboru, oddelek v Murski Soboti, je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da sta pravdni stranki sklenili pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas; da je tožena stranka dolžna tožniku plačati mesečne plače od 31.12.1998 do 1.5.1999 v skupnem znesku 207.496,00 SIT in prispevke ter davke ZPIZ in ZZS z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posamezne mesečne plače pa do plačila in mu plačati znesek 155.622,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 31.12.1998 dalje do plačila, kakor tudi povrniti vse nastale pravdne stroške, skupaj z 19% DDV - vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva razsoje na prvi stopnji pa do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo. Obenem pa je sklenilo, da tožena stranka trpi sama svoje stroške postopka. Zoper to sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje njegov zahtevek zavrnilo, ker je napravilo napačne zaključke, in sicer je sodišče pač mnenja, da je pri toženi stranki res šlo za občasno povečanje obsega dela. Sodišče je torej svoj zaključek oprlo zgolj na navedbe tožene stranke, ki pa v spis ni predložila nobenih listin, iz katerih bi izhajalo, da je res šlo samo za povečanje obsega dela, saj ni predložila nobene pogodbe, iz katere bi izhajalo, da je tožena stranka res sklepala pogodbe v trajanju pol leta, ampak je zgolj mirno sledilo navedbam tožene stranke v njenih pripravljalnih vlogah, kakor tudi izpovedbam prič, predlaganih s strani tožene stranke. Nadalje navaja, da je nesporno, da so delavci pri toženi stranki, med njimi tudi tožnik, sklepali pogodbe za določen čas in tako je tožnik sklenil kar nekaj takih pogodb o zaposlitvi. Tako je konkretno delal pri toženi stranki 4 leta, kar kaže na to, da je pri toženi stranki ves čas obstojalo delo in ni šlo za občasno povečanje obsega dela. Zato so bile tudi pogodbe o zaposlitvi za določen čas sklenjene nezakonito. Vsi delavci so bili prisiljeni te pogodbe podpisati že samo iz razloga človeškega obstanka, saj so bili tudi prava nevešči, kakor tudi zapeljani s strani tožene stranke, ker so vodilni delavci tožene stranke obljubljali, da bodo z njimi sklenili pogodbe za nedoločen čas. Tožnik zato meni, da ni šlo pri toženi stranki za povečan obseg dela. Poleg tega poudarja, da je pri toženi stranki precej študentskih servisov, zato meni, da ni prišlo do začasnega povečanja obsega dela. Nadalje navaja pritožba, da je tožena stranka nezakonito sklepala delovno razmerje za določen čas, ker ni bilo za to zakonitih razlogov za sklenitev takšnega delovnega razmerja, prav tako pa so tudi dejansko bili delavci že v delovnem razmerju za nedoločen čas že samo iz razloga, ker so delali tudi po izteku delovnega razmerja za določen čas, torej so delali brez pogodbe, saj so pogodbe podpisovali šele kasneje za nazaj, kar pa so bili prisiljeni s strani tožene stranke. Poleg tega poudarja pritožba, da ni bil povečan obseg dela pri toženi stranki tudi zato, ker je tožena stranka sprejela nazaj delavce, ki so umaknili tožbe. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, iz katerih se sme sodba izpodbijati, ki so navedeni v pritožbi, ugotovilo, da niso podani. Sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo dejansko stanje, ugotovilo vsa odločilna dejstva in nanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Ob preizkusu te sodbe pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb postopka po 2. odst. 350. čl. ZPP/99, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, v njo tudi ne dvomi, soglaša pa tudi s sprejetimi pravnimi stališči tega sodišča, zato se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na pravilne zaključke in pravilno obrazložitev sodišča prve stopnje. V zvezi s pritožbenimi navedbami tožnika pa pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da iz spisne dokumentacije in sklepov o sklenitvi delovnega razmerja ter o podaljšanju delovnega razmerja, kakor tudi iz pogodb o zaposlitvi, izhaja, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki od 1.1.1995 do 31.12.1998, vseskozi za določen čas. Vsi sklepi, tudi zadnji sklep o sklenitvi delovnega razmerja za določen čas, ki je datiran na dan 29.5. 1998, so postali dokončni in pravnomočni, saj zoper sklepe niso bile vložene zahteve za varstvo pravic. Na osnovi vseh teh sklepov, tudi tega zadnjega sklepa, je bil podpisan aneks k pogodbi o zaposlitvi. Glede na dejanske ugotovitve sodišče prve stopnje pravilno zaključuje, da je pri toženi stranki šlo ves čas za začasno dejansko povečan obseg dela. Ker tožena stranka ni imela dolgoročne pogodbe s kupcem, ampak pogodbe največ sklenjene za 6 mesecev, tudi po presoji sodišča prve stopnje, s katero se tudi strinja pritožbeno sodišče, ne gre za trajno povečan obseg dela, ampak le za začasno povečanje obsega dela, zato je bilo sklenjeno delovno razmerje za določen čas zakonito, v skladu s 17. čl. Zakona o delovnih razmerjih - ZDR (Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93). Ker pa je tožena stranka na podlagi konkretnih naročil vseskozi utemeljeno ugotavljala, da gre za začasno povečan obseg dela, saj ji dolgoročnejših povečanih naročil v celotnem tem spornem obdobju ni uspela zagotoviti, je s tožnikom utemeljeno sklepala pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Odločilnega pomena za zakonito izdajo te sodne odločbe je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje o obstoju začasnega povečanja obsega dela pri toženi stranki na podlagi prepričljivih izpovedb prič, saj je tožena stranka sklepala pogodbe s tujci za izdelavo sveč največ za 6 mesecev. Glede na zgoraj navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da je izpodbijana sodba sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna in zakonita. Pritožbeno sodišče je zato zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obenem pa sklenilo, da tožnik krije sam svoje pritožbene stroške, ker ni uspel s pritožbo (1. odst. 154. čl. v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP), kot to izhaja iz izreka te sodbe.