Jedro

V izpodbijani sodbi (prav tam) je podana tudi argumentirana prvostopenjska presoja, da je opisano ravnanje občinskega redarja šteti kot zagotavljanje javnega reda v obliki skrbi za splošno dostopnost krajevne ceste kot javnega dobra, drugačni pritožbeni pogledi niso sprejemljivi.

Izrek

I. Pritožba obdolženega GF se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je kot strošek pritožbenega postopka dolžan plačati sodno takso v znesku 765,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče je z izpodbijano sodbo pod točko I. izreka zoper obdolženega GF iz razloga po 4. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrnilo obtožbo za kaznivo dejanje nedotakljivosti stanovanja po prvem odstavka 141. člena KZ-1 in kaznivo dejanje tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 ter posledično odločilo, da po prvem odstavku 96. člena ZKP obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada njegove zagovornice, kolikor se nanašajo na ta del postopka, proračun. Pod točko II. izreka sodbe je obdolženega GF oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1 in za kaznivo dejanje samovoljnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 310. čl. KZ-1 ter posledično odločilo, da po prvem odstavku 96. člena ZKP obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada njegove zagovornice, kolikor se nanašajo na ta del postopka, proračun. Pod točko III. izreka sodbe je obdolženega GF spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge varnosti po prvem odstavku 300. člena KZ-1 in kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 296. člena KZ-1. Za prvo kaznivo dejanje mu je, po prvem odstavku 300. člena KZ-1, določilo kazen sedem mesecev zapora in za drugo kaznivo dejanje, po prvem odstavku 296. člena KZ-1, določilo kazen eno leto in dva meseca zapora, nakar mu je na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen eno leto in šest mesecev zapora. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 je obdolžencu v izrečeno kazen vštelo pripor od 11. 4. 2019 od 13:25 ure do 19. 4. 2019 do 15:10 ure in od 6. 6. 2020 od 17:52 ure do 3. 7. 2020 do 12:10 ure. Po 95. členu ZKP je obdolžencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka, o višini katerih bo po drugem odstavku 93. člena ZKP izdan poseben sklep, in sodno takso 510,00 EUR. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je oškodovanko Kristino Rupnik s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2. Zoper sodbo je v obsodilnem delu vložil pritožbo obdolženec sam, kot navaja iz vseh možnih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču smiselno predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v obsodilnem delu spremeni tako, da ga oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da kazen zapora nadomesti z delom v splošno korist. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da obdolžencu sodba ni bila vročena zakonito. Kot izhaja iz podatkov spisa, se je v obravnavanem primeru sodba obdolžencu vročala po detektivu. Iz njegova poročila z dne 14. 1. 2021 (listovna številka 1545 spisa) izhaja, da je bil detektiv na obdolženčevem naslovu dvakrat, vendar obdolženca ni bilo doma. Ko je bil detektiv 14. 1. 2021 ponovno na obdolženčevem naslovu, je bil obdolženec doma, saj je na detektivovo trkanje skozi odprto okno pogledal ven in ga je detektiv osebno prepoznal ter tudi priča ZV, vendar je na detektivov poziv, da ima pisanje zanj, odgovoril, da ne more sedaj, in je zaprl okno ter zaklenil vhodna vrata. Ker obdolženec pisanja ni hotel prevzeti, je detektiv pisanje pustil zataknjeno za vhodna vrata stanovanja in izpolnil vročilnico (speta k listovni številki 1538 spisa). Detektiv – vročevalec je torej vročitev opravil skladno z določbami 123. člena ZKP, ki določajo, da če naslovnik ali njegov odrasli družinski član pisanja noče sprejeti, zapiše vročevalec na vročilnici datum, uro in razlog odklonitve sprejema, pisanje pa pusti v naslovnikovem stanovanju ali v prostoru, kjer ta dela; s tem je vročitev opravljena.

5. Pritožnik nima prav, da je izpodbijana sodba sama s seboj v nasprotju. Navedba v obrazložitvi, da je oškodovanec kot občinski redar nameraval fotografsko dokumentirati izvršitev odredbe št. 3710018/2014 z dne 4. 3. 2014 za odstranitev ovir s kategorizirane javne ceste pred hišo na ulici O v I, namreč ni v nasprotju z nadaljnjo navedbo, da je opisano ravnanje občinskega redarja šteti kot zagotavljanje javnega reda v obliki skrbi za splošno dostopnost krajevne ceste kot javnega dobra.

6. Pritožbeni očitki, da naj bi razpravljajoči sodnik postopek vodil izrazito pristransko, teptal pravice obdolženca, izkrivljal pravo in medicinsko znanost, laično presojal razlog izostanka obdolženca itd. so preveč posplošeni in jih ni mogoče preizkusiti.

7. Obdolženec nima prav, ko v svoji laični pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč dokazno oceno glede obsodilnega dela izpodbijane sodbe sprejelo po skrbnem pretehtanju vseh izvedenih relevantnih dokazov, torej je tehtalo vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi, in na tej podlagi vsa odločilna dejstva pravilno ugotovilo in sprejelo tudi pravilne dokazne zaključke glede ravnanja obdolženca in njegove krivde ter jih utemeljilo z razumnimi in življenjsko sprejemljivimi razlogi, ki jih pritožnikovo nestrinjanje z njimi in podajanje svoje subjektivne dokazne ocene ne more izpodbiti.

8. V zvezi s kaznivim dejanjem napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge varnosti (točka III/1 izreka sodbe) pritožnik trdi, da betonske označbe na javni cesti niso ovirale prometa na tej cesti ter da je šlo le za pritiske s strani matere KR, domnevne oškodovanke pri kaznivem dejanju nasilništva. Vendar so take navedbe v nasprotju z izvedenimi dokazi in razlogi izpodbijane sodbe, kjer je navedena odredba z dne 4. 3. 2014 za odstranitev ovir s kategorizirane javne ceste pred hišo na ulici O v I ter plačilni nalog z dne 4. 3. 2014, izdan obdolžencu (kršitelju) zaradi prekrška v zvezi s postavljanjem betonskih blokov na omenjeno javno cesto in s tem oviranjem prometa na tej cesti. Pritožnik nadalje trdi, da v obravnavanem primeru fotografiranje ni bilo potrebno, saj so fotografije obstajale že iz prejšnjih postopkov, ter da je šlo za nepotrebno izzivanje oziroma za to, da je mestni redar s korakanjem v intimno sfero obdolženca in njegove družine že izvajal fizični napad z zavzemanjem prostora, ki ga je obdolženčevega družina uporabljala že desetletja za namene turizma. Pri tem je redar začel od blizu fotografirati obdolženca samega in se je ta ubranil z iztegnjeno roko, pri čemer je prišlo le do stika s fotoaparatom, ter ni šlo za obdolženčev napad na redarja. Te navedbe predstavljajo pritožnikovo subjektivno videnje obravnavanega dogodka, ki je v nasprotju z izvedenimi dokazi, ki brez dvoma kažejo, da je oškodovanec kot mestni redar nameraval fotografsko dokumentirati izvršitev odredbe za odstranitev ovir z javne ceste, pa ga je obdolženec z desno roko od spodaj navzgor udaril po obeh rokah tako, da je oškodovancu iz rok na tla padel fotoaparat. Do obrambnih navedb, da si je oškodovanec sam kriv, da mu je fotoaparat padel na tla, saj z aparatom ni rokoval v skladu z navodili proizvajalca (ni fotografiral tako, da bi si fotoaparat obesil okrog vratu), ter da pri oškodovancu niso nastale nobene telesne poškodbe, se je v izpodbijani sodbi (točka 11 obrazložitve) prepričljivo opredelilo že sodišče prve stopnje ter navedenemu ni kaj dodati. V izpodbijani sodbi (prav tam) je podana tudi argumentirana prvostopenjska presoja, da je opisano ravnanje občinskega redarja šteti kot zagotavljanje javnega reda v obliki skrbi za splošno dostopnost krajevne ceste kot javnega dobra, drugačni pritožbeni pogledi niso sprejemljivi. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ocenilo video posnetek obravnavanega dogajanja, pritožnik s ponujanjem svoje subjektivne ocene tega dokaza ne more biti uspešen. Pritožniku tudi ni mogoče pritrditi, da je video posnetek nezakonit. V obravnavanem primeru namreč ni prišlo do snemanja obdolženca na zasebnem zemljišču, kot se zatrjuje v pritožbi, ampak na javni cesti (javnem kraju). Okoliščina, da oškodovanec sam ni poklical policije, za presojo obravnavane zadeve ni relevantna. Pritožbena navedba, da so bile izjave prič izrazito neprepričljive ter da je šlo za razne sugestije razpravljajočega sodnika pričam, je povsem posplošena in je ni mogoče preizkusiti. Pritožnik posebej izpodbija tudi izpovedbo priče IK, ki pa za presojo obravnavane zadeve ni odločilni dokaz. Glede pritožbene navedbe, da je bil obdolženec po izpodbijani sodbi ob storitvi kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge varnosti, prišteven, ob storitvi kaznivega dejanja nasilništva pa bistveno zmanjšano prišteven, pritožbeno sodišče odgovarja, da se kaznivi dejanji ne nanašata na isto časovno obdobje (kaznivo dejanje napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge varnosti, je bilo storjeno 23. 4. 2014, kaznivo dejanje nasilništva pa je bilo storjeno v obdobju od decembra 2010 do 19. 1. 2013), poleg tega pritožnik ne navaja nobenih konkretnih okoliščin, ki bi utemeljeno vzbujale dvom o njegovi prištevnosti v času storitve kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge varnosti.

9. V zvezi s kaznivim dejanjem nasilništva (točka III/2 izreka sodbe) pritožnik navaja, da predmetna pisma sploh niso podpisana in bi jih lahko napisal kdor koli, vendar se je do tega prepričljivo opredelilo že sodišče prve stopnje v 11. točki izpodbijane sodbe ter navedenemu ni kaj dodati. Pritožnik nadalje navaja, da oškodovanka KR ni prejela pisem ter da sodišču prve stopnje ni bilo predloženo nobeno darilo, za katere se obdolžencu tudi očita, da jih je puščal oškodovanki. Puščanje pisem in različnih daril dokazujejo zapisi oškodovanke, na katere se je sklicevala v svoji izpovedbi, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Pritožnik meni, da ni dokazano, da bi sledil oškodovanki, vendar je taka trditev v nasprotju s prepričljivo izpovedbo oškodovanke, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Pritožbena trditev, da je obdolženec bližnji sosed oškodovanke, ne vzbuja nobenega dvoma o pravilnosti argumentiranih prvostopenjskih zaključkov, da je obdolženec oškodovanko čakal v zasedi. Pritožnik dalje nima prav, da zaslišane priče niso potrdile, da je obdolženec v lokalu Srčkovka oškodovanko otipaval po hrbtu ter da se je oškodovanka temu upirala. Kot pravilno izhaja iz izpodbijane sodbe, se AJ in CJ sicer nista spomnila dogajanja v lokalu S, sta pa obdolžencu očitano ravnanje potrdila MT in SK, slednji je izpovedal tudi o oškodovankinem upiranju, kar v povezavi z oškodovankino izpovedbo tudi po oceni pritožbenega sodišča brez dvoma dovoljuje gotovostno zaključevanje. Na pritožbeno navedbo, da od decembra 2010 dalje policija v zvezi z obdolžencem ni zaznala nobenega prekrška zoper javni red, medtem ko je po izpodbijani sodbi obdolženec spoznan za krivega kaznivega dejanja nasilništva, je prepričljivo odgovorilo že sodišče prve stopnje v 11. točki izpodbijane sodbe, kjer je presodilo, da obdolžencu očitana ravnanja kot celota brez dvoma pomenijo psihično in fizično nasilje, ki je imelo za posledico spravljanje oškodovanke v podrejen položaj, in s tem izpolnitev vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja nasilništva. Morebitna presoja Okrožnega sodišča v drugi kazenski zadevi, da ni dokazov, da bi obdolženec leta 2013 storil spolno nasilje nad oškodovanko, za presojo obravnavane zadeve ni relevantna. V izpodbijani sodbi je podana argumentirana prvostopenjska presoja, kako je oškodovanka doživljala obdolženčevo ravnanje ter navedenemu ni kaj dodati, pritožnik z navajanjem, da je doživljanje oškodovanke izrazito subjektivne narave in z ničemer objektivno utemeljeno ter posledica bolezenskega stanja oškodovanke, ki je bilo pri njej podano že pred obravnavanimi dogodki, ter s ponujanjem svoje subjektivne ocene izvedenskega mnenja v zvezi z oškodovanko, ki se razlikuje od ocene tega izvedenskega mnenja, podane in utemeljene v izpodbijani sodbi (točka 12), o kateri pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov, ne more biti uspešen. Pritožnik tudi nima prav, da je sodna izvedenka MT v drugi sodni zadevi obdolženca označila kot povsem psihično zdravo osebo, saj iz njenega mnenja izhaja, da ima obdolženec nekaj značilnosti paranoidne osebnostne motnje. Prav tako ne drži, da pri obdolženčevem ravnanju ni šlo za noben fizični stik, saj je obdolžencu dokazano božanje po hrbtu oškodovanke in po laseh, grabljenje za stegno oškodovanko ter napad na oškodovanko pred vrati njega doma, kot je opisan v zadnji alineji točke III/2 izreka izpodbijane sodbe.

10. Čeprav obdolženec v pritožbi ne izpodbija izrečene mu kazenske sankcije, je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo tudi v tem delu v smislu 386. člena ZKP (pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji). Sodišče prve stopnje je odločbo o kazenski sankciji obrazložilo v točkah 16 do 18 izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje ustrezno ovrednotilo vse relevantne okoliščine, ki vplivajo na izrek kazenske sankcije, ter je obdolžencu za posamezni kaznivi dejanji določilo primerni zaporni kazni ter mu po določbah o steku izreklo tudi primerno enotno zaporno kazen. V zvezi s pritožbenim predlogom, naj se izrečena zaporna kazen nadomesti z delom v splošno korist, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da obdolženec takega predloga pred sodiščem prve stopnje ni podal in sodišče ni moglo ugotoviti okoliščin v tej zvezi, pritožbeno sodišče pa teh okoliščin samo ne more ugotavljati. Zato odločitev o alternativni izvršitvi kazni ni mogoča, bo pa obdolženec tak predlog lahko podal po pravnomočnosti sodbe.

11. Glede na povedano pritožba obdolženca ni utemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče na podlagi 391. člena ZKP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, potem ko je ugotovilo, da v postopku ni prišlo do kršitev, na katere je v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP moralo paziti po uradni dolžnosti.

12. Ker obdolženec s pritožbo ni uspel, je na podlagi prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati stroške pritožbenega postopka. Ti predstavljajo sodno takso v znesku 765,00 EUR (tarifna številka 7122 Zakona o sodnih taksah - ZST-1).