Jedro

Odločitev iz predhodnega spora, ki se je vodil pred sodiščem med istima strankama v drugi zadevi, da se zavrne zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku za določeno obdobje izplačati "druge bruto prejemke iz delovnega razmerja", ni ovira (razsojena stvar) za meritorno odločanje o predmetnem zahtevku tožnika za plačilo nadomestila za neizrabljeni letni dopust in sorazmernega dela regresa za letni dopust za sporno leto.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati nadomestilo za neizkoriščeni letni dopust v bruto znesku 1.689,60 EUR ter tožeči stranki po odvodu dajatev in prispevkov izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 1. 2016 dalje do plačila, v roku 15 dni. Višji zahtevek iz tega naslova je zavrnilo. Razsodilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati sorazmerni del regresa za leto 2013 v višini 681,09 EUR bruto ter ji po plačilu akontacije dohodnine izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2013 dalje do plačila, v roku 15 dni. Višji zahtevek iz tega naslova je zavrnilo. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati stroške tega postopka v višini 458,86 EUR, v roku 15 dni, nato z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

2. Zoper sodbo oziroma zoper njen ugodilni del se pritožuje tožena stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da naj pritožbeno sodišče v primeru, če ugotovi, da ne gre za odločanje o že pravnomočno razsojeni zadevi, upošteva, da je sodišče prve stopnje o zahtevku po višini odločilo pravilno. Vztraja, da je sodišče kršilo 12. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi odločilo o zahtevku, o katerem je že bilo pravnomočno odločeno. Meni, da je njen ugovor res iudicata utemeljen, da bi moralo sodišče tožbo zavreči, ker je bilo o zahtevku že odločeno v sporu Pd 256/2013. Gre le za navidezno razlikovanje zahtevkov. S sodbo Pd 256/2013 je sodišče ugotovilo, da je izredna odpoved nezakonita, bistveno pa je, da je v drugem odstavku IV. točke izreka sodbe zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od 2. 4. 2013 do 10. 12. 2013 izplačati druge prejemke iz delovnega razmerja. Obrazložitev tega dela odločitve je bila, da je takšen zahtevek zavrnjen, ker je neizvršljiv. Iz zapisnika v zadevi Pd 256/2013 izhaja, da je tožena stranka sodišče opozorila, da zahtevku, ki se glasi na druge prejemke iz delovnega razmerja, ne bo možno ugoditi, ker ni specificiran. Tožnik tega ni specificiral, zato je sodišče pravilno odločilo in ga zavrnilo. Čeprav tožnik zahtevka ni specificiral, ni sporno, kateri so ti drugi prejemki iz delovnega razmerja. Zahtevka iz obeh zadev sta istovetna. Istovetnost je podana, ker je bilo pravno razmerje, o katerem je bilo že odločeno, po vsebini in nastanku enako pravnemu razmerju iz predmetne pravde. Iz tožbe z dne 29. 4. 2013 v zadevi Pd 256/2013 izhaja, da je tožnik uveljavljal nezakonitost izredne odpovedi, ugotovitev, da mu delovno razmerje ni prenehalo in mu še traja, da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, mu priznati plače in druge bruto prejemke iz delovnega razmerja. Tožnik torej ni konkretiziral teh drugih prejemkov iz delovnega razmerja po višini. V 2. členu ZPP sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov. Da lahko sodišče nekaj prisodi, morata biti izpolnjena dva pogoja - tožnik mora biti po materialnem pravu do tega upravičen, izpolnjen pa mora biti tudi procesni pogoj – da se to zahteva z ustreznim tožbenim zahtevkom. Ker je bil tožnikov zahtevek pravnomočno zavrnjen, tožnik ni upravičen do nobenega drugega prejemka iz delovnega razmerja. Če bi sodišče menilo, da gre v prvotni pravdi za nesklepčen zahtevek, bi moralo tožnika v zadevi Pd 256/2013 v skladu z 285. členom ZPP pozvati, da odpravi nesklepčnost, pa tega ni storilo. Predlaga, da se izpodbijani del sodbe spremeni tako, da se zahtevek zavrže oziroma da se sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Strinja se z ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

5. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da odločitev iz predhodnega spora, ki se je vodil pred Delovnim sodiščem v Celju med istima strankama v zadevi opr. št. Pd 256/2013 (v zvezi s sodbo VDSS, opr. št. Pdp 338/2014), da se zavrne zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od 2. 4. 2013 do 10. 12. 2017 izplačati „druge bruto prejemke iz delovnega razmerja“, ni ovira (razsojena stvar) za meritorno odločanje o predmetnem zahtevku tožnika za plačilo nadomestila za neizrabljeni letni dopust in sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2013. 6. Pritožba neutemeljeno vztraja, da gre za istovetnost zahtevkov oziroma, da gre le za navidezno razlikovanje med zavrnjenim zahtevkom v zadevi Pd 256/2013 ter zahtevkom, ki je predmet odločanja v obravnavani zadevi. Kot izhaja tudi iz samih pritožbenih navedb, je bil sporni del zahtevka, ki ga je sodišče zavrnilo, nespecificiran oziroma neizvršljiv (ravno s slednjim je sodišče v sodbi Pd 256/2013 obrazložilo zavrnitev zahtevka), kar pa ne velja za zahtevek, ki je bil postavljen v predmetnem sporu. Obravnavani zahtevek je jasen, iz njega jasno izhaja želena pravna posledica - izplačilo preostalega dela regresa za letni dopust ter nadomestila za neizrabljeni letni dopust. 7. Presoja o neobstoju že pravnomočno odločene zadeve kot procesne ovire torej po pravilnem stališču sodišča prve stopnje temelji na kriteriju objektivne identitete spora. Dva spora sta identična, če je podana objektivna istovetnost zahtevkov. Tožbena zahtevka v obeh pravdah sicer temeljita na isti dejanski podlagi (in sta povezana z istim pravnim vprašanjem – priznanjem pravic za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja), sicer pa se razlikujeta.

8. Za odločitev o predmetni pritožbi so nerelevantne pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče v zadevi Pd 256/2013 odpravljati nesklepčnost spornega dela tožbe z uporabo pravil o materialno-procesnem vodstvu (285. člen ZPP). Ne nazadnje je posledica nesklepčne tožbe ravno zavrnitev zahtevka. Kot je prav tako nakazalo že sodišče prve stopnje, to, ali je šlo v prvotni pravdi za zavrnitev nepopolnega, neizvršljivega ali nesklepčnega zahtevka, za odločitev v tem sporu niti ni bistveno. Bistveno je, da zaradi zavrnitve nedoločenega zahtevka na izplačilo „drugih prejemkov iz delovnega razmerja“ za tožnika niso mogle nastati negativne posledice, da bi se mu odreklo vsebinsko odločanje o vtoževanem regresu za letni dopust ter nadomestilu za neizkoriščeni letni dopust. Ne drži torej, da bi bilo potrebno tožbo iz razloga razsojene stvari po 274. členu ZPP zavreči. 9. Glede na navedeno ni utemeljen ključni pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je bilo odločeno o zahtevku, o katerem je bilo prej že pravnomočno razsojeno.

10. Pritožba sicer uveljavlja tudi pritožbena razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, ki pa ju ne obrazloži. V okviru preizkusa po uradni dolžnosti tako pritožbeno sodišče ugotavlja le še to, da ostale absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, niso podane, sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, izhajajoč iz določb 131. ter 159. do 164. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl., ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), ki se nanašajo na regres za letni dopust in na izrabo letnega dopusta.

11. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

12. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, krije sama svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP).