Jedro

Materialnopravno zmotno je stališče, da je tožnik tisti, ki mora dokazati, da bi ob preostali delovni zmožnosti lahko dobil delo. To dejstvo sodi v toženkino dokazno breme.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje drugemu sodniku sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo znova zavrnilo tožnikov zahtevek, naj mu toženka za izgubljeni zaslužek v obdobju od vključno oktobra 2003 do maja 2006 plača odškodnino v skupnem znesku 1.521.506,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od vložitve tožbe dalje pa plačuje odškodninsko rento v znesku 50.000,00 SIT mesečno z obrestmi. Tožniku je naložilo, da mora toženki povrniti 69,26 EUR pravdnih stroškov z obrestmi za primer zamude s plačilom.

2. Tožnik se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga spremembo, podrejeno razveljavitev prve sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje drugemu sodniku. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo napotkov pritožbenega sodišča. Obrazložitev izpodbijane sodbe je nejasna, pomanjkljiva in protislovna. Sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov. Tudi vseh izvedenih dokazov ni ocenilo. Upoštevalo je samo tiste, ki naj bi vodili k zavrnitvi tožbenega zahtevka in s tem nedopustno favoriziralo toženko. Tožnik je sodišču pravočasno ponudil vsa dejstva in dokaze. Ponavlja, da se je bil zaradi invalidnosti prisiljen predčasno upokojiti. Če se ne bi poškodoval v delovni nezgodi pri toženkinem zavarovancu, bi še lahko delal. V letu 2003, ko mu je prenehalo delovno razmerje, in v letu 2006, ko se je upokojil, so bile razmere na trgu bistveno drugačne, saj nezaposlenih praktično ni bilo. Sodišče je znova opustilo vsebinsko obravnavanje zadeve, češ da so tožnikove navedbe pavšalne. Tožnik zaradi odsotnosti zaupanja predlaga, naj zadevo v novem postopku obravnava drug sodnik prve stopnje.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Kot je bilo pojasnjeno že v prejšnjem sklepu pritožbenega sodišča (II Cp 136/2013 z dne 27. 2. 2013), je tožnik s svojimi navedbami, da je zaradi poškodbe v delovni nezgodi njegova sposobnost za delo ostala trajno okrnjena, da zato ni več našel dela in se je bil prisiljen upokojiti, ko je izgubil zaposlitev pri svojem dotedanjem delodajalcu, in da so njegovi prejemki nižji, kot bi bili, če bi še lahko delal, zadostil svojemu trditvenemu bremenu v tej pravdi. Sodišče prve stopnje, ki bi moralo po navodilu pritožbenega sodišča tožnikove trditve preveriti v dokaznem postopku, se je pri tem omejilo zgolj na predložene listinske dokaze. Čeprav je tožnika vabilo na narok, ga ni zaslišalo in te opustitve v obrazložitvi izpodbijane sodbe tudi ni obrazložilo. Predlagane poizvedbe pri Zavodu RS za zaposlovanje o številu prostih delovnih mest je zavrnilo z nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno, da podatki tega zavoda ne bi mogli izkazati dejstva, da bi se tožnik po prenehanju pogodbe o zaposlitvi pri prejšnjem delodajalcu lahko znova zaposlil pri drugem delodajalcu. Z ugotavljanjem višine škode se ni ukvarjalo, ker je zavzelo stališče, da tožnik ni izkazal, da bi imel zagotovljeno delo, če bi bil polno delovno zmožen in še, da tožnikova prijava v evidenci iskalcev zaposlitve ni dokaz, da je tožnik delo res iskal, pa takšnega, ki bi ustrezalo njegovi preostali delovni zmožnosti, ni mogel dobiti.

6. Tožnik utemeljeno očita sodišču prve stopnje, da se je s takšnim razlogovanjem in opustitvijo dokazovanja izognilo vsebinski obravnavi njegovega odškodninskega zahtevka. Za povrh je materialnopravno zmotno stališče izpodbijane sodbe, da je tožnik tisti, ki mora dokazati, da bi ob preostali delovni zmožnosti lahko dobil delo. V resnici to dejstvo sodi v toženkino dokazno breme. Če je sodišče kljub tožnikovi prijavi pri Zavodu RS za zaposlovanje podvomilo o tem, da je res iskal delo, primerno njegovi preostali delovni zmožnosti, bi to okoliščino lahko preverilo s poizvedbami pri zavodu. Tudi sklicevanje izpodbijane sodbe na sedanje težke razmere na trgu dela ni umestno, upoštevaje časovno obdobje, za katerega tožnik terja plačilo izgubljenega zaslužka.

7. Kadar sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku razveljavi odločbo prve stopnje in zadevo vrne v novo sojenje, mora sodišče prve stopnje v skladu s prvim odstavkom 362. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) opraviti vsa pravdna dejanja in obravnavati vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo pritožbeno sodišče v svojem sklepu. Te zakonske zahteve sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ni upoštevalo, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, ki je zato obremenjena z relativno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Morebitna odprava te kršitve v pritožbenem postopku ne bi bila smotrna in bi nesorazmerno posegla v pravico pravdnih strank do pritožbe zlasti, ker sodišče prve stopnje niti vseh dokazov o podlagi tožbenega zahtevka (še) ni izvedlo. Sodišče druge stopnje je zato tožnikovi pritožbi ugodilo in na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP zadevo vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje. Tokrat je upoštevalo tožnikov predlog, naj odredi, da se nova glavna obravnava opravi pred drugim sodnikom (356. člen ZPP), saj bi bila v nasprotnem primeru lahko ogrožena tožnikova ustavna pravica do sodnega varstva.

8. Sodišče prve stopnje naj v ponovljenem postopku izvede ponujene dokaze in nato znova odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

9. Razveljavitev sodbe vključuje tudi izrek o stroških postopka. Pravica do njihovega povračila je odvisna od končnega izida pravde, kar velja tudi za stroške pritožbenega postopka. Sodišče druge stopnje je zato na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP odločitev o stroških celotnega postopka pridržalo sodišču prve stopnje.