Jedro

Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 1. in 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Tožniku je očitala, da kot učitelj vožnje (inštruktor) v številnih primerih prijavljene izpitne vožnje kandidatov, katerih učitelj vožnje je bil, ni predložil dnevnih razvidov vožnje in za isto obdobje inšpekcijskem organu ni predložil evidenčnih kartonov učitelja vožnje. Ker je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da tožnik nobene od očitanih kršitev ni storil, ni bil podan zakonit razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, zato je bila ta nezakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo nezakonitost sklepov tožene stranke z dne 11. 8. 2010 in 15. 9. 2010 in ju razveljavilo (1. točka izreka). Ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 8. 2010 in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, mu vzpostaviti delovno razmerje za nedoločen čas od dneva prenehanja do vrnitve na delo, ga prijaviti v vse obvezne oblike socialnega zavarovanja in zanj plačati vse prispevke za socialno varnost (2.a točka izreka), zavrnilo pa zahtevek za vpis delovne dobe v delovno knjižico (2.b točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku za čas od 5. 8. 2010 do 31. 8. 2012 izplačati razliko v plači v zneskih, razvidnih iz izreka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od pripadajočih neto zneskov po predhodnem plačilu davkov in prispevkov od bruto zneskov razlike v plači. Nadalje je toženi stranki naložilo, da od 1. 9. 2012 dalje do vrnitve tožnika na delo obračuna bruto nadomestilo plače ter po predhodnem plačilu davkov in prispevkov tožniku plača neto zneske plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo (3. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti njegove pravdne stroške v znesku 897,00 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (4. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo v ugodilnem delu in zoper odločitev o stroških postopka se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožnika in mu naloži v plačilo pravdne stroške tožene stranke, oziroma podredno, da jo v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev zmotno oprlo tudi na dejstvo, da naj bi A.A. ob sestavi predloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi dvomil v utemeljenost razlogov za to odpoved. Odločitev o tem, da je javni uslužbenec storil dejanje, ki je za delodajalca tako hudo, da z njim ni več mogoče nadaljevati delovnega razmerja, ni v pristojnosti komandirja oziroma pomočnika komandirja, temveč v pristojnosti predstojnika organa (to je generalnega direktorja ...). Takšno stališče je zavzela tudi dosedanja sodna praksa (sodba VDSS, opr. št. 1445/2004 z dne 20. 10. 2005). Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo tudi zato, ker je sledilo zgolj izpovedbam prič B.B., A.A. in tožnika, izpovedbam inšpektoric C.C. in D.D. pa le v tistem delu, ki je za tožnika ugoden. Sodišče prve stopnje se na več mestih obrazložitve sklicuje tudi na sodbo Okrajnega sodišča v ..., kjer je sodišče plačilni nalog razveljavilo in postopek ustavilo, ker prekrški v plačilnem nalogu niso bili dovolj konkretizirani. Poleg tega se je oprlo tudi na sklep Okrajnega sodišča v ... z dne 27. 7. 2012, ki pa se ne nanaša na tožnika, temveč na odgovorno osebo E.E. Napačna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da listine, ki se morajo voditi na podlagi Pravilnika o avtošolah, ne sodijo med poslovne listine. Te listine imajo po stališču tožene stranke vsekakor lastnost poslovne listine. Delovno sodišče je vezano le na pravnomočno obsodilno sodbo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca, pravne podlage za odločitev pa ne more predstavljati sodna praksa okrajnih sodišč. Napačna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je reintegracija tožnika v konkretnem primeru smotrna. Odnosi med tožnikom in toženo stranko so tako načeti, da onemogočajo ponovno vzpostavitev delovnega razmerja pod pogoji pogodbe o zaposlitvi, zato so podani razlogi za uporabo drugega odstavka 118. člena ZDR (podobno tudi sodba VDSS opr. št. Pdp 1252/2010 z dne 25. 2. 2011 oziroma sodba VSRS opr. št. VIII Ips 37/2009). Razlog za reintegracijo ne more biti v dosedanji disciplinski nekaznovanosti tožnika in da ne obstoji razlog, da tožnika sodelavci in komandir ne bi sprejeli medse. Takšen zaključek sodišča temelji le na subjektivni oceni tožnika in njegovega neposredno nadrejenega delavca. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati tudi sam negativni vpliv postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je kršil določbe kodeksa policijske etike, ki predstavljajo moralno etične standarde ter vrednote in vrline, ki izražajo poslanstvo policije, z očitanimi ravnanji pa je tožnik izgubil zaupanje tožene stranke. Odločitev o tem pa lahko sprejme le predstojnik organa, ne pa preostali zaposleni delavci pri toženi stranki. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik je v odgovoru na pritožbo prerekal pritožbene navedbe tožene stranke in predlagal zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri tem pa v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo (tožena stranka v pritožbi bistvenih kršitev določb postopka ne uveljavlja), da je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Predmet presoje v tem individualnem delovnem sporu je zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku po prvi in drugi alineji prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji). Tožena stranka je tožniku v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da je naklepoma kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, te kršitve pa so imele vse znake kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin (po prvem in drugem odstavku 235. člena Kazenskega zakonika; KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 in nadaljnji), ponarejanja listin (po prvem odstavku 251. člena KZ-1) in ponareditev ali uničenje uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva (po prvem in drugem odstavku 259. člena KZ-1), poleg tega pa je naklepoma huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja (druga alineja prvega odstavka 111. člena ZDR). V posledici zgornjih ugotovitev mu je tožena stranka dne 11. 8. 2010 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (A8), ki je bila potrjena s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja Vlade RS z dne 15. 9. 2010 (A10), saj je bilo ugotovljeno tudi, da zaradi tožnikovih spornih ravnanj ni mogoče z njim nadaljevati delovnega razmerja, niti do izteka odpovednega roka.

V postopku podaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bilo ugotovljeno, da je tožnik kot učitelj vožnje (inštruktor) v času celotnega leta 2009 in v letu 2010 od januarja do vključno aprila 2010 v 53 primerih prijavljene izpitne vožnje kandidatov, katerih učitelj vožnje je bil v letu 2009, ni predložil dnevnih razvidov vožnje in za isto obdobje inšpekcijskem organu ni predložil evidenčnih kartonov učitelja vožnje. Glede na to, je obstajal sum, da je ta dokumentacija odtujena ali uničena ali skrita, zato je bil tožnik osumljen, da je storil zgoraj omenjena kazniva dejanja. Ugotovljeno je bilo tudi, da je tožnik dne 10. 6. 2009 v obrazec za ocenjevanje spretnosti in obnašanje izpitnega centra ... za kandidata F.F., katerega inštruktor je bil, vpisal lažne podatke. Tožnik je delo učitelja vožnje v avtošoli sicer opravljal na podlagi podjemne pogodbe, pri čemer ta dejavnost po oceni pristojnih organov tožene stranke ni bila v nasprotju s prvim odstavkom 100. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji).

Sodišče prve stopnje je po obširno izvedenem dokaznem postopku, v okviru katerega je izvedlo vse dokaze, ki jih je za ugotovitev zatrjevanih dejstev predlagala tožena stranka in vse relevantne dokaze, ki jih je predlagal tožnik, zaključilo, da tožena stranka v postopku ni uspela dokazati, da je tožnik očitane kršitve dejansko storil, čeprav je bilo dokazno breme na toženki (drugi odstavek 82. člena ZDR).

V zvezi z očitkom o lažnem vpisu podatkov v obrazec za izpitno vožnjo za kandidata F.F. je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedb prič G.G., A.A. in tožnika ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala, da je tožnik očitano kršitev dejansko storil. Tožnik je izpovedal, da brez odobritve nadrejenega službe ni zapustil, pri čemer je, v kolikor je prišlo do potrebe na njegovi strani, predhodno zaprosil za spremembo razporeda dela. V konkretnem primeru F.F., ko naj bi bil tožnik prisoten pri njegovi izpitni vožnji, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik na sporni izpitni vožnji ni bil prisoten. Po izpovedbi inštruktorja za samoobrambo H.H., je bil tožnik prisoten pri izvajanju vaj iz samoobrambe, medtem ko je F.F. izpovedal, da je bil tožnik njegov inštruktor, vendar na izpitni vožnji ni bil fizično prisoten. Obrazec za izpitno vožnjo namreč izpolni izpitni ocenjevalec, na tem obrazcu pa je naveden kot učitelj vožnje F.F., kar je tožnik tudi bil. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala niti preostalih kršitev, ki so bile tožniku očitane v izpodbijani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Inšpektorica C.C. namreč v času inšpekcijskega nadzora v E.E. s tožnikom niti ni kontaktirala, vse podatke pa ji je posredoval zakoniti zastopnik avtošole. Ta je v posebni pisni izjavi z dne 25. 8. 2011 (A35), podani v skladu s prvim odstavkom 236. a člena ZPP pojasnil, da je tožnik redno oddajal vso dokumentacijo, dnevne razvide voženj, evidenčne kartone in da so bili na osnovi te dokumentacije opravljeni tudi obračuni za izplačilo. Tožnik je poučeval vožnjo z avtomobilom, ki je bil last avtošole, dostopa do službenih prostorov ni imel, niti ni imel ključa od pisarne. Na podlagi te izjave in izpovedbe tožnika je imelo sodišče prve stopnje tudi po stališču pritožbenega sodišča zadostno podlago za ugotovitev, da tožniku ni mogoče očitati, da je popravljal, odtujeval oziroma uničeval sporno dokumentacijo. Sodišče prve stopnje je zaključilo tudi, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi v zvezi z očitanimi nepravilnostmi glede kandidata F.F., podana po izteku subjektivnega in objektivnega prekluznivega roka. Očitano kršitev naj bi namreč tožnik storil že v letu 2009, tožena stranka pa se je z zapisnikom inšpekcijskega nadzora seznanila z dne 28. 5. 2010, torej več kot dva meseca prej, preden je bil podan predlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 8. 2010 (kar tožena stranka v pritožbi niti ne prereka).

Vse kršitve, ki jih je tožena stranka očitala tožniku po prvi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, je tožniku očitala tudi kot kršitev po drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. To pa pomeni, da se pravočasnost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi glede teh kršitev presoja ob upoštevanju roka 30 dni od ugotovitve razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in ob upoštevanju roka 6 mesecev od nastanka razloga (drugi odstavek 110. člena ZDR). Tudi glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi po drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR podana po poteku prekluzivnih rokov (teh dejanskih ugotovitev tožena stranka v pritožbi ne izpodbija).

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe na podlagi izpovedbe priče A.A. ugotovilo, da A.A. (ki je sestavil predlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, A15) ni bil prepričan v utemeljenost tega predloga. V zvezi s tem tožena stranka v pritožbi pravilno opozarja, da lahko o utemeljenosti predloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi odloča le predstojnik organa. Navedena ugotovitev sodišča prve stopnje pa za odločitev o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni odločilnega pomena, saj morebiten dvom predlagatelja v postopku v utemeljenost predloga izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi na njeno zakonitost nima nikakršnega vpliva.

Neutemeljen je pritožbeni očitek tožene stranke, da je sodišče prve stopnje v celoti sledilo izpovedbam prič B.B., A.A. in tožnika, izpovedbi inšpektoric C.C. in D.D. pa le delno oziroma in da se ni opredelilo do tega, da naj bi ji zakoniti zastopnik E.E. (I.) pisno potrdil, da so bili prostori z dokumentacijo dostopni inštruktorjem. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje dokazno ocenilo tako izpovedbi inšpektoric D.D. in C.C. (ki se s tožnikom v času inšpekcijskega nadzora ni kontaktirala, temveč ji je vse podatke posredoval zakoniti zastopnik avtošole), kot vsebino zapisnika o inšpekcijskem nadzoru (v katerem je izjava zakonitega zastopnika avtošole, da so imeli dostop do prostorov tudi vozniki inštruktorji) in pisno podano ter podpisano izjavo zakonitega zastopnika avtošole z dne 25. 8. 2011 (A35), temelječo na 236. a členu ZPP, iz katere izhaja, da tožnik ni imel dostopa do službenih prostorov, niti ključev od pisarne. Sodišče prve stopnje je te dokaze ocenilo in kot verodostojno sprejelo pisno izjavo I.I. z dne 25. 8. 2011, tudi ob upoštevanju dejstva, da iz nje jasno izhaja, da se je I.I. zavedal, da mora govoriti resnico in da se je zavedal tudi posledic krive izpovedbe. Tožena stranka je imela v zvezi s tem možnost, da predlaga zaslišanje I. kot priče v tem postopku (šesti odstavek 236.b člena ZPP), vendar tega ni storila. Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da tudi spremenjena izjava I. ne pomeni, da je tožnik odtujil, uničeval, oziroma naknadno spreminjal sporno dokumentacijo.

Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da tožnik nobene od očitanih kršitev pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja ni storil, so nebistvene pritožbene navedbe tožene stranke, da so listine, ki naj bi jih tožnik odtujil, uničil oziroma ponarejal, poslovne listine.

Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke o tem, da je sodišče prve stopnje ravnalo napačno, ker ni ugotovilo trajanje delovnega razmerja tožnika pri toženi strani le do odločitve sodišča prve stopnje (118. člen ZDR). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v odgovoru na tožbo podrejeno zgolj iz previdnosti predlagala, da v kolikor sodišče ugotovi, da je bila odpoved nezakonita, naj na podlagi 118. člena ZDR, upoštevaje vse okoliščine in interese tožene stranke ugotovi, da nadaljevanje delovnega razmerja s tožnikom ni več mogoče, ker je tožnik ravnal na način, ki je za policista popolnoma nesprejemljiv; v dveh pripravljalnih vlogah (z dne 27. 7. 2011 in z dne 2. 9. 2011) pa se je sklicevala na porušeno medsebojno zaupanje in v zvezi s tem predlagala zaslišanje J.J.. Trditve, ki jih je tožena stranka podala v navedenih pripravljalnih vlogah se je po ugotovitvi pritožbenega sodišča nanašajo na izpolnjevanje pogoja iz prvega odstavka 110. člena ZDR (torej na nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka). Razen tega tudi priča J.J., ki je bil zaslišan na naroku za glavno obravnavo dne 10. 9. 2012, v svoji izpovedbi ni navedel dejstev, ki bi nakazovala, da so obstajale okoliščine (oziroma interes obeh pogodbenih strank) o tem, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. Ker tožena stranka, razen v odgovoru na tožbo, kjer je navedla, da je tožnik ravnal na način, ki je za policista popolnoma nesprejemljiv in pri tem tega ni konkretizirala in obrazložila, in tudi, če bi se štelo, da je tožena stranka v citiranih pripravljalnih vlogah podala trditveno podlago za uporabo drugega odstavka 118. člena ZDR, ni dokazala, da so obstajale okoliščine in interesi obeh pogodbenih strank, zaradi katerih nadaljevanje delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki ne bi bilo mogoče. Glede na to, je sodišče prve stopnje povsem utemeljeno ugodilo tudi delu tožnikovega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na reintegracijo in reparacijo (za obdobje od nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo k toženi stranki).

Glede na to, da je pritožba tožene stranke v zvezi z odločitvijo o reparacijskem delu tožnikovega tožbenega zahtevka povsem neobrazložena, je pritožbeno sodišče ta del izpodbijane sodbe preizkusilo le v obsegu, kot to izhaja iz drugega odstavka 350. člena ZPP. Ugotovilo je, da je odločitev sodišča prve stopnje v zvezi s tem delom tožbenega zahtevka ni obremenjena z nobeno od absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in da je bilo na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje, pravilno uporabljeno tudi materialno pravo.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker se predmetni spor uvršča med spore o obstoju oziroma o prenehanju delovnega razmerja, tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih; ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji). Ker odgovor na pritožbo tožnika ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP).