Jedro

Osrednji problem pravde je bil v presoji - ker gre za lastninsko tožbo - ali sta tožnika bila lastnika vrat, ki jih je odpeljal toženec. Le v tem primeru sta namreč za tožbo legitimirana po materialnem pravu. Da bi opisano dilemo razrešilo, je sodišče prve stopnje izvedlo obširen dokazni postopek, katerega rezultat je dokazna ocena (8. člen ZPP), po kateri tožeča stranka ni dokazala, da bi postala lastnica vrat s pravnim poslom ali priposestvovanjem kot možnima načinoma pridobitve.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožnikov na vrnitev železnih belih dvokrilnih vrat, zavrnilo pa je tudi podrejeni zahtevek na plačilo zneska 300.000,00 SIT. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ugotovljeno je bilo, da je prodajalec posestva, s katerim sta tožnika kupila tudi sporna železna vrata, ob prodaji izročil tudi ključ teh vrat. Vrata sta tožnika uporabljala. Pravna prednica tožnikov je dala izdelati vrata, ko pa je prodala posestvo, je prodala tudi vrata. Zato je v sodbi sodišča druge stopnje protislovje v razlogih (13. točka drugega odstavka 354. člena ZPP). Posledično gre tudi za nepravilno uporabo materialnega prava.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (390. člen ZPP, zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

Protislovje v razlogih izpodbijane sodbe naj bi po stališču revizije bilo v tem, da sodba po eni strani ugotavlja, da je sporna železna vrata dala izdelati pravna prednica tožnikov, po drugi strani pa, da ob sočasni ugotovitvi, da je tožnikoma prodala svojo zemljo, ni dokazano, da sta tožnika lastnika vrat. Vendar navedenega protislovja ni. Osrednji problem pravde je bil v presoji - ker gre za lastninsko tožbo - ali sta tožnika bila lastnika vrat, ki jih je odpeljal toženec. Le v tem primeru sta namreč za tožbo legitimirana po materialnem pravu. Da bi opisano dilemo razrešilo, je sodišče prve stopnje izvedlo obširen dokazni postopek, katerega rezultat je dokazna ocena (8. člen ZPP), po kateri tožeča stranka ni dokazala, da bi postala lastnica vrat s pravnim poslom ali priposestvovanjem kot možnima načinoma pridobitve. Pri tem so bila upoštevana vsa dejstva, tudi tista, ki se nanašajo na okoliščino, da je pravna prednica tožnikov vrata zase izdelala in plačala, čeprav so stala na sosedovem zemljišču. Da je pravna prednica tožnikov lastnica vrat, je bilo posebej poudarjeno. Prav ta ugotovitev pa je pogojevala zavrnitev zahtevka. Dokazna ocena ostalih okoliščin namreč ni dovoljevala sklepanja, da bi tožnikoma skupaj z nepremičninami bila prodana tudi vrata. Razlogi, ki se na to oceno nanašajo, so jasni, med seboj povezani in so sposobni revizijskega preizkusa. Ocenjen je namreč tekst pogodbe, poleg tega pa ocena zajema tudi izpoved sestavljalca kupoprodajne pogodbe, posrednika pri prodaji in soseda, na katerega zemljišču so vrata bila postavljena. Pri tem je sicer res, da se je na zemljišče tožeče stranke prišlo le skozi ta vrata, vendar je enak zaključek ugotovljen tudi za zemljišče tožene stranke. Bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP v sodbah nižjih sodišč revizijsko sodišče ne najde. Tožeča stranka z revizijskim razlogom v tej smeri vsebinsko pravzaprav uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa na revizijski stopnji ni mogoče (tretji odstavek 385. člena ZPP).

Obe sodišči sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. V čem naj bi ga kršili, revizija niti ne pove. Bistvo pravne presoje pa je v tem, da ugotovljena dejstva ne omogočajo sklepanja, da sta tožnika bila lastnika vrat in to ne na podlagi pravnega posla in ne na podlagi priposestvovanja. Zahtevek na vrnitev vrat ali podrejeno na plačilo njihove vrednosti zato ni utemeljen (drugi odstavek 37. člena zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - Ur. list SFRJ, št. 6/80). Okoliščina, da sta tožnika - enako kot toženec - imela vrata (ključ) v posesti, te ugotovitve sama po sebi ne spreminja.

Neutemeljeno revizijo je zato revizijsko sodišče zavrnilo (393. člen ZPP).