Jedro

Tožniku ni uspelo dokazati, da nastala škoda ni v vzročni zvezi z ugotovljeno stopnjo alkoholiziranosti. Izvedenec je namreč ugotovil, da bi lahko tožnik ob ugotovljeni hitrosti, če bi bil v brezhibnem psihofizičnem stanju, brez posebnih težav zvozil levi ovinek po desnem voznem pasu. Ob ugotovitvi, da je imel tožnik 2,1 promila alkohola v izdihanem zraku, pa je mogoče šteti kot splošno znano, da njegove psihofizične lastnosti niso bile brezhibne.

Izrek

Pritožba tožnika se zavrne kot neutemeljena. Pritožbi tožene stranke pa se ugod i in se izpodbijana vmesna sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožnika, ki glasi: "Tožena stranka Zavarovalnica d.d. je dolžna plačati tožniku P. F. 1.500.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodne odločbe dalje do plačila in mu povrniti vse pravdne stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodne odločbe dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo" v celoti zavrne .

Obrazložitev

Z izpodbijano vmesno sodbo je prvostopno sodišče spoznalo toženo stranko za odgovorno za tožniku nastalo škodo v škodnem dogodku z dne 7. 3. 1994 v višini 50 %, v preostalih 50 % pa da odgovarja tožnik sam. Do škodnega dogodka je prišlo na magistralni cesti št. 10 do 8 izven naselja P. ..., ko je tožniku nasproti pripeljalo neznano osebno vozilo. Temu se je tožnik izogibal, zapeljal na bankino, vozilo je začelo zanašati in je na levi strani cestišča trčilo v obcestni plastični smernik, pričel drseti po travnati površini po hribu navzdol, se prevrnil na streho in nato pristal na kolesih. Tožnik je vtoževal odškodnino iz naslova sklenjenega obveznega zavarovanja po polici ... in sicer dodatnega zavarovanja po pogojih AO-plus - 90 in pa nezgodnega zavarovanja tožnika. Sodišče je sprejelo navedbe tožnika in zaslišane priče, da je nasproti pripeljalo vozilo z dolgimi lučmi, ki je peljalo bolj po notranjem pasu svojega dela cestišča. Vendar pa, glede na to, da je bil ovinek pregleden na veliko razdaljo, kot izhaja iz izvedeniškega mnenja, se nasproti vozeče vozilo ni moglo pojaviti kar nenadoma in če bi tožnik bil v normalnem psihofizičnem stanju, torej če ne bi vozil pod vplivom alkohola, bi vozilo zagledal pravočasno. Ob ugotovljeni hitrosti s katero je tožnik, po ugotovitvah izvedenca, vozil, to je 94 km/h (ob dovoljeni na tem odseku 80 km/h) in v alkoholiziranem stanju, po prepričanju sodišča, tožnik ni mogel pravilno odreagirati in mu je že vozilo, ki je pripeljalo z dolgimi lučmi nasproti lahko dajalo občutek, da vozi po njegovi strani, kar dejansko niti ni bilo nujno, saj je splošno znano, da je precena in ocena situacije osebe v alkoholiziranem stanju drugačna, kot pri človeku v normalnih psihofizičnih pogojih.

Zoper takšno odločitev sta se pritožili obe pravdni stranki.

Tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po I. odst. 353. čl. ZPP/77 pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano vmesno sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožnikov zahtevek po odškodninskem temelju. Tožnik je zahteval plačilo odškodnine iz naslova AO-plus zavarovanja. Tožnik je ob ugotovljeni stopnji alkohola, v celoti izgubil pravice iz AO-plus zavarovanja. Šteje se, da je izgubil svoje pravice, ker je v času prometne nezgode vozil pod vplivom alkohola in imel v krvi več kot 0,5 promila alkohola, kar pa je zgornja meja, ki jo dovoljuje zakon. Ker je bil v alkoholiziranem stanju v smislu pogojev AO-plus zavarovanja, sodišče ne bi smelo ugotavljati vzročne zveze med vožnjo neznanega vozila in nastalo nesrečo. Upravljanje vozila v vinjenem stanju, pomeni prenehanje obveznosti, ki bi jih sicer imela tožena stranka proti tožniku. V obravnavanem primeru gre namreč za čisto pogodbeno obveznost, ne pa za obveznost, ki bi nastala iz civilnega delikta. Podredno izpodbija sodbo v delu, kjer sodišče pripisuje nastalo škodo soprispevku neznanega vozila. Tožnik ni zahteval povrnitev škode iz razlogov nepravilne vožnje nasproti vozečega vozila, in sodišče ni imelo dokazov, ki bi kazali na to, da je bila vožnja neznanega voznika v vzročni zvezi z nastalo prometno nesrečo. Tožnik je prenehal slediti zakrivljenosti ovinka, ko se je z osebnim vozilom nahajal na sredi ovinka, ko je, iz za izvedenca neznanih razlogov, zapeljal v desno na bankino in pri tem reagiral z zaviranjem in kasneje ostrejšim zavijanjem v levo. Sodišče bi moralo dokazni postopek dopolniti z zaslišanjem izvedenca cestno-prometne stroke, ker ni vseeno ali je začel reagirati že pred ovinkom ali sredi samega ovinka, saj reakcija tožnika sredi ovinka izkustveno kaže, da vožnja neznanega voznika po vsej verjetnosti ni bila v vzročni zvezi z nastalo nesrečo. Sodišče pa tudi ni ugotovilo psihofizičnih sposobnosti tožnika ob ugotovljeni stopnji alkoholiziranosti. Iz mnenja izvedenca namreč izhaja, da bi voznik v brezhibnem psihofizičnem stanju brez posebnih težav zvozil ovinek po desnem prometnem pasu, kar kaže na to, da je stopnja alkoholiziranosti vplivala na vožnjo tožnika. Razen tega pa med vozili ni prišlo do oplaženja in bi lahko tožnik nemoteno speljal ovinek tudi, če je bila podana eventuelno vprašljiva vožnja nasproti vozečega neznanega vozila. Tožeča stranka pritožbeno izpodbija vmesno sodbo v delu v katerem sodišče ugotavlja odgovornost tožnika za nastali škodni dogodek iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano vmesno sodbo spremeni tako, da ugotovi polno odgovornost tožene stranke za nastalo škodo. Tožnik in sopotnik sta skladno izpovedala, da je tožnik moral zapeljati skrajno desno, da je preprečil trčenje z nasproti vozečim vozilom. Zaradi tega je prišlo do zanašanja vozila in posledične škode. Neprilagojena hitrost ni odvisna od zakonskih omejitev na določenem cestnem odseku, saj na tem istem odseku sedanji ZVCP dopušča hitrost vožnje 90 km/h in tako sama upravna omejitev še ne pomeni, da je bila vožnja neprilagojena razmeram na cesti. Izmikanje nasproti vozečemu opravi vsak voznik instiktivno in se izogne v smer kamor se lahko in pri takšnem manevru obstaja možnost, da vozilo zanese. Izvedeni dokazi potrjujejo tožbene navedbe in tudi mnenje izvedenca cestno-prometne stroke. Do izogibanja, zanašanja vozila in posledične škode je prišlo izključno zaradi ravnanja tretjega neznanega udeleženca v prometu in bi tako moralo sodišče ugotoviti, da tožnik ni izgubil pravic iz sklenjenega zavarovanja. Tudi trezen voznik ne bi mogel reagirati drugače kot z izogibanjem, ta manever ni mogoče pripisati vinjenosti, temveč je rezultat preprečitve hujših posledic, ki bi lahko nastale.

Odgovorov na pritožbe ni bilo.

Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožeče stranke pa ni utemeljena.

Ker je bila izpodbijana vmesna sodba izdana v času veljavnosti Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (ZPP/77, Ur. l. SFRJ, št. 4/77-27/90 in RS, št. 55/92) je pritožbeno sodišče za odločanje v predmetni zadevi upoštevaje določbo I. odst. 498. čl. Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (ZPP/99, Ur. l. RS, št. 26/99), uporabilo določbe ZPP/77. Po uradni dolžnosti upoštevanih (II. odst. 365. čl. ZPP/77) bistvenih kršitev določb postopka iz II. odst. 354. čl. ZPP/77 pritožbeno sodišče v postopku na prvi stopnji ni ugotovilo.

Predmet spora v obravnavani zadevi je zahtevek tožnika za plačilo odškodnine iz naslova AO - plus zavarovanja. Prvostopno sodišče je zaključilo, da je tožnik v času nezgode vozil pod vplivom alkohola. Tožena stranka se protivi plačilu odškodnine, ker je tožnik kot zavarovanec, zavarovalne pravice iz sklenjene zavarovalne pogodbe izgubil, saj je nastanek škode v vzročni zvezi z njegovo alkoholiziranostjo.

Tako je materialnopravno izhodišče glede na zatrjevanja obeh pravdnih strank za odločanje o predmetnem zahtevku podano primarno v zavarovalni pogodbi-polici št. ..., katere sestavni del so tudi Pogoji AO-plus-90 (3. člen 1. odst. točka 3 in 2. odst. cit. določbe).

Zaključki prvostopnega sodišča: tožniku je pripeljalo nasproti drugo - neznano vozilo, ki ga je zaslepilo, zaradi česar je bil prisiljen zapeljati v desno. Kot posledica tega manevra je prišlo do zanašanja in do nastanka škode in pa tožnik je vozil pod vplivom alkohola, zato ovinka ni mogel zvoziti, saj bi ga, glede na izvedeniško mnenje, lahko izpeljal, če bi bil v času škodnega dogodka v normalnem psihofizičnem stanju.

Po oceni pritožbenega sodišča je zmotno stališče tožene stranke, da se prvostopno sodišče ob odločanju v predmetni zadevi ne bi smelo ukvarjati z vprašanjem vzročne zveze med alkoholiziranostjo in pa nastankom škodnega dogodka. Dokazno breme nealkoholiziranosti je na tožniku.

Ker se tožnik brani s tem, da ni vozil v alkoholiziranem stanju je šteti, da meni, da alkoholiziranost, katere obstoj je sodišče prve stopnje ugotovilo, ni v vzročni zvezi z nastalo škodo (2. odst. 3. člena Pogojev AO-90).Tako je po oceni pritožbenega sodišča, ob odločanju o zahtevku, vendarle potrebno oceniti, kateri del škode je v vzročni zvezi s tožnikovim protipogodbenim ravnanjem ob predpostavki, da je vozil pod vplivom alkohola. V tem delu je tožnik kritne pravice iz sklenjene zavarovalne pogodbe izgubil. Glede obstoja alkoholiziranosti, je sodišče v celoti upoštevalo izpovedi v postopku zaslišanih policistov. Na kraju dogodka sta namreč policista opravila preizkus alkoholiziranosti, ki je pokazal, da je bil v tožnikovem zraku prisoten alkohol v stopnji 2,1 promila alkohola v izdihanem zraku. O tem je bil sestavljen zapisnik, katerega tožnik ni želel podpisati, ker je, kot pravi sam, menil, da ugotovljena vrednost ne izkazuje pravilnega stanja. Ob tem je bila tožniku dana možnost, da ugotovitve policistov ovrže s tem, ko bi sprejel ponujeni pregled krvi, vendar pa je tožnik tudi predlog za odvzem krvi in s tem ugotovitev stopnje alkohola v krvi zavrnil zaradi česar je, upoštevaje določbo 3. člena 1. odst. točke 3b šteti, da je bil pod vplivom alkohola. Po določbi 1. odst. 3 člena točke 3a Pogojev AO-90, zavarovanec izgubi svoje pravice iz zavarovanja, če v času prometne nesreče, kot voznik zavarovanega vozila, vozi pod vplivom alkohola, pri čemer se šteje, da je pod takim vplivom, če ima v krvi več kot 0,5 promila alkohola. Tožnik je imel možnost dokazati,da nastanek škode ni v vzročni zvezi z njegovo alkoholiziranostjo in ravno določba 2. odst. 3. člena cit. pogojev je namenjena morebitni ekskulpaciji vinjenega voznika. Predstavlja izjemo od sicer splošnega pravila o izgubi pravic iz zavarovanja in je dogovorjena zaradi kršitve pogodbenih določb in določb zavarovalnih pogojev. Vendar pa tožniku trditev in ugotovitev policistov ni uspelo ovreči.Okoliščina obstoja tretje osebe, tožnika sama po sebi, ne razbremeni odgovornosti.

V postopku na prvi stopnji je glede okoliščin nastanka nesreče sodišče pribavilo izvedeniško mnenje iz katerega izhaja, da do nezgode ne bi prišlo, če bi voznik na področju nezgode ves čas peljal po asfaltu desnega prometnega pasu brez zaviranja. Ob ugotovljeni hitrosti tožnika, to je 94 km/h, bi lahko voznik, ki je v času nezgode v brezhibnem psihofizičnem stanju, brez posebnih težav zvozil levi ovinek po desnem prometnem pasu. Takšnih zaključkov izvedenca nobena od pravdnih strank ni izpodbijala, zato je le-te prvostopno sodišče pravilno v celoti povzelo. Vendar pa je, upoštevaje vse navedeno, vendarle potrebno zaključiti, kot je to pravilno storilo že prvostopno sodišče, da je ob takšni z zatrjevanji neovrženi vsebnosti alkohola v izdihanem zraku mogoče šteti kot splošno znano, da psihofizične sposobnosti tožnika niso bile brezhibne in ob tem ugotoviti, da je bil vpliv alkohola v vzročni zvezi z nastankom škodnega dogodka, zaradi česar je, po oceni pritožbenega sodišča, tožnik v obravnavanem primeru v celoti izgubil pravice iz naslova zavarovanja.

Ob upoštevanju navedenega je tako potrebno v celoti zavrniti pritožbena zatrjevanja tožnika v zvezi s tretjim neznanim vozilom, ker je šteti, da je vzrok za nastalo nesrečo iskati primarno v alkoholiziranem stanju tožnika, ki je poleg tega še znatno preseglo mejo dovoljenega.

Za materialnopravni zaključek v smislu določbe 4. točke 373. člena ZPP/77 je, po oceni pritožbenega sodišča, po prvostopnem sodišču ugotovljeno dejansko stanje v celoti zadostovalo in le-tega v smislu pritožbenih zatrjevanj tožene stranke ni potrebno dopolnjevati. Tako je bilo potrebno pritožbi tožene stranke ugoditi in izpodbijano sodbo skladno z določbo 4. tč. 373. čl. ZPP/77 spremeniti, kot sledi iz izreka te sodbe in tožbeni zahtevek tožnika, zaradi izgube kritnih pravic, v celoti zavrniti.