Jedro

V zvezi s trditvami zagovornika, ki se nanašajo na ponovitveno nevarnost pritožbeno sodišče ugotavlja, da zaključke o obstoju ponovitvene nevarnosti zagovornik izpodbija zgol v s splošnem, saj navaja zgolj to, da ni podan in docela izkazan element ponovitvene nevarnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1.Z uvodoma navedenim sklepom je senat Okrožnega sodišča v Celju podaljšal pripor zoper obdolženega iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) .

2.Uvodoma navedeni sklep s pravočasno pritožbo izpodbija zagovornik obdolženega zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitve 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP. Predlaga ugoditev pritožbi, razveljavitev izpodbijanega sklepa ter izpustitev obdolženega na prostost. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponovno odločanje.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Po preučitvi pritožbeno izpodbijanega sklepa, tako v okviru uradnega preizkusa v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, kot tudi v okviru pritožbenih navedb, sodišče druge stopnje iz razlogov, navedenih v nadaljevanju,0 ugotavlja, da je senat prvostopenjskega sodišča pravilno zaključil, da so še vedno izkazane vse okoliščine, ki utemeljujejo podaljšanje pripora zoper priprtega obdolženca in sicer, da je podan utemeljen sum, da je poskusil storiti očitano mu kaznivo dejanje, da je še vedno ponovitveno nevaren, da je pripor zoper njega neogibno potreben za varnost ljudi, ki je ni mogoče zagotoviti z milejšimi ukrepi in da je pripor kot najhujši poseg v osebno svobodo obdolženega tudi sorazmeren ukrep.

5.Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijanega sklepa ustrezno in razumno obrazložilo obstoj utemeljenega suma glede obdolženemu očitanega poskusa storitve kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1. Pri tem se je oprlo na pravnomočni sklep o uvedbi preiskave in vse dokaze, na katerih slednji temelji. Sodišče prve stopnje je na podlagi v točki 7. obrazložitve navedenih dokazov, pravilno zaključilo, da je utemeljen sum še vedno izkazan, saj je ob tem, ko iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da so tako listinski dokazi, kot tudi v postopku zaslišane priče in oškodovanec potrdili obstoj dejstev, ki se očitajo obdolženemu v zvezi s poskusom storitve obravnavnega kaznivega dejanja (in se tako tudi po pravnomočnosti sklepa o uvedbi preiskave niso pojavila nova dejstva in dokazi, s katerimi bi bil obstoj zahtevanega dokaznega standarda omajan), je zaključek sodišča prve stopnje, da je verjetnost, da je obdolženi poskusil storiti očitano kaznivo dejanje, večja od verjetnosti, da ga ni, pravilen. Pritožnik z lastno dokazno oceno ter polemiziranjem pravne kvalifikacije (da naj bi obdolženi oškodovanca le telesno poškodoval in napada ni stopnjeval) in teže obdolženemu očitanega kaznivega dejanja ne more uspeti. Dokazna ocena je stvar razpravljajočega senata, v trenutni fazi kazenskega postopka, ko sodišče odloča o utemeljenosti predloga za podaljšanje pripora in odloča o verjetnosti obstoja pogojev za podaljšanje pripora, pa je dokazna ocena vezana le na zaključek o verjetnosti obstoja teh pogojev. Vrednotenje izvedenih dokazov in njihova dokončna dokazna ocena bo prepuščena fazi kazenskega postopka po opravljeni glavni obravnavi. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa namreč izhaja vsebinska presoja zahtevanih pogojev za podaljšanje pripora, kot tudi jasni in celoviti razlogi glede vseh odločilnih dejstev, na katerih izpodbijana odločitev temelji. Izpodbijana odločitev zato ni obremenjena z očitano kršitvijo po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

6.Sodišče prve stopnje je v zvezi z obstojem ponovitvene nevarnosti ugotovilo tako objektivne kot subjektivne okoliščine, ki utemeljeno kažejo na realno in konkretno nevarnost, da bo obdolženi z nasilnimi ravnanji v primeru izpustitve na prostost nadaljeval. Pritožbeno sodišče z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo obstoj tako objektivnih kot tudi subjektivnih okoliščin ponovitvene nevarnosti v celoti soglaša.

7.Tako objektivne okoliščine, iz katerih izhaja teža, način in okoliščine poskusa storitve kaznivega dejanja uboja po 115. členu KZ-1 za katerega je predpisana kazen zapora od 5 do 15 let, in predstavlja eno izmed najtežjih kaznivih dejanj iz poglavja zoper življenje in telo, ki je po ustavi Republike Slovenije nedotakljivo ter predstavlja najhujšo obliko ogrožanja varnosti drugih oseb in eno izmed človekovih pravic in svoboščin. Kot tudi subjektivne okoliščine, ki so oprte na izredno negativne osebne lastnosti obdolženega (brezobzirnost zoper oškodovanca A. A.), ki naj bi ga sprva pretepel tako, da si je obdolženi pri tem zlomil dlan, nato pa naj bi oškodovanca napadel še z nožem, kar nedvomno kaže na veliko agresivnost obdolženega. Ob tem sodišče ni spregledalo dejstva, da oškodovanec v kritičnem trenutku in napadu obdolženega nanj, pri sebi ni imel nobenega nobenega orožja. Utemeljeni so tako nedvomno zaključki sodišča prve stopnje, da zahvaljujoč zgolj spletu srečnih okoliščin in pravočasni zdravniški pomoči oškodovanec za posledicami nasilnega ravnanja obdolženega ni izgubil življenja. Po prepričanju pritožbenega sodišča tako objektivne kot tudi subjektivne okoliščine v medsebojni zvezi nedvomno izkazujejo obdolženčevo nespoštovanje pravnih norm in pravnega reda, ter obenem nakazujejo, da je obdolženčeva ponovitvena nevarnost nedvomno konkretna in izrazita. Obstoji namreč zelo velika verjetnost, da bi obdolženi v podobnih okoliščinah reagiral tako kot je v obravnavanem primeru in poskušal vzeti življenje še kakšni drugi osebi, s katero bi se morebiti zapletel v kakšen spor ali nesoglasje. Vse navedeno tako nedvomno izkazuje, da je obdolženi izredno nevaren tako svoji okolici kot tudi drugim. Sodišče ni spregledalo niti obdolženčeve predkaznovanosti. Obdolženi je bil že večkrat obsojen zaradi premoženjskih kaznivih dejanj, kot tudi kaznivih dejanj z elementi nasilja. Obdolženi je bil obsojen s sodbama Okrajnega sodišča v Celju III K 33488/2020 z dne 10. 7. 2020, pravnomočno dne 3. 10. 2020, in s sodbo III K 1972/2023 z dne 18. 1. 2023, pravnomočno dne 19. 4. 2023, zaradi kaznivih dejanj tatvine, ter s sodbo Okrajnega sodišča v Celju III K 11925/2022 z dne 14. 2. 2023, pravnomočno dne 22. 4. 2023 zaradi kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena KZ-1. Nenazadnje se obdolženi nahaja še v drugih kazenskih postopkih. Zoper njega je bila v postopku VI K 29134/2023 zaradi kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem in tretjem odstavku 191. člena KZ-1 že vložena obtožnica, KT /5387/2021 z dne 11. 1. 2024, ki je postala pravnomočna. V zadevi pa je že razpisan tudi predobravnavni narok. Upoštevajoč dejstvo, da do sedaj izrečene kazenske sankcije na obdolženega niso imele vpliva, ni razumno pričakovati, da bi obdolženi s svojimi nasilnimi ravnanji prenehal, v kolikor bi bil izpuščen iz pripora. Zato je sodišče prve stopnje, po oceni pritožbenega sodišča, utemeljeno zaključilo, da so pri obdolženem še vedno izkazane tako objektivne kot tudi subjektivne okoliščine ponovitvene nevarnosti na škodo varnosti oškodovanca in drugih ljudi s katerimi bi se obdolženi morebiti zapletel v spor ali kakšno drugo nesoglasje.

8.Obrazloženih zaključkov sodišča prve stopnje glede obstoja objektivnih in subjektivnih okoliščin ponovitvene nevarnosti pri obdolženem nikakor ne morejo omajati povsem pavšalne pritožbene navedbe zagovornika, da ponovitvena nevarnost pri obdolženem ni konkretno ter docela izkazana.

7.Pritožbeno sodišče pa glede na razloge v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, potrjuje zaključek sodišča prve stopnje, da je pripor zoper obdolženega B. B. tako neogibno potreben kot tudi sorazmeren ukrep. V zvezi s tem je izpostavilo, da je sodišče prve stopnje utemeljeno poudarilo težo poskusa storitve očitanega kaznivega dejanja uboja na škodo oškodovanca A. A. po prvem odstavku 115. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1 in stopnjo ogrožanja pravno zavarovanih dobrin. Glede vsega navedenega tako zoper obdolženega ne bi bil primeren noben drug milejši ukrep, saj bi z uporabo kakšnega drugega ukrepa obdolženi imel možnost dokončati poskušeno kaznivo dejanje in ponovno ogroziti varnost, zdravje in življenje oškodovanca ter drugih oseb. Vsak milejši ukrep namreč terja voljo in željo obdolženega, da z nasilnimi ravnanji ne nadaljuje, česar pa obdolženi do sedaj ni bil sposoben izkazati. Zato je pripor zoper obdolženega nedvomno edini primeren, neogiben in sorazmeren ukrep, ki bo po prepričanju pritožbenega sodišča nedvomno zagotovil, da obdolženi ne bo storil novih kaznivih dejanj zoper istega oškodovanca ali kakšno drugo osebo s katero bi lahko prišel v spor ali nesoglasje. Kot je sodišče prve stopnje pravilno in utemeljeno pojasnilo, varstvo osebne in telesne integritete oškodovanca ter drugih oseb s katerimi bi obdolženi lahko prišel v spor, nedvomno pretehta nad obdolženčevo pravico do njegove osebne svobode. Ob tem je nedvomno tudi zlo, ki bo obdolženemu z omejitvijo njegove osebne svobode nastalo, nedvomno manjše od zla, ki naj bi ga obdolženi povzročil oškodovancu s svojim zavržnim in nasilnim ravnanjem. Tako so pritožbena zavzemanja za drugačen zaključek glede vsega do sedaj povzetega neutemeljena.

Glede na zgoraj povzeto se izkaže tudi sklicevanje zagovornika obdolženega na odločbe Ustavnega sodišče Republike Slovenije Up-123/95, Up-127/95 z dne 6. 10. 1995 za neutemeljeno, saj zaključki sodišča prve stopnje o obstoju ponovitvene nevarnosti obdolženega ne temeljijo zgolj na ugotovljenih objektivnih, temveč tudi na subjektivnih okoliščinah. Pritožba v zvezi z ugotovljenim obstojem pogojev za pripor zato sodišču prve stopnje neutemeljeno očita kršitev določb kazenskega postopka.

8.Ker glede na obrazloženo pritožbeni očitki zagovornika obdolženega niso utemeljeni in ker pri uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa sodišče druge stopnje kršitev iz petega odstavka 402. člena ZKP ni ugotovilo, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).

9.Če bo za obdolženca nastala dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (prvi odstavek 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev te pritožbe po pravnomočnosti sodbe odmerilo sodišče prve stopnje.

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

1Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 201