Jedro

Tožnici ni uspelo dokazati relevantnih dejstev, da je mati toženca tožnici zaprla ventil za vodo po nalogu toženca in v njegovo korist.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugodi, da je toženec motil tožečo stranko v zadnji mirni posesti poslovnih prostorov na B. 3 v skupni površini 83,43 mý s tem, da je dne 31.5.1997 zaprl ventil za vodo teh prostorov, tako da je ostala tožnica brez vode in da se tožencu prepoveduje v bodoče s takimi ali podobnimi motitvenimi dejanji posegati v posest tožnice na omenjenih poslovnih prostorih. Posledično je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi zahtevek tožeče stranke, da ji je toženec dolžan povrniti njene pravdne stroške skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Sodišče prve stopnje je prvič v tej pravdni zadevi odločilo s sklepom dne 10.12.1997, ko je ugodilo tožbenemu zahtevku v enakem besedilu kot je zapisano zgoraj zoper toženko M.V., zoper toženca A.V. pa ga je zavrnilo. Proti zavrnilnemu delu sklepa se je pritožila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po čl. 353 ZPP. Pritožbeno sodišče je pritožbi ugodilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, saj je ugotovilo, da je prvostopno sodišče dejansko stanje nepopolno ugotovilo. Odločitev o motenju posesti s strani toženke M.V. je torej postala že pravnomočna in je v nadaljnem postopku sodišče prve stopnje odločalo le še o motilnem dejanju toženca A. V.. Sodišče je po ponovljenem dokaznem postopku ugotovilo, da tožbeni zahtevek zoper A.V.ni utemeljen.

Zoper tak sklep se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku zoper toženca ugodi in tožencu naloži plačilo pravdnih in pritožbenih stroškov, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje. Tožnica navaja, da sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni pravilno ugotovilo in je povsem nekritično kot resnično štelo izpoved toženčeve matere M.V. in tudi izjavo toženca, čeprav so med njima velike razlike in sta obe izpovedi neprepričljivi. Sodišče prve stopnje je namreč štelo, da je toženčeva mati zaprla vodo po tistem, ko ji tožnica ni hotela izročiti polovico zneska za plačilo vode. Prav tako pa je verjelo tudi toženčevi izpovedbi, da je za zaprtje vode izvedel po zaprtju oziroma iz tožbe in da mu tožnica o tem ni ničesar rekla, kjub temu, da mati trdi, da je o zaprtju vode povedala svojemu sinu oziroma tožencu. Toženka nadalje navaja, da so neprepričljive in nelogične trditve toženca in njegove matere, da se ne tožnica ne njen mož nista zglasila pri njiju glede zaprtja vode. Prvostopno sodišče je sprenevedanje toženca in njegove matere sprejelo kot resnico in spregledalo, da je toženčeva mati izpovedala, da je vodo zaprla konec maja 1997, v pismeni izjavi pa je zatrjevala, da naj bi se to zgodilo 1.6.1997. Tožnica tudi navaja, da pred zaprtjem vode s toženko ni bila v sporu in je zato neprepričljivo razpolaganje sodišča o dalj časa trajajočih sporih med pravdnimi strankami in da je do zaprtja vode prišlo zaradi neplačila vode. Mati tožene stranke je namreč sama povedala, da za odpoved najemnega razmerja naj ne bi vedela in da naj bi se prvič zgodilo, da tožnica ni plačala vode. Glede na to pritožnica meni, da je bilo zaprtje vode nedvomno sproženo s strani toženca z namenom, da bi pristala na višjo najemnino. tako je šlo pri tožencu za aktivno ravnanje v tem smislu, da je bodisi sam ali pa njegova mati po njegovem nalogu in v njegovo korist zaprla ventil in ne le za naknadno pasivnost, kot zatrjuje sodišče prve stopnje. Na to, da je toženčeva mati ravnala v interesu toženca kaže prav dejstvo, da je tožnico ob zaprtju vode napotila na toženca.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu s 73. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 4/77, 36/80, 69/82, 58/84, 74/87, 57/89, 20/90 in 27/90 in RS, št. 55/92 in 19/94, v nadaljevanju ZPP) morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Tako mora torej tožnik dokazati dejstva, na katerih temelji svoj zahtevek. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da v konkretnem primeru tožnica ni uspela dokazati, da je toženec motil njeno posest poslovnih prostorov, bodisi s tem, da je sam zaprl ventil za vodo ali s tem, da je ventil zaprla njegova mati po njegovem nalogu in v njegovo korist. Tudi v pritožbi tožnica ne navaja ničesar konkretnega, s čimer bi lahko podkrepila svoje navedbe. Pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje povsem nekritično kot resnično štelo izpoved toženčeve matere in izjavo toženca ter njuno sprenevedanje srejelo kot resnico, ni utemeljena. V njunih izpovedbah namreč ni bilo velikih razlik, kot zatrjuje tožeča stranka, saj je mati povedala, da je o zaprtju vode sinu - tožencu povedala šele čez precej časa, toženec pa je rekel le, da je zaprtje najprej izvedel iz tožbe, nato pa je poklical mamo in jo vprašal, kaj je s tem. Povsem nebistveno pa je neskladje v izpovedbi toženčeve matere, da je vodo zaprla konec maja 1997, in njeno pismeno izjavo, da je to storila 1.6.1999, saj gre dejansko za isti časovni razpon. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da tožeča stranka v pritožbi zmotno navaja, da toženčeva mati pred zaprtjem vode s tožnico ni bila v sporu, saj so na glavni obravnavi tako tožnica kot tudi njen mož in toženka (toženčeva mati) izpovedali, da so bili odnosi sprva v redu, sedaj pa so že dalj časa sklajeni; mož tožeče stranke je celo izrecno povedal, da so s toženčevo materjo v sporu že od 1.11.1996 dalje. Glede na to prvostopenjsko sodišče povsem upravičeno verjame izpovedbi M. V., toženčeve matere, da je zaprla vodo po tistem, ko ji tožnica ni hotela izročiti polovice zneska za plačilo vode, saj je to predstavljalo kapljo čez rob v že tako zelo načetih odnosih. Ventil za vodo se namreč nahaja v hiši, kjer živi toženčeva mati, in ona tudi plačuje vodo, zato je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega ponovoljenega dokaznega postopka pravilno ugotovilo, da je ona sama imela interes za zaprtje vode. V kolikor pa tožeča stranka zatrjuje drugače in trdi, da je imel toženec interes za zaprtje vode. V kolikor pa tožeča stranka zatrjuje drugače in trdi, da je imel toženec interes za zaprtje vode in je zato M. V. zaprla vodo v njegovem in ne v svojem interesu, bi to morala tekom predmetnega postopka tudi dokazati. Tožnica tudi v pritožbi zgolj ponovno zatrjuje, da se je obrnila zaradi zaprtja vode na M.V., ki pa se je delala nevedno in jo napotila na sina, le-ta pa se ji je samo smejal, in pravi, da prav to dejstvo kaže na to, da je toženčeva mati ravnala po nalogu sina. Vendar pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da tožnica tudi teh trditev ni podkrepila z ustreznimi dokazi. Toženec in njegova mati namreč vse to zanikata, v pričevanjih tožnice in njenega moža pa prihaja celo do neskladja (tako je npr. tožničin mož, ko je bil prvič zaslišan, zanikal, da bi o tem govoril tudi s toženecem, drugič pa je trdil, da je z njim govoril kar dvakrat; tudi tožnica je na prvem zaslišanju dejala, da je na dvorišču rekla, naj odprejo ventil, tožencu, njegovemu sinu in toženki, ponovno zaslišana pa je povedala, da je bila takrat, ko je toženca obvestila o zaprtju vode, prisotna tudi njegova mati, a ne ve, če je slišala njun razgovor). Glede na to pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno ugotovilo in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo in ker tudi ni storilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 2. odstavku 354. člena ZPP/77 v zvezi s 381. členom ZPP, je sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje na podlagi določbe 2. točke 380. člena ZPP/77. O pritožbenih stroških tožeče stranke ni bilo potrebno posebej odločati, ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela in je zavrnitev pritožbenih stroškov že vsebovana v odločitvi o zavrnitvi njene pritožbe.