Jedro

Kazenski postopek se ni vodil zoper vodstvene organe pravne osebe, ampak zoper pravno osebo, ki je bila že v prvotnem obtožnem predlogu konkretno določena. Zato je bila že prvotna opredelitev, da so dolžno nadzorstvo opustili prav vodstveni organi obsojene pravne osebe K. Brežice, d. d., zadosti določna.

Če sodišče v kazenskem postopku ugotovi, da je bilo kaznivo dejanje, h kateremu je prispevala pravna oseba, storjeno, potem tudi morebitna smrt storilca kazenske odgovornosti pravne osebe ne more izključiti.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojena pravna oseba je dolžna plačati 1.500,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Brežicah je obsojeno pravno osebo K. Brežice, d. d. (K. Brežice, d. d.), spoznalo za kazensko odgovorno storitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti pri delu po četrtem, tretjem in drugem odstavku 201. člena Kazenskega zakonika v zvezi s 4. točko 4. člena in 7. točko 25. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (v nadaljevanju ZOPOKD). Na podlagi 1. točke prvega odstavka 26. člena ZOPOKD je sodišče obsojeni pravni osebi izreklo denarno kazen v znesku 40.000,00 EUR, ki jo je dolžna plačati v treh mesecih po pravnomočnosti sodbe. Sodišče je oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo in obsojeni pravni osebi na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. in 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo zagovornika obsojene pravne osebe zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojeni pravni osebi naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojene pravne osebe vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojeno pravno osebo oprosti obtožbe, oziroma podredno, da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve ali druge stopnje v novo sojenje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je 4. 8. 2015 odgovoril vrhovni državni tožilec, ki meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojeni pravni osebi in njenemu zagovorniku, ki se je o njej izjavil 24. 8. 2015. B.

5. Zagovornik v zahtevi navaja, da nerazumljiv opis dejanja v izreku sodbe, ne glede na vse spremembe oziroma popravke s strani državnega tožilca in sodišča, ne vsebuje konkretizacije vseh zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja ter kot odgovorne osebe opredeljuje posameznike, ki te funkcije glede na njihov položaj v obsojeni pravni osebi nimajo oziroma ne morejo imeti. Temelj odgovornosti obsojene pravne osebe oziroma opustitev dolžnega nadzorstva odgovornih oseb pravne osebe v izreku sodbe ni konkretizirana, saj opis dejanja vsebuje zgolj pavšalne očitke, da odgovorni osebi F. P. in K. Š. nista nadzorovala predpisanih varnostnih ukrepov ter poskrbela za izvajanje minimalnih varnostnih ukrepov pri delu na višini. V izreku sodbe sodišča prve stopnje ni opisano, katerih konkretnih dejanj odgovorni osebi obsojene pravne osebe nista opravili. Prispevek vodstvenih organov obsojene pravne osebe iz sodbe ni razviden. Poleg tega bi glede na določbe ZOPOKD in Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) le tedanjega direktorja F. P. lahko opredelili kot vodstvenega delavca, pri čemer je slednji izpolnil vse dolžnosti, ki mu jih nalagajo predpisi.

6. Iz opisa dejanja v izreku prvostopenjske sodbe izhaja, da storilec D. G. na gradbišču na večstanovanjskem objektu v nasprotju z več določbami Zakona o varnosti in zdravju pri delu (v nadaljevanju ZVZD) ter Uredbe o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih, iz malomarnosti ni poskrbel za minimalne varnostne ukrepe in strokovno nadzorstvo pri delu na strehi, zaradi česar je bilo v nevarnosti življenje konkretno določenih delavcev, ki pri delu na strehi niso uporabljali osnovne varnostne opreme, zaradi česar je delavec A. B., ki je imel od leta 2009 prepoved dela na višini, padel s strehe in se hudo poškodoval. Iz opisa dejanja nadalje izhaja, da je sodišče prve stopnje obsojeno pravno osebo spoznalo za kazensko odgovorno, ker njen direktor F. P. in vodja gradbeno-vzdrževalnega sektorja K. Š. v nasprotju z več določbami ZVZD in Pravilnikom o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, v septembru 2010, kot nadrejena D. G., vodji gradbišča in krovske enote obsojene pravne osebe, nista nadzorovala predpisanih varnostnih ukrepov na gradbišču, poskrbela za izvajanje vsaj minimalnih varnostnih ukrepov pri delu na višini ter preprečila, da bi oškodovanec A. B. opravljal delo na višini, ki ga zaradi zdravstvenih omejitev ne bi smel. 7. Ob takem opisu dejanja, zagovornikovim navedbam, da opustitev dolžnega nadzorstva v izreku sodbe sodišča prve stopnje ni konkretizirana, ni mogoče pritrditi. Tako kot v opisu dejanja v obtožnem predlogu, so tudi v izreku prvostopenjske sodbe določbe predpisov, ki sta jih vodstvena delavca pravne osebe kršila, določno opredeljene. Enako velja za določbe, ki jih je kot vodja gradbišča in krovske enote obsojene pravne osebe kršil storilec D. G. Sodišči prve in druge stopnje sta tudi z razumnimi razlogi utemeljili, zakaj sta tako takratni direktor obsojene pravne osebe F. P. kot tudi vodja gradbeno-vzdrževalnega sektorja K. Š., imela pooblastila vodstvenih organov v smislu 4. točke 4. člena ZOPOKD. Oba sta bila na podlagi Pravilnika o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest nadrejena storilcu D. G. ter sta bila pri pravni osebi dolžna poskrbeti za ustrezno varnost delavcev ter prilagoditev delovnopravnih aktov zdravstveni zmožnosti delavcev. Zato kršitev kazenskega zakona ni podana, če pa zagovornik trdi, da so vodstveni organi sprejeli vse ustrezne ukrepe, pa uveljavlja razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

8. V zvezi z očitkom o pomanjkljivosti opisa dejanja v obtožnem predlogu in izreku sodbe sodišča prve stopnje, zagovornik uveljavlja tudi kršitev določbe 344. člena ZKP, ker je sprememba obtožnega predloga z dne 13. 1. 2014, ki na novo navaja bistvene okoliščine glede odgovornosti pravne osebe, nedopustna in nezakonita. Navaja, da v prvotni obtožbi niso bili opredeljeni niti vodstveni organi oziroma delavci, nad katerimi naj bi bil nadzor opuščen, niti ni bilo opredeljeno, v čem naj bi se opuščeni nadzor odgovornih oseb kazal, temveč je prvotni obtožni predlog vseboval zgolj abstraktni zakonski dejanski stan. Institut spremembe obtožnega akta ni namenjen odpravljanju pomanjkljivosti samega obtožnega akta, temveč prilagoditvi obtožnega akta v postopku ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče, ki je spremembo obtožbe dopustilo, je zato po stališču zagovornika kršilo tudi pravico obsojene pravne osebe do učinkovite obrambe, ker je bil do spremembe obtožbe večji del dokaznega postopka na podlagi nekonkretizirane obtožbe že izveden, utemeljitev višjega sodišča, da je sprememba obtožnega predloga posledica smrti vodstvenim organom podrejenega delavca D. G., pa je nesprejemljiva.

9. Državni tožilec, ki med dokaznim postopkom spozna, da izvedeni dokazi kažejo na to, da se je spremenilo v obtožnici navedeno dejansko stanje, sme spremeniti obtožni akt, če sta izpolnjena dva pogoja. Prvič, spremenjeni obtožni akt se sme nanašati le na dejanje, ki je že predmet obtožnega akta (isti historični dogodek), in drugič, sprememba ne sme pomeniti zlorabe pravice državnega tožilca. Ob izpolnitvi navedenih dveh pogojev, mora biti obdolžencu zagotovljena možnost, da se zoper spremenjen obtožni akt učinkovito brani. Pravica do učinkovite obrambe je temeljno ustavno procesno jamstvo in zagotovilo poštenega sojenja. Zagovornik v zahtevi ne trdi, da bi državni tožilec obsojeni pravni osebi s spremembo obtožnega predloga očital storitev drugega dejanja, je pa iz njegovih navedb v zahtevi razbrati, da je državni tožilec s spremembo obtožnega predloga zlorabil pravico, ki je sodišče ni preprečilo in je bila obsojena pravna oseba posledično prikrajšana za učinkovito obrambo. Do zlorabe naj bi prišlo s tem, ko je državni tožilec s spremembo obtožnega predloga konkretneje opredelil vodstvene organe ter vsebino dolžnega nadzorstva, ki naj bi ga opustili vodstveni organi obsojene pravne osebe. Stališču zagovornika ni mogoče pritrditi, saj je že prvotni obtožni predlog vseboval konkretno opredelitev opustitve dolžnega nadzorstva. Iz očitka v prvotni obtožbi, da ni bilo poskrbljeno za minimalne varnostne standarde ter z navedbo posameznih določb predpisov, ob spoštovanju katerih bi nastalo prepovedano posledico mogli vodstveni organi preprečiti, je državni tožilec zadostil standardu konkretizacije opustitve dolžnega nadzorstva. Kršitev 344. člena ZKP pa ni podana niti v delu, v katerem zagovornik trdi, da je državni tožilec s spremembo obtožnega predloga dne 13. 1. 2014 nedopustno konkretiziral vodstvene organe obsojene pravne osebe. Kazenski postopek se namreč ni vodil zoper vodstvene organe pravne osebe, ampak zoper pravno osebo, ki je bila že v prvotnem obtožnem predlogu konkretno določena. Zato je bila že prvotna opredelitev, da so dolžno nadzorstvo opustili prav vodstveni organi obsojene pravne osebe K. Brežice, d. d., zadosti določna. Navedbi zagovornika, da naj bi s spremembo obtožnega predloga prišlo tudi do kršitve pravice obsojene pravne osebe do učinkovite obrambe, prav tako ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je po spremembi obtožnega predloga zagovorniku na glavni obravnavi dalo možnost, da se o spremembi izjavi, vendar zagovornik ugovorov zoper spremembo ni imel in je potrdil, da zagovor obsojene pravne osebe ostaja v dotedanjih okvirih, in da se pravna oseba ne bo dodatno zagovarjala.

10. Nadalje zagovornik navaja, da je sodišče prve stopnje z bistvenimi vsebinskimi spremembami opisa dejanja iz obtožbe, v škodo obsojene pravne osebe nedopustno poseglo v opis dejanja iz obtožnega predloga, s čimer je kršilo določbo 354. člena ZKP o objektivni identiteti med obtožbo in sodbo, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določbe kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter nedopusten poseg v pravico obsojene pravne osebe do učinkovite obrambe in poštenega sojenja. Določila ZKP naj bi kršilo tudi sodišče druge stopnje, ki se do teh pritožbenih očitkov ni opredelilo.

11. Na navedeni očitek je v obsegu, v katerem ga je zagovornik uveljavljal v pritožbi, odgovorilo že sodišče druge stopnje, ki je med drugim pojasnilo, da je že prvotni obtožni predlog vseboval vse zakonske znake kaznivega dejanja in ni bil pomanjkljiv, kot je to trdila pritožba, ter da je predmet obtožbe ves čas ostal v okviru istega historičnega dogodka, pri čemer je še vedno šlo za isto kaznivo dejanje. Konkretnejših navedb, ki bi od sodišča druge stopnje terjale natančnejši odgovor, pa zagovornik v pritožbi ni uveljavljal. Navsezadnje tudi primerjava obtožbe in opisa dejanja v izreku prvostopenjske sodbe pokaže, da sta opisa dejanja identična, zato o kršitvi 354. člena ZKP ni mogoče govoriti.

12. V zvezi z očitkom o pomanjkljivostih opisa kaznivega dejanja obsojene pravne osebe, zagovornik tudi navaja, da iz opisa ne izhaja, da naj bi bilo kaznivo dejanje storjeno na račun obsojene pravne osebe (4. člen ZOPOKD). Poleg tega je zaključek sodišča o kazenski odgovornosti obsojene pravne osebe za kaznivo dejanje, ki naj bi ga na njen račun storil D. G., nedopusten, saj kazenska odgovornost slednjega ni bila ugotovljena s pravnomočno obsodilno sodbo. Utemeljitev sodišča prve stopnje, da zadošča, da je storilec, ki je med postopkom umrl, s svojim dejanjem izpolnil objektivne znake kaznivega dejanja, ni sprejemljiva in posega v domnevo nedolžnosti, saj je sodišče s tem v izreku sodbe razsodilo, da je D. G. storil kaznivo dejanje in je kriv.

13. Zagovornikovim navedbam ni mogoče pritrditi. Kot sta pojasnili nižji sodišči, je odgovornost pravne osebe za kaznivo dejanje limitirano akcesorna, kar izhaja iz prvega odstavka 5. člena ZOPOKD, ki določa, da je pravna oseba odgovorna za kaznivo dejanje tudi, če storilec za storjeno kaznivo dejanje ni kriv ali če je dejanje storil pod vplivom sile ali grožnje pravne osebe. Če sodišče v kazenskem postopku ugotovi, da je bilo kaznivo dejanje, h kateremu je prispevala pravna oseba, storjeno, potem tudi morebitna smrt storilca kazenske odgovornosti pravne osebe ne more izključiti. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno presodilo, da je pravna oseba kazensko odgovorna za očitano ji kaznivo dejanje, čeprav je storilec D. G. med postopkom umrl in je sodišče kazenski postopek zoper njega ustavilo. Z namenom ugotoviti kazensko odgovornost pravne osebe sme sodišče tudi v takem primeru ugotavljati, ali je pokojni storilec storil kaznivo dejanje. Da je bilo kaznivo dejanje storjeno na račun obsojene pravne osebe pa izhaja iz okoliščine, da je kaznivo dejanje storil vodstvenim organom obsojene pravne osebe podrejen delavec, in iz očitka, da so vodstveni organi pravne osebe kot delodajalke kršili več določb predpisov, ki od delodajalca terjajo sprejem varnostnih ukrepov za delo na višini. V okviru delovnega razmerja je storilec lahko deloval le za račun svojega delodajalca, v obravnavanem primeru za račun obsojene pravne osebe.

14. Očitki zagovornika so uperjeni tudi zoper odločitev sodišča druge stopnje, ki naj ne bi odgovorilo na vse pritožbene navedbe obrambe. Sodišče naj bi se ne opredelilo do pritožbenih navedb o resnični vlogi in odgovornosti K. Š., D. G. in F. P., o verodostojnosti izpovedb oškodovanca in preostalih delavcev na gradbišču, o izvajanju ustreznega nadzora nad zaposlenimi v obsojeni pravni osebi in o nepravilni presoji sodišča prve stopnje glede potrebe po spremembi pogodbe o zaposlitvi za oškodovanca.

15. Vrhovno sodišče je že v številnih odločbah pojasnilo, da je standard obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje nižji kot to velja za sodišča prve stopnje, če se je slednje do vprašanja že opredelilo. Sodišče druge stopnje se sicer do pritožbenih navedb mora opredeliti in jih ne sme spregledati, a se pri tem lahko sklicuje na obrazložitev sodišča prve stopnje, če se z razlogi tega sodišča strinja. Kot izhaja iz sodbe sodišča druge stopnje, se sodišče do zgoraj navedenih pritožbenih navedb ni opredelilo zgolj s sklicevanjem na razloge sodišča prve stopnje, temveč je natančno pojasnilo vlogo vodstvenih delavcev in storilca pri očitanem kaznivem dejanju, ter z obširnimi razlogi zavrnilo navedbe o neverodostojnosti obremenilnih prič in ustreznem nadzoru ter ustrezni pravni regulaciji delovnopravnih razmerij v obsojeni pravni osebi. Sodišču druge stopnje kršitve prvega odstavka 395. člena ZKP zato ni mogoče očitati.

16. Zagovornik v zahtevi obširno navaja, zakaj so zaključki sodišča o kazenski odgovornosti obsojene pravne osebe ter o tem, na kakšen način in v kakšnih okoliščinah je do predmetnega dogodka prišlo, neutemeljeni, očitno napačni, v nasprotju s podatki spisa ter z izvedenimi dokazi. Zagovornik trdi, da so odšli delavci na streho objekta, s katerega je padel oškodovanec in se huje poškodoval, na pobudo oškodovanca in v nasprotju z navodili nadrejenih. Za delo na višini so imeli vso potrebno varnostno opremo, a so se samovoljno odločili, da je v konkretnem primeru ne bodo uporabljali, kar je obsojena pravna oseba tudi sankcionirala. Pravna oseba ne more odgovarjati za svoje delavce, ki samovoljno ne spoštujejo veljavnih predpisov. Sodišče naj bi napačno ocenilo zlasti verodostojnost zaslišanih prič in nekritično sledilo izpovedbi oškodovanca ter za pravno osebo razbremenilnih izpovedb ni upoštevalo in je napačno zaključilo, da naj bi pokojni D. G. oškodovancu, kljub prepovedi dela na višini, odrejal dela na strehi in mu pri tem celo grozil. Kot še navaja zagovornik, je zmotno tudi stališče sodišča, da obsojena pravna oseba ni poskrbela, da bi bil oškodovanec ponovno usposobljen za varno delo, oziroma da ni upoštevala njegovih zdravstvenih omejitev ter temu prilagodila notranjih aktov in pogodbe o zaposlitvi. Ker zagovornik s temi navedbami po vsebini ne uveljavlja razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP, ampak uveljavlja razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno uveljavljati, jih Vrhovno sodišče ni presojalo (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

17. Ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere se zahteva sklicuje, zahteva pa je vložena tudi zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornika obsojene pravne osebe kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

18. Izrek o stroških postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, zato je obsojena pravna oseba dolžna plačati sodno takso, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju premoženjskega, finančnega in likvidnostnega stanja obsojene pravne osebe ter zapletenosti postopka.