Jedro

Tožnik zahteva plačilo 5.000 EUR, ker vozilo BMW, ki ga je oglaševala toženka, nima oglaševanih lastnosti in sicer ni letnik 2011, temveč 2009, predhodno je imelo štiri lastnike in ne le enega, nima aktivnega tempomata, nima adoptivnih bi-xenonskih žarometov, ni slovenskega porekla in nima TV.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča in tožena stranka sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki (v nadaljevanju: toženka) naložilo, da mora v roku 15 dni tožeči stranki (v nadaljevanju: tožnik) plačati 275 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 7. 2016 dalje do plačila (I. točka izreka). V presežku (za glavnico v višini 4.725 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 7. 2013 dalje do plačila in glede zakonskih zamudnih obresti od zneska 275 EUR od 23. 7. 2013 do 22. 7. 2016) je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Tožniku je naložilo, da v roku 15 dni toženki plača stroške postopka v višini 2.354,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo sta se pravočasno pritožila tožnik in toženka.

3. Tožnik sodbo izpodbija v I. in III. točki izreka. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker je napačno zaključilo, da je bilo vozilo prvič registrirano leta 2011. Ne strinja se tudi z mnenjem izvedenca, da se diski običajno menjajo pri 75.000 prevoženih kilometrih. Prepričan je, da so bili diski zamenjani zato, ker ima vozilo v resnici več prevoženih kilometrov, ki niso evidentirani. Nadalje se ne strinja z ugotovitvijo, da je imelo vozilo le enega uporabnika. Sodišču prve stopnje očita, da ni obrazložilo, zakaj meni, da je tožnik vedel, da vozilo nima osem zračnih blazin in nedelujoč TV. Izvedenec tudi ni pojasnil, kako je prišel do številk za amortizirano vrednost opreme. Tudi ocene, koliko je obstoječe vozilo toženca po obstoječe postavljeni ceni manj vredno, ker opreme, ki bi jo vozilo moralo imeti, nima, izvedenec ni hotel podati. V spisu pa tudi ni elektronskega obvestila z dne 13. 6. 2016 glede ličanja in menjave zadnjega odbijača, na podlagi katerega sodišča zaključi, da je bil tožnik z navedenim ob nakupu seznanjen.

Tožnik nadalje sodišču prve stopnje očita bistvene kršitve določb pravdnega postopka. O njegovem predlogu za izločitev izvedenca in postavitvi novega izvedenca sodišče ni odločilo. Novega izvedenca pa je treba postaviti, ker postavljeni ni odgovoril na vprašanje, koliko je vrednost vozila zaradi stvarnih napak (ker vozilo ni imelo opreme iz oglasa, ker je imelo več lastnikov, ker je drug letnik proizvodnje in je karambolirano) nižja glede na pogodbeno ceno in ne glede na tržno ceno. Poleg tega ni podal ocene, koliko je vrednost vozila manjša, ker TV ne dela, ker ni pojasnil, kako je lahko debelina laka na različnih delih strehe različna, ker ga dejstvo, da so bila stekla zamenjana, ni napeljalo na misel, da je bilo vozilo močno poškodovano, ker je narobe povedal, kdaj se menjajo diski, ker je nekritično podal oceno, da so bili vgrajeni netovarniški žarometi Hella, ker kljub listinskim dokazom ugotavlja, da je bilo vozilo prvič registrirano leta 2011. S tem tožnik sodišču prve stopnje očita kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišču prve stopnje pa očita tudi kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodba glede ugotovitve števila lastnikov in uporabnikov sama s seboj v nasprotju v 57. in 53. točki obrazložitve, poleg tega pa sodišče tudi ne pojasni, zakaj šteje, da je prodajalec tožniku ob nakupu za določeno opremo pojasnil, pomanjkljivosti, za določeno pa ne. S tem, ko sodišče pojasnjuje, zakaj enkrat verjame prodajalcu, drugič pa spet ne, prihaja v nasprotje, sklicuje pa se tudi na elektronsko sporočilo z dne 13. 6. 2016, ki ga v spisu ni in se zato sodbe ne da preizkusiti.

Po prepričanju tožnika je sodišče prve stopnje tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ker pri odmeri stroškov postopka ni podlage za uporabo tretjega odstavka 154. člena ZPP.

4. Toženka sodišču prve stopnje v pritožbi očita kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in sicer zato, ker je ob ugotovitvah, da je toženka 23. 11. 2016 tožniku izplačala 500 EUR iz naslova znižanja kupnine, da je tožnik trdil, da je priznala temelj tožbenega zahtevka v delu, ki se nanaša na 500 EUR, da je tožnik tožbo delno umaknil, ker je bil ta znesek plačan, toženko kljub temu obsodilo na plačilo 275 EUR s pripadki in plačila 500 EUR ni upoštevalo.

5. Na pritožbi nasprotni stranki nista odgovorili.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, pravilno je uporabilo materialno pravo, zagrešilo tudi ni bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti ne tistih, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP1).

8. Tožnik zahteva plačilo 5.000 EUR, ker vozilo BMW, ki ga je oglaševala toženka, nima oglaševanih lastnosti in sicer ni letnik 2011, temveč 2009, predhodno je imelo štiri lastnike in ne le enega, nima aktivnega tempomata, nima adoptivnih bi-xenonskih žarometov, ni slovenskega porekla in nima TV. Glede na to, da je toženka tožniku 23. 11. 2016 plačala 500 EUR, je z vlogo z dne 30. 11. 2016 tožbeni zahtevek umaknil v delu, ki se nanaša na predhodne lastnike vozila v višini 500 EUR in izjavil, da tožbo hkrati razširja za isti znesek zaradi naknadne ugotovitve, da je vozilo karambolirano. Prepričan je, da je bilo podvozje po karambolu slabo naravnano in zato vrata ne tesnijo ter mu v vozilo piha, vozilo ima tudi zamenjan pokrov motorja, sprednje luči in zavore.

9. Kot zgoraj navedeno, je tožnik zahtevek umaknil v delu, ki se je nanašal na pomanjkljivost vozila glede števila predhodnih lastnikov oziroma uporabnikov. Zato pritožbeno sodišče ugotavlja, da so vse njegove pritožbene navedbe v zvezi s tem irelevantne, ker sodišče po umiku tožbe o tem sploh ni odločalo, saj za to ni bilo potrebe.

10. Tožnik neutemeljeno vztraja, da je bilo vozilo prvič registrirano v letu 2009, ker to izhaja iz uradne listine, ki jo je predložil sodišču. Kot uradno listino šteje izpis podatkov iz ključa vozila. Sodišče prve stopnje je v zvezi z navedenim zapisom ugotovilo, da zapis na ključu ni pravilen. Na podlagi izvedenih in skrbno ocenjenih dokazov je ugotovilo, da je bilo vozilo prvič registrirano v letu 2011. Do tega zaključka sodišče prve stopnje ni prišlo le na podlagi ugotovitev izvedenca, temveč na podlagi podatkov, ki jih je dobilo od Upravne enote Ljubljana in od Agencije za varnost prometa, podatkov, ki so izhajali iz potrdila o skladnosti za vozilo homologiranega tipa in prometnega dovoljenja ter na podlagi izpovedi tožnika z dne 14. 11. 2019, ko sam pravi, da so mu na A. d.o.o. pojasnili, da je datum prve registracije 13. 10. 2019, zaveden na ključu, pomota. Ugotovitev sodišča prve stopnje o datumu prve registracije vozila ima tako oporo v celoviti in popolni oceni naštetega dokaznega gradiva. Zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal, da je bilo vozilo prvič registrirano že pred 7. 1. 2011, je prepričljiv in ga vztrajanje tožnika, da iz izpisa ključa izhaja drugače, ne more omajati.

11. Tožnik pri svoji domnevi, da ima vozilo neevidentirane kilometre tudi neutemeljeno vztraja. S ponavljanjem, da se diski običajno menjajo pri 100.000 prevoženih kilometrih, če pa se prej, pa to kaže na neevidentirane kilometre, te svoje domneve ne more dokazati in ne more spremeniti prepričljive in življenjsko logične dokazne ocene sodišča prve stopnje, da so razlogi za zamenjavo posameznih delov vozila lahko različni (obraba, poškodba, način vožnje in drugi vzroki).

12. Prav tako ne drži, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, kako je ugotovilo, da je bil tožnik ob nakupu seznanjen z dejstvom, da ima vozilo le šest zračnih blazin in nima televizorja. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem zaslišalo tožnika in prodajalca toženke ter ugotovilo, da ni nobenega razumnega razloga, zakaj bi prodajalec v tem primeru tožnika zavajal glede števila zračnih blazin in televizije, saj je ta oprema vsakomur vidna že na prvi pogled in jo lahko kupec brez težav preveri sam. Sicer pa tožnik sam priznava, da je videl zaslone na zadnjih sedežih. Ocena sodišča prve stopnje je prepričljiva, razumna in življenjsko logična ter jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema.

13. Neutemeljeni so tudi očitki tožnika, da izvedenec ni pojasnil, kako je ugotovil amortizirano vrednost opreme (o tem v izpodbijani sodbi v točki 78) in da ni hotel podati ocene, koliko je obstoječe vozilo po postavljeni ceni toženca manj vredno, ker opreme, ki naj bi jo imelo, nima. Takšna ocena namreč ni potrebna, ker je bilo ugotovljeno, da toženka odgovarja le za pomanjkljivosti glede žarometov in tempomata (za pomanjkljivost glede prvega lastnika pa je tožnik tožbo umaknil). Glede na to, da je sodišče zgolj za dve opremi ugotovilo, da zanju tožnik utemeljeno zahteva znižanje plačila, pa sodišču tudi ni bilo treba opraviti izračuna kot ga predstavlja pritožba in sicer za vse zatrjevane pomanjkljivosti. Tožnik tudi neutemeljeno meni, da je treba upoštevati razliko v vrednosti vozila letnika 2009 in 2011. Zakaj tožnik ni dokazal, da je bilo vozilo prvič registrirano 2009, je pritožbeno sodišče že pojasnilo. Tožnik opredeljeno ne izpodbija zaključka sodišča prve stopnje, da se kot starost vozila šteje prva registracija, letnik proizvodnje pa ni pomemben in na ceno vozila nima vpliva in zato tudi ne more zniževati cene vozila. Ker je treba pri tožnikovem vozilu upoštevati datum prve registracije (7. 1. 2011), to pomeni, da prikazani izračun tožnika v pritožbi o oceni Evrotaxa glede nižje vrednosti vozila že v izhodišču ni pravilen2. 14. Ne drži tudi, da se sodišče pri odločitvi opira na elektronsko obvestilo z dne 13. 6. 2016. Sodišče prve stopnje je v 83. točki obrazložitve jasno zapisalo, da gre za elektronsko sporočilo z dne 21. 7. 2016, iz katerega pa med drugim izhaja, da je bilo 13. 6. 2016 vozilo ličano in zamenjan zadnji odbijač.

15. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da so pritožbene trditve o tem, da je sodišče prve stopnje nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje neutemeljene.

16. Neutemeljeno pa tožnik sodišču prve stopnje očita tudi kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni odločilo o njegovem predlogu za zamenjavo izvedenca. Sodišče prve stopnje je namreč njegov predlog zavrnilo in prepričljive razloge za to navedlo v 30. točki obrazložitve. Tožnik zmotno meni, da je izvedenec ugotovil, kdaj je bilo vozilo prvič registrirano. To oceno je na podlagi skrbne presoje vseh dokazov in vsakega posebej opravilo sodišče prve stopnje in prišlo do zaključka, da je bilo to v letu 2011. Ne drži tudi, da je sodišče izvedencu 22. 3. 2021 ponovno (kot že dvakrat prej) postavilo eksaktno vprašanje, koliko je vrednost vozila nižja glede na pogodbeno ceno in ne glede na tržno ceno, zaradi stvarnih napak, ker vozilo ni imelo opreme, kot je bila obljubljena v oglasu, ker je imelo vozilo več lastnikov, drugačen letnik proizvodnje in je bilo karambolirano. Kot izhaja iz sklepa sodišča prve stopnje z dne 22. 3. 2021, je izvedenca sodišče vprašalo ali ima vozilo tožnika vgrajeno TV in ali ta deluje, katere od navedenih stvarnih napak, ki jih zatrjuje tožnik (drugo leto proizvodnje, pomanjkanje opreme v vozilu, ki je bila navedena v oglasu, v vozilu pa ni aktivnega tempomata, bi–xenonskih adaptivnih žarometov in TV, morebitno večje število predhodnih lastnikov in/ali uporabnikov, poreklo vozila in predhodna poškodovanost vozila) bi lahko vplivale na ceno vozila in v katerih primerih ter koliko bi se glede na ugotovljene stvarne napake, ki bi po mnenju izvedenca v konkretnem primeru vplivale na ceno, dogovorjena pogodbena cena zaradi teh napak morala znižati. Na vsa ta tri vprašanja je izvedenec korektno in argumentirano odgovoril v četrti dopolnitvi izvedeniškega mnenja. Glede na ugotovitev sodišča, da toženka ne odgovarja za pomanjkljivosti v zvezi s TV niti glede druge manjkajoče opreme, razen adoptivnih žarometov in aktivnega tempomata, pa izvedencu tudi ni bilo treba podati ocene o manjvrednosti druge opreme. Enako velja za različno debelino laka, saj sodišče ni ugotovilo, da je bilo vozilo karambolirano3, kar je trdil tožnik, z manjšimi poškodbami pa je bil seznanjen z elektronsko pošto dan pred nakupom vozila. Zakaj bi morali neoriginalni deli, ki so kot taki po mnenju tožnika vgrajeni v avto, izvedenca napeljati na misel, da je bilo vozilo močno poškodovano, tudi ni jasno, saj je izvedenec prepričljivo pojasnil, zakaj so bili žarometi Hella v vozilo že tovarniško vgrajeni. Dejstvo je tudi, da je sodišče prve stopnje upoštevalo pogodbeno vrednost vozila pri oceni manjvrednosti, saj je izvedenec ugotovil, da je tožnik vozilo (z opremo, ki jo ima) kupil pod ceno.

17. Ne drži tudi, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sta si točki 57 in 53 sodbe v nasprotju. V 57. točki obrazložitve sodišča prve stopnje namreč povzema, kako je vozilo prehajalo od enega lastnika na drugega, v 53. točki pa je sodišče prve stopnje napravilo povzetek navedb tožnika in zato ni jasno, kaj ima pritožnik v mislih, ko trdi, da so sta si točki v nasprotju. Poleg tega je zahtevek zaradi števila uporabnikov umaknil, kar je sodišče, kot že navedeno, ustrezno upoštevalo.

18. Sodišče pa kršitve prej navedene točke tudi ni zagrešilo s tem, ko je v določenih delih verjelo izpovedi tožnika, v drugih pa prodajalca. Za oba in ne le za prodajalca, kot trdi tožnik, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da njuni izpovedi kažeta na določeno prirejanje izpovedb. Sodišče prve stopnje je o izpovedih obeh napravilo skrbno, natančno in prepričljivo dokazno oceno v 72. - 76. točki obrazložitve. Razlogi povsem prepričajo, saj so izčrpni, jasni in življenjsko logični. Da se sodišče prve stopnje ne sklicuje na elektronsko sporočilo z dne 13. 6. 2016, ki ga v spisu ni, pa je pritožbeno sodišče že pojasnilo.

19. Sodišče prve stopnje tudi ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP štelo, da je tožnik v tem sporu uspel le v sorazmerno majhnem delu. Njegov uspeh je dejansko 5,5%. Le za dve pomanjkljivosti je uspel dokazati, da zanju odgovarja toženka in zato njegov uspeh po temelju ne more biti 100%.

20. Tudi toženka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker pri odločitvi ni upoštevalo, da je toženka tožniku plačala 500 EUR. Sodišče prve stopnje je navedeno upoštevalo in o zatrjevani pomanjkljivosti vozila, ker ni imelo le enega lastnika, ni odločalo, ker je tožnik tožbo zaradi tega umaknil.4 Toženki je naložilo v plačilo 275 EUR (175 EUR, ker vozilo nima aktivnega tempomata in 100 EUR, ker nima adoptivnih luči), kar s številom predhodnih lastnikov nima zveze in zato sodišču plačanih 500 EUR pri teh dveh pomanjkljivostih tudi ni bilo treba upoštevati.

21. Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna, pritožbene trditve obeh strank pa so neutemeljene. Ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

22. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Stranki s pritožbama nista uspeli in zato sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, številka 26/1999, s kasnejšimi spremembami. 2 Upoštevaje pravilni vhodni podatek – letnik 2011 pa pokaže, da je tožnik vozilo kupil celo pod ceno. 3 V primeru karamboliranosti vozila so poškodovani vitalni deli, kar ni ugotovljeno. 4 Točka 54 obrazložitve izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.