Jedro

Sklep o rubežu dolžnikovemu dolžniku ne nalaga, da obveznost, ki jo ima do dolžnika, izpolni direktno upniku, temveč dolžnikovemu dolžniku le prepoveduje, da bi terjatev poravnal dolžniku.

Sodišče v izvršilnem postopku naloži organizaciji za plačilni promet le plačilo vseh neupravičeno neodtegnjenih, neprenešenih in neizplačanih zneskov po sklepu o izvršbi, ne pa tudi plačilo škode, ki je upniku nastala zaradi nezakonitega ravnanja organizacije za plačilni promet pri izvrševanju sklepa o izvršbi.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep v delu I. točke izreka spremeni tako, da se ugovoru delno ugodi in se sklep o izvršbi z dne 4. 9. 2012 razveljavi v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba zaradi izterjave zakonskih zamudnih obresti od glavnice v znesku 71.349,38 EUR od 14. 6. 2012 dalje, ter se predlog za izvršbo v tem delu zavrne.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sklep v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (glede zavrnitve ugovora v preostalem delu I. točke izreka in glede odločitve o stroških v II. točki izreka) potrdi.

III. Dolžnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

IV. Upnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo dolžnikov ugovor kot neutemeljen in dolžniku naložilo, da je dolžan upniku plačati 590,64 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper ta sklep je dolžnik vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). Navaja, da sklep o rubežu Okrajnega sodišča v Ljubljani 0659 VL 17247/2010 z dne 23. 4. 2010, ki mu je bil priložen pravnomočen sklep o izvršbi VL 17247/2010 z dne 12. 2. 2010, ki ga je pritožnik prejel 14. 5. 2010, ni bil izdan na podlagi 138. člena ZIZ, temveč po določbah ZIZ, ki urejajo izvršbo na dolžnikovo denarno terjatev, saj ne gre za izvršbo na dolžnikova denarna sredstva pri organizaciji za plačilni promet, temveč za izvršbo na denarno terjatev, ki jo je imel S. G. d.o.o. do svojega dolžnika S. T. d.d. na podlagi sklepa o izvršbi Ig 2/2010. Sklep o rubežu je bil izdan na podlagi 107. člena ZIZ in iz sklepa o izvršbi VL 17247/2010 je razvidno, da je dolžnikov dolžnik tudi pritožnik, ki mu je bil sklep o rubežu dne 14. 5. 2011 vročen hkrati z zahtevo sodišča, da se na podlagi 111. člena ZIZ izjavi o tem, ali pripozna zarubljeno terjatev, kar je vse razvidno iz listinskih dokazov v spisu in iz ugovornih navedb pritožnika, do katerih pa se sodišče ni opredelilo. Sklep o rubežu VL 17247/2010 torej ni bil v drugem vrstnem redu na računu dolžnika S. T. d.d., temveč se je z navedenim sklepom zarubila terjatev po Ig 2/2010. Prav tako so napačne ugotovitve sodišča v 6. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, da upnik S. G. d.o.o. na podlagi sklepa VL 17247/2010 naj ne bi pridobil zastavne pravice, ker sklep o rubežu ni bil vročen dolžnikovemu dolžniku S. T. d.d. vse do 18. 1. 2011. Dolžnikov dolžnik je tudi pritožnik, saj je prejel sklep o rubežu dne 14. 5. 2011 hkrati z zahtevo sodišča, da se na podlagi 111. člena ZIZ izjavi glede pripoznave zarubljene terjatve. Pritožnik je obvestil sodišče, da priznava terjatev. Sprašuje se, zakaj bi mu sodišče pošiljalo navedeni sklep in zahtevo glede izjave o pripoznavi zarubljene terjatve, če ne bi bil dolžnikov dolžnik po sklepu VL 17247/2010. Edina napaka, ki jo je storil pritožnik pri izvajanju plačilnega prometa, je ta, da je prenagljeno nakazal sredstva upnikoma N. d.o.o. in S. G. d.o.o., saj sodišče še ni izdalo sklepa o prenosu terjatve. Vse te navedbe je pritožnik navedel že v ugovoru zoper sklep o izvršbi dne 14. 9. 2012 in v izjasnitvi o upnikovem odgovoru na ugovor dne 11. 12. 2012, vendar se sodišče glede teh navedb v izpodbijanem sklepu ni izjasnilo. Pritožnik zato poudarja, da ni opustil rubeža, prenosa in izplačila zapadlih zneskov. Višjemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi in ugodi njegovemu ugovoru ter sklep o izvršbi razveljavi in upniku naloži plačilo stroškov v višini sodnih taks.

3. Upnik v odgovoru na pritožbo označuje dolžnikovo pritožbo kot ponovno sprenevedanje in odlaganje pritožnikovega plačila upniku. Pritožbene navedbe so protispisne, v nasprotju z dejanskim stanjem in pozitivnimi predpisi. Pritožnik sicer pravilno navaja, da je bil sklep o rubežu 0659 VL 17247/2010 z dne 23. 4. 2010 izdan na podlagi določb ZIZ, ki urejajo izvršbo na denarno terjatev, vendar iz tega izpeljuje nepravilne zaključke. Ni res, da naj bi iz sklepa o rubežu izhajalo, da je pritožnik dolžnikov dolžnik. Dolžnikov dolžnik je bil zgolj S. T. d.d., šele z vročitvijo sklepa o rubežu S. T. d.d. pa bi lahko nastal rubež, vendar se to zaenkrat še ni zgodilo. Dne 18. 1. 2011 je pritožnik ravnal nezakonito in nedopustno, očitno v korist svojega komitenta S. T. d.d., saj je denar namesto upniku N. d.o.o. nakazal hčerinski družbi S. T. d.d., to je družbi S. G. d.o.o. Pritožnik podaja v pritožbi nedopustne pa tudi neutemeljene novote. Tudi če je pritožnik od sodišča dejansko dobil poziv, da se izreče o zarubljeni terjatvi, to ne igra nobene vloge. Pritožnik je prava uka stranka, zlasti pa ima pooblastila in obveznosti skladno z določili ZIZ, in je tako dobro vedel oz. moral vedeti, da ni dolžnikov dolžnik v navedenem postopku ter kdaj sploh nastopi rubež terjatve. Morebiten poziv preveč oz. napačen poziv pritožnika ne more odrešiti, da ravna zakonito in pravilno. Da je pritožnik zavestno hotel oškodovati upnika, dokazujejo pa tudi druga dejstva, in sicer, da je pritožnik nakazilo izvršil kar brez sklepa o prenosu terjatve ter opravil prenakazilo denarja celo pred nastopom rubeža. Ravnanje pritožnika celostno gledano ni le zavestno kršenje zakona, pač pa iz njega izhaja že sum storitve kaznivega dejanja. Višjemu sodišču predlaga, naj pritožbo v celoti zavrne in potrdi izpodbijani sklep, dolžniku pa naloži v plačilo vse upnikove stroške odgovora na pritožbo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Pritožba je le delno utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa glede nekaterih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka in glede pravilne uporabe materialnega prava (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi z določbo 15. člena ZIZ).

6. Sodišče prve stopnje je pritožniku v obrazložitvi izpodbijanega sklepa nazorno in prepričljivo pojasnilo razloge, zaradi katerih bi moral najkasneje do 18. 1. 2011 sklep o izvršbi v predmetni zadevi Ig 2/2010 z dne 1. 2. 2010 v celoti realizirati v korist upnika N. d.o.o. in mu nakazati znesek celotnega izterjevanega dolga, ne pa le znesek 1.159,04 EUR.

7. Pritožnik sam pravilno navaja, da sklep o rubežu v izvršilni zadevi VL 17247/2010 z dne 23. 4. 2010 (v nadaljevanju: sklep o rubežu) ni bil izdan na podlagi 138. člena ZIZ, ki ureja dovolitev izvršbe na dolžnikova denarna sredstva pri organizaciji za plačilni promet, temveč po določbah ZIZ, ki urejajo izvršbo na dolžnikovo denarno terjatev (107. člen ZIZ). Kljub temu pa pritožnik nadalje prezre vsebino navedenega sklepa o rubežu in dejstvo, da njemu samemu v tem sklepu ni bila naložena prav nobena obveznost. Z navedenim sklepom o rubežu je bil namreč v korist upnika S. G. d.o.o. dovoljen rubež denarne terjatve, ki se izterjuje v predmetnem postopku Ig 2/2010, zaradi česar je bil kot dolžnik v sklepu o rubežu naveden upnik predmetnega postopka (N. d.o.o.), kot dolžnikov dolžnik pa dolžnik iz predmetnega postopka (S. T. d.d.).

8. Po določbi prvega odstavka 107. člena ZIZ sodišče s sklepom o rubežu prepove dolžnikovemu dolžniku poravnati terjatev dolžniku, dolžniku pa prepove terjatev izterjati ali kako drugače razpolagati z njo. S sklepom o rubežu je bilo družbi S. T. d.d. kot dolžnikovemu dolžniku (t.j. dolžniku družbe N. d.o.o.) prepovedano poravnati terjatev družbi N. d.o.o., tej družbi pa je bilo prepovedano izterjati zarubljeno terjatev ali kako drugače razpolagati z njo. Pritožnik v sklepu o rubežu ni bil nikjer niti omenjen, kaj šele, da bi mu bila v tem sklepu naložena kakšna obveznost. (Kot dolžnikovemu dolžniku (t.j. kot organizaciji za plačilni promet, pri kateri imata račun tako N. d.o.o. kot S. T. d.d., je bila pritožniku naložena obveznost le s sklepoma o izvršbi VL 17247/2010 z dne 12. 2. 2010 in Ig 2/2010 z dne 1. 2. 2010.). Glede na navedeno okoliščina, da je bil sklep o rubežu VL 17247/2010 z dne 23. 4. 2010 pritožniku pomotoma vročen skupaj s pozivom po 111. členu ZIZ, da se izjavi o tem, ali pripoznava terjatev, katere rubež ga sploh ni v ničemer zadeval, ni pravno pomembna. Vročitev sodne odločbe naslovniku, na katerega se sodna odločba ne nanaša, za naslovnika ne vzpostavlja nobenih pravnih posledic. Pomotna vročitev sklepa o rubežu tako pritožniku ni naložila nobene obveznosti (pritožnik zmotno meni, da je zaradi te okoliščine avtomatično postal dolžnikov dolžnik) in posledično tudi ni v ničemer vplivala na njegovo obveznost, da kot dolžnikov dolžnik v predmetnem postopku Ig 2/2010 (t.j. kot organizacija za plačilni promet, pri kateri ima odprt račun dolžnik S. T. d.d.) po sklepu o izvršbi z dne 1. 2. 2010 blokira sredstva dolžnika S. T. d.d. v višini izterjevane terjatve in jih izplača upniku N. d.o.o. 9. Sicer pa tudi v hipotetičnem primeru, da bi bil po sklepu o rubežu dejansko dolžnik družbe N. d.o.o. pritožnik in ne S. T. d.d., pritožnik ne bi bil dolžan nakazati denarnih sredstev dolžnika N. d.o.o. upniku S. G. d.o.o. Sklep o rubežu namreč dolžnikovemu dolžniku ne nalaga, da obveznost, ki jo ima do dolžnika, izpolni direktno upniku namesto dolžniku (kot to dolžnikovemu dolžniku izrecno nalaga sklep o izvršbi, s katerim je dovoljena izvršba na dolžnikovo plačo (po 129. členu ZIZ), ali sklep o izvršbi, s katerim je dovoljena izvršba na dolžnikova denarna sredstva pri organizaciji za plačilni promet (po 138. členu ZIZ)). Sklep o rubežu dolžnikovemu dolžniku naloži le opustitev – dolžnikov dolžnik terjatve oz. svoje obveznosti ne sme več poravnati dolžniku. Pri izvršbi na dolžnikovo navadno denarno terjatev do njegovega dolžnika je kot sredstvo izvršbe za poplačilo upnikove terjatve izrecno določen samo prenos dolžnikove denarne terjatve (ki jo ima do svojega dolžnika) na upnika (prim. 30. člen in 104. člen ZIZ). Po pravnomočnosti sklepa o rubežu sodišče izda le še sklep o prenosu terjatve in s tem je izvršilni postopek končan. Upnik s pravnomočnostjo sklepa o prenosu terjatve postane cesionar (t.j. prevzemnik) dolžnikove terjatve; vprašanje, kako bo takó pridobljeno terjatev uveljavil, pa ni več stvar izvršilnega postopka, v katerem je bila zarubljena terjatev (glej 120. in 127. člen ZIZ, prim. 425. člen Obligacijskega zakonika (OZ).(1)

10. Ob preizkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti pa je višje sodišče ugotovilo, da je upnik upravičen le do izterjave glavnice v znesku 71.349,38 EUR, ne pa tudi do izterjave zakonskih zamudnih obresti od te glavnice. Glede na določbo 134. člena ZIZ, ki se v skladu z določbo prvega odstavka 147. člena ZIZ uporablja tudi pri odgovornosti organizacije za plačilni promet, sodišče v izvršilnem postopku naloži organizaciji za plačilni promet le plačilo vseh neupravičeno neodtegnjenih, neprenešenih in neizplačanih zneskov po sklepu o izvršbi, ne pa tudi plačilo škode, ki je upniku nastala zaradi nezakonitega ravnanja organizacije za plačilni promet pri izvrševanju sklepa o izvršbi. Upnik je sicer upravičen tudi do povrnitve navedene škode (drugi odstavek 147. člena ZIZ), vendar pa (enako kot v primeru nasprotne izvršbe) povračila te škode ne more uspešno uveljavljati v izvršilnem postopku. Ker zakonske zamudne obresti od izterjevane glavnice predstavljajo škodo zaradi pritožnikove zamude, da pravilno izvrši sklep o izvršbi, dolžniku v sklepu, izdanem po določbi 147. v zvezi s 134. členom ZIZ, ni mogoče naložiti v plačilo teh zakonskih zamudnih obresti, zaradi česar je treba ob upoštevanju pravilne uporabe materialnega prava dolžnikovemu ugovoru v tem delu ugoditi po uradni dolžnosti. Zato je višje sodišče dolžnikovi pritožbi delno ugodilo in sklep v I. točki izreka ustrezno delno spremenilo (3. točka 365. člena ZPP in 5. alineja 358. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, vsi v zvezi s 15. členom ZIZ).

11. V preostalem delu je višje sodišče dolžnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sklep v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (t.j. glede zavrnitve ugovora v preostalem delu I. točke izreka in glede odločitve o stroških v II. točki izreka v celoti) potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Delna sprememba odločitve o ugovoru namreč ni terjala spremembe pri odločitvi o stroških ugovornega postopka v II. točki izreka sklepa, saj je dolžnik z ugovorom uspel le glede izterjave zakonskih zamudnih obresti kot stranske terjatve.

12. Ker je dolžnik s pritožbo uspel le glede izterjave stranske terjatve, pa še to le zaradi preizkusa izpodbijanega sklepa, ki ga je višje sodišče opravilo po uradni dolžnosti, dolžnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP in drugi odstavek 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).

13. Glede na to, da je odgovor na pritožbo le fakultativna procesna vloga, v konkretnem primeru pa upnik z vložitvijo te vloge ni posebej pripomogel k rešitvi obravnavane pritožbe, je višje sodišče odločilo, da upnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena in 155. člen ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).

Op. št. (1): Mitja Radoševič v: Izvršba na denarno terjatev dolžnika, Pravna praksa, GV Založba, d.o.o., 2010, št. 13, str. 14, GV Založba, d.o.o.