Jedro

Neutemeljena odpoved pogodbe o trgovskem zastopanju razlog, da ima druga stranka pravico, da razdre pogodbo brez odpovednega roka. To pomeni, da sama neutemeljena odpoved pogodbe ne more imeti za posledico njene razveze.

Za terjatve podjetnikov posameznikov ne velja triletni zastaralni rok iz 374. člena ZOR, ampak njihove terjatve zastarajo v splošnem petletnem zastaralnem roku.

Izrek

Reviziji tožeče stranke se delno ugodi ter se sodbi sodišča druge in prve stopnje v delu, s katerim je bil zavrnjen tožbeni zahtevek za plačilo višje glavnice, ter v odločbi o pravdnih stroških razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem delu se revizija tožeče stranke in v celoti revizija tožene stranke zavrneta.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Obravnavani postopek se je pred sodiščem prve stopnje končal pred 1. 10. 2008, ko je začel veljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D). Zato se po drugem odstavku njegovega 130. člena nadaljuje po določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP), kakršen je veljal v času izdaje sodbe prve stopnje.

2. Pogodba, iz katere izvira ta spor, je bila sklenjena pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika (OZ), zato je treba glede na njegov 1060. člen sporno razmerje presojati po takrat veljavnem Zakonu o obligacijskih razmerjih (ZOR).

3. Sodišče prve stopnje je deloma ugodilo tožbenemu zahtevku in razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki provizijo za trgovsko zastopanje v letih 1996, 1997 in 1998 v skupnem znesku 293.045,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od provizij iz let 1996 in 1997 od zadnjega dne v letu do 1. 1. 2002, od provizije iz leta 1998 pa do takrat, ko dosežejo višino glavnice oziroma do dneva poravnave glavnice. Višji tožbeni zahtevek, to je zahtevek za plačilo provizije za leta 1993, 1994 in 1995 pa je zaradi zastaranja terjatve zavrnilo. Zavrnilo je tudi višji zahtevek za zamudne obresti.

4. Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh strank zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

5. Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta obe pravdni stranki vložili revizijo, vsaka v delu, s katerim je bila njena pritožba zavrnjena in potrjena sodba sodišča prve stopnje. Obe sta jo vložili zaradi zmotne uporabe materialnega prava, tožena stranka pa tudi zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Obe stranki predlagata prvenstveno ustrezno spremembo izpodbijanih sodb, podrejeno pa njuno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje.

6. Reviziji sta bili vročeni nasprotnima strankama, ki nanju nista odgovorili, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

7. Revizija tožeče stranke je delno utemeljena, delno pa ne, revizija tožene stranke pa je v celoti neutemeljena.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja dejstva, pomembna za odločitev o tožbenem zahtevku: toženka je pripravila besedilo Pogodbe o trgovskem zastopanju za Nemčijo z dne 8. 3. 1993 (v nadaljevanju: Pogodba) v nemškem jeziku, jo podpisala in jo poslala v podpis tožniku; tožnik je v besedilo 14. člena Pogodbe vpisal besedo „danach“, ki pomeni „potem“, jo podpisal in vrnil toženki;(1) tožnik je vzpostavil v Nemčiji stik med toženko in podjetjem P., ki je od toženke v letih 1993 do 1998 kupovalo sanitarne celice; toženka je po prejemu tako spremenjene Pogodbe na njeni podlagi dvakrat obračunala in plačala tožniku provizijo; glede na obseg prodaje v letih 1996 (od 15. 3. dalje) do 1998 je ostala neplačana provizija tožniku v višini 6% prodajne cene, kar znaša 293.045,82 EUR; toženka je 24. 11. 1993 od pogodbe odstopila; navedla je, da je to storila zato, da bi zavarovala svoje interese, vendar tega v postopku ni pojasnila in dokazala. Navedla je tudi, da je razlog odpovedi neizpolnjevanje tožnikovih pogodbenih obveznosti, ki pa jih je tožnik izpolnjeval, toženka pa nasprotnega ni dokazala; tožba je bila vložena 31. 3. 1999. 9. Na podlagi navedenih dejstev je sodišče prve stopnje ocenilo, da je tožnik po prejemu ponudbe toženke za sklenitev Pogodbe le-to zavrnil, ker je bistveno spremenil določbo 14. člena o trajanju Pogodbe, kar predstavlja novo ponudbo tožnika toženki, ki jo je ta sprejela s konkludentnim ravnanjem (prodaja proizvodov podjetju P., dva obračuna in plačilo provizije, prav s sklicevanjem na Pogodbo). Pogodba je bila tako po oceni sodišča prve stopnje veljavno sklenjena.

10. Po nadaljnji ugotovitvi sodišča prve stopnje je tožnik Pogodbo izpolnil. Toženka zato ni imela utemeljenega razloga za njeno odpoved pred iztekom časa 5 let, za katerega je bila Pogodba sklenjena. Ker je tožnik Pogodbo izpolnjeval, je po stališču sodišča prve stopnje upravičen do plačila celotne provizije za čas trajanja Pogodbe. Ker je tožnik po nemškem pravu trgovec, čeprav ni bil registriran, ima enak položaj kot podjetnik posameznik. Sodišče prve stopnje je zato ugodilo toženkinemu ugovoru zastaranja v zastaralnem roku treh let (po 374. členu ZOR). Rezultat teh stališč je, da je po presoji sodišča prve stopnje tožnik upravičen do plačila provizije za obdobje treh let pred vložitvijo tožbe, v preostalem delu pa je njegova terjatev zastarala.

11. Sodišče prve stopnje je zaradi načela, da neplačane zapadle obresti nehajo teči, ko dosežejo glavnico, zavrnilo višji obrestni tožbeni zahtevek in prisodilo tožeči stranki zamudne obresti od dveh glavnic do 1. 1. 2001 (ker so že pred tem dosegle glavnico), od tretje glavnice pa do takrat, ko jo bodo dosegle oziroma do izpolnitve obveznosti.

12. Pritožbeno sodišče je z vsemi odločilnimi razlogi sodišča prve stopnje soglašalo, zato je obe pritožbi zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Na pritožbeni očitek tožene stranke, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do nastanka pravice do provizije, češ da ni ugotavljalo obsega plačil, ki jih je družba P. izvršila toženki, je pritožbeno sodišče odgovorilo, da je dejstva o tem toženka zatrjevala prepozno (šele v pripravljalni vlogi po opravljenem prvem naroku za glavno obravnavo), zato je sodišče prve stopnje glede na določbo 286. člena ZPP ravnalo pravilno, ker jih ni upoštevalo.

O zavrnitvi revizije tožene stranke

13. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno ugotovili, da je bila Pogodba sklenjena s konkludentnim ravnanjem tožene stranke, ki je s tem sprejela novo tožnikovo ponudbo, kot je opisano v 9. točki te obrazložitve (glej 41. člen in drugi odstavek 39. člena ZOR). Pri tem je pritožbeno sodišče tudi pravilno pojasnilo, zakaj v tem primeru ne moremo govoriti o poteku veljavnosti tožnikove ponudbe (glej prvi odstavek na 4. strani sodbe druge stopnje). Razlogi iz točke 3.4. revizije tožene stranke po presoji revizijskega sodišča v ničemer niso omajali stališč nižjih sodišč.

14. Pogodba o trgovskem zastopanju, sklenjena za določen čas, neha veljati s samim iztekom tega časa (prvi odstavek 812. člena ZOR). Tudi Pogodba je bila sklenjena za določen čas 5 let, iz česar sledi, da je nehala veljati z iztekom tega časa. Glede na določbe 811. člena ZOR o razvezi pogodbe brez odpovednega roka bi bil možen predčasen odstop od Pogodbe iz krivdnih razlogov na strani katerega od pogodbenikov. Nanj se je tožena stranka v odstopni izjavi dne 24. 11. 1993 tudi sklicevala, a ga po dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje ni uspela dokazati. Tožena stranka v reviziji zastopa stališče, da je Pogodba kljub temu nehala veljati in da ima tožnik zato na voljo le odškodninski zahtevek, nima pa izpolnitvenega zahtevka. Tako stališče pa je zmotno. Že iz besedila četrtega odstavka 811. člena ZOR izhaja, da je neutemeljena odpoved pogodbe o trgovskem zastopanju razlog, da ima druga stranka pravico, da razdre pogodbo brez odpovednega roka. To pomeni, da sama neutemeljena odpoved pogodbe ne more imeti za posledico njene razveze. Poleg tega pa ima v primeru, ko naročitelj neutemeljeno odpove pogodbo, zastopnik, ki je zaradi neutemeljene odpovedi nehal s svojo dejavnostjo, pravico do odškodnine zaradi izgubljene provizije (glej določbo tretjega odstavka 811. člena ZOR). Če torej svojo dejavnost opravlja še naprej, ima pravico do plačila provizije. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik tudi po dnevu prejema odstopne izjave tožene stranke še naprej opravljal svojo dejavnost. Ob taki pravni ureditvi in takih dejanskih ugotovitvah je po oceni revizijskega sodišča jasno, da neutemeljen odstop tožene stranke od Pogodbe ni mogel imeti za posledico njene razveze. Tako stališče (vsaj večinsko) izhaja celo iz literature, na katero se sklicuje sama tožena stranka v točki 3.2. svoje revizije. Glede na to, da je bilo materialnopravno stališče o tem, da je Pogodba ostala v veljavi tudi po neutemeljeni odstopni izjavi tožene stranke, pravilno predvsem zaradi dejstva, da je tožnik po njej še vedno opravljal svojo zastopniško dejavnost, sicer res skromna obrazložitev sodbe druge stopnje o tem vprašanju ne more predstavljati bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj zaradi tega njen preizkus ni bil onemogočen.

15. Na pritožbeni očitek tožene stranke, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do nastanka pravice do provizije, češ da ni ugotavljalo obsega plačil, ki jih je družba P. izvršila toženki, je pritožbeno sodišče odgovorilo, da je dejstva o tem toženka zatrjevala prepozno (šele v pripravljalni vlogi po opravljenem prvem naroku za glavno obravnavo), zato je sodišče prve stopnje glede na določbo 286. člena ZPP ravnalo pravilno, ker jih ni upoštevalo. To stališče je pravilno. Glede na to, da je tožena stranka sama predložila fakture o prometu med njo in družbo P., ne da bi pri tem kakorkoli oporekala, da so bile le-te tudi plačane, tudi revizijski očitek o napačni porazdelitvi dokaznega bremena ni utemeljen. Sicer pa bi bilo nemogoče tožnika obremeniti z zahtevo, da dokaže, katere račune je P. plačal toženi stranki.

16. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da ni podan nobeden od revizijskih razlogov, ki jih uveljavlja tožena stranka, zato je njeno neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

O odločitvi o reviziji tožeče stranke

17. Po določbi prvega odstavka 374. člena ZOR zastarajo medsebojne terjatve družbenih pravnih oseb iz pogodb o prometu blaga in storitev v treh letih. Po spremembi zakonodaje, ko je bila družbena lastnina (in z njo pojem družbenih pravnih oseb) odpravljena, se je v pravni teoriji in sodni praksi uveljavila taka razlaga navedene zakonske določbe, da v treh letih zastarajo terjatve pravnih oseb iz gospodarskih pogodb. Vrhovno sodišče je glede terjatev podjetnikov posameznikov že zavzelo stališče, da zanje triletni zastaralni rok ne velja, ampak njihove terjatve zastarajo v splošnem petletnem zastaralnem roku (glej sodbo II Ips 1035/2007 z dne 11. 2. 2010). Tožnik zato utemeljeno uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, to je 374. člena ZOR o zastaranju njegove terjatve za plačilo provizije od prometa blaga, ki ga je tožena stranka dosegla z družbo P. v času pred 31. 3. 1996. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je v tem obsegu ostalo dejansko stanje neugotovljeno, zaradi česar je revizijsko sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje v tem delu razveljavilo ter vrnilo zadevo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP).

18. Na podlagi odločbe Ustavnega sodišča U-I-300/04-25 so neplačane zapadle zamudne obresti, ki so tekle po 277. členu ZOR, in so do uveljavitve OZ (1. 1. 2002) dosegle ali presegle glavnico, tega dne nehale teči; če je do takrat še niso dosegle, pa so nehale teči takrat po navedenem dnevu, ko so jo dosegle. Tudi ko je bilo to pravilo z novelo OZ-A, ki je začela veljati 22. 5. 2007, odpravljeno, tiste zamudne obresti, ki so do tedaj že dosegle glavnico in prenehale teči, niso začele teči znova. To velja tudi za zamudne obresti, za katere sta sodišči prve in druge stopnje v tej zadevi zavrnili tožbeni zahtevek za njihovo plačilo. V tem delu zato revizija tožeče stranke ni utemeljena in jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

19. Odločitev o stroških revizijskega postopka je revizijsko sodišče pridržalo za končno odločbo na podlagi določbe četrtega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Ključno besedilo 14. člena Pogodbe: „Ta pogodba se sklepa za dobo 5 let. Vsaka od pogodbenih strank lahko potem (dodal tožnik) odstopi od pogodbe........“