Jedro

Tožnik je bil spornega dne na delovnem mestu pod vplivom alkohola, čeprav iz internih navodil tožene stranke izhaja, da na delovnem mestu pri delavcu ne sme biti prisoten alkohol. Alkoholiziranost na delovnem mestu predstavlja kršitev obveznosti vestnega opravljanja dela (1. odstavek 33. člena ZDR-1, kršitev spoštovanja predpisov o varnosti pri zdravju in delu po 35. členu ZDR-1), zato je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je za izdajo pisnega opozorila imela tožena stranka zakonsko podlago.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika, da se v 15 dneh kot nezakonita razveljavi redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov tožene stranke z dne 9. 12. 2014, katero je istega dne posredovala tožeči stranki in da je tožena stranka dolžna tožečo stranko nemudoma reintegrirati v delovni proces v skladu z že sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, jo za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ponovno prijaviti v vsa zavarovanja ter ji za isto časovno obdobje obračunati vse zapadle bruto mesečne plače, od njih odvesti ustrezne in vsakokratne davke in prispevke ter ji zatem izplačati pripadajoče neto plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti le-teh neto plač v izplačilo, torej od vsakega 18. dne v mesecu za neto plačo iz predhodnega meseca, do plačila, v 15-dneh (točka I izreka). Odločilo je tudi, da vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške (točka II izreka).

2. Zoper sodbo (razen zoper odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka) se pravočasno pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP, t.j. bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter naslovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku ter toženi stranki naloži v plačilo stroške, ki jih je imela tako na prvi kot tudi na drugi stopnji, v skladu s predloženim stroškovnikom, in sicer v roku 15 dni od vročitve prepisa sodbe drugostopenjskega sodišča, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podredno pa, da izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri čemer se nastali stroški tožeče stranke štejejo kot stroški tega postopka. Navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo usmeritev VS RS iz sklepa opr. št. VIII Ips 63/2016 z dne 30. 8. 2016, da naj v ponovljenem postopku upošteva pisno izjavo tožnika z dne 17. 2. 2015 kot del njegove trditvene podlage in posledično v skladu z dokaznim bremenom odloči o utemeljenosti pisnega opozorila. Tako je bilo sodišče dolžno presojati resničnost s strani tožnika navajanega dejstva, da je tožena stranka le njemu že ob prvi ugotovitvi alkoholiziranosti na delovnem mestu podala opozorilo. Tožena stranka tožnikovih navedb, da je A.A. negativno opravil alkotest kar petkrat, preden mu je bila s strani delodajalca podana odpoved pogodbe o zaposlitvi in da je bila pri B.B. večkrat ugotovljena alkoholiziranost, pa delodajalec zoper njega ni ukrepal, ni prerekala. Trditvene podlage ne more nadomestiti izjava priče C.C., ker ima ta le dokazno naravo, zato je na to oprta odločitev sodišča prve stopnje napačna. Sodišče prve stopnje glede na trditveno podlago tožnika v sodbi nima razloga o odločilnem dejstvu, torej ali je tudi pri ostalih delavcih že prvič, ko je bil pri njih zaznan alkohol v krvi, bilo podano pisno opozorilo. Ob pravilni uporabi dokaznega bremena, ki je na toženi stranki, bi moralo sodišče prve stopnje zaradi dejstva, da tožena stranka ni navajala ustrezne trditvene podlage glede nediskriminacije, šteti opozorilo za neutemeljeno ter posledično ugotoviti nezakonitost podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Odločitve sodišča prve stopnje o utemeljenosti opozorila pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožniku zaradi neugotavljanja enakopravne obravnave delavcev ni mogoče preizkusiti, zato je sodišče kršilo 14. točko 2. odstavka 339. člena ZPP.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno sledilo navodilom in usmeritvam VS RS in ustrezno upoštevalo pisno izjavo tožnika z dne 17. 2. 2016. Navaja, da se v obravnavani zadevi presoja utemeljenost očitanih kršitev tožniku, ki obstoja prve kršitve sploh ni zanikal. Tožena stranka je enako obravnavo delavcev ne le zatrjevala, ampak tudi dokazala. Tožnik ni bil ne prvi in tudi ne edini, ki mu je bilo podano opozorilo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi že pri prvi kršitvi. Kljub temu, da bi tožena stranka zaradi alkoholiziranosti delavcu lahko takoj izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, se je pri tožniku za izdajo opozorila odločila zato, ker je tudi drugim delavcem v takem primeru izdala le opozorilo pred odpovedjo iz krivdnega razloga. Tožnik bi diskriminacijo lahko izkazal le, če bi zatrjeval, da je bilo opozorilo dano iz nekega drugega tj. prikritega in prepovedanega razloga. Ker je pritožba neutemeljena, predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, prav tako tudi ne v pritožbi zatrjevanih, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. O zadevi je pritožbeno sodišče že odločalo, in sicer je pritožbo tožeče stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje opr. št. Pd 6/2015, s katero je bil tožnikov tožbeni zahtevek zavrnjen, s sodbo opr. št. Pdp 779/2015 z dne 3. 12. 2015 zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče RS je s sklepom opr. št. VIII Ips 63/2016 z dne 30. 8. 2016 sodbi sodišča druge in prve stopnje na revizijo tožeče stranke razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje z napotilom, da glede na to, da je bila zaradi neupoštevanja tožnikovega pisnega ugovora z dne 17. 2. 2015 kršena njegova pravica do izjave (8. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je v novem sojenju odločilo z izpodbijano sodbo in upoštevalo, skladno z napotili Vrhovnega sodišča RS, tudi trditveno podlago iz te listine.

7. Sodišče prve stopnje je tudi v novem sojenju zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in reintegracijski ter reparacijski zahtevek tožnika.

8. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da pritožba sicer uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, vendar jo uveljavlja zato, ker se ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem. Sodišče prve stopnje te kršitve ni storilo, saj sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, prav tako pa so v obrazložitvi navedeni jasni razlogi o odločilnih dejstvih, ki si med seboj niso v nasprotju. Sodišče prve stopnje je ravnalo skladno z napotili Vrhovnega sodišča RS v sklepu opr. št. VIII Ips 63/2016 z dne 30. 8. 2016 in upoštevalo pisni ugovor tožnika z dne 17. 2. 2015, ki se nahaja v prilogah pod A8, kot del njegove trditvene podlage. Zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik storil kršitev, zaradi katere mu je tožena stranka dne 12. 6. 2014 izdala opozorilo o kršitvi pogodbe o zaposlitvi in poziv na izpolnjevanje obveznosti iz delovnega razmerja, prav tako pa je dne 26. 10. 2014 tudi storil kršitev spolnega nadlegovanja in s tem kršil 7. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) in določbo Pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti tožene stranke, ki kot hujšo kršitev delovnega razmerja določa tudi neprimeren odnos do strank in sodelavcev. Tožena stranka mu je zato utemeljeno iz krivdnih razlogov v skladu s 3. alinejo 1. odstavka 89. člena ZDR-1 odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Posledično tej ugotovitvi je sodišče prve stopnje utemeljeno v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika.

10. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev obširno, skrbno, nazorno in prepričljivo obrazložilo, zato se pritožbeno sodišče strinja s pravilnimi pravnimi in dejanskimi razlogi sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP še dodaja:

11. Tožnik je bil dne 9. 5. 2014 na delovnem mestu pod vplivom alkohola, čeprav iz internih navodil tožene stranke izhaja, da na delovnem mestu pri delavcu ne sme biti prisoten alkohol. Tega dejstva tožnik ni zanikal, kar izhaja tudi iz njegovih trditev v ugovoru z dne 17. 2. 2015 v prilogah pod A8. Alkoholiziranost na delovnem mestu predstavlja kršitev obveznosti vestnega opravljanja dela (1. odstavek 33. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), kršitev spoštovanja predpisov o varnosti pri zdravju in delu po 35. členu ZDR-1, zato je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je za izdajo pisnega opozorila imela tožena stranka vso zakonsko podlago.

12. Pritožba se z ugotovitvijo, da tožnik ni bil diskriminiran, saj je tožena stranka vsakemu delavcu za prvo ugotovljeno kršitev prepovedi alkoholiziranosti izrekla opomin, enako kot tožniku, ne strinja. Glede na pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bil tožnik dne 3. 7. 2014 ob 10.15 uri na delovnem mestu pod vplivom alkohola, je s tem storil kršitev delovnih obveznosti in mu je tožena stranka za kršitev zakonito izrekla opomin. Po stališču Vrhovnega sodišča RS v sodbi opr. št. VIII Ips 179/2016 z dne 7. 2. 2017, ni enakosti v nepravu. V tej primerljivi zadevi je bilo ugotovljeno, da bi bilo s sklicevanjem na dolžnost enake obravnave delavcev od tožene stranke nesprejemljivo zahtevati, da ob ugotovljenih pogojih za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici ne sme podati izredne odpovedi samo zato, ker je nekaterim drugim delavcem ni podala. Ker je tožnik kršitev dne 3. 7. 2014 storil, je imela tožena stranka zakonsko podlago za izdajo opozorila z dne 12. 6. 2014 in bi to lahko zakonito storila tudi v primeru, če nekaterim izmed delavcev, ki so bili na delovnem mestu pod vplivom alkohola, ne bi izdala opozorila o možnosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Iz navedenega razloga je pritožbeno sodišče kot neutemeljene zavrnilo tudi pritožbene navedbe v zvezi z neenakopravnim obravnavanjem tožnika pri toženi stranki v zvezi z opozorilom z dne 12. 6. 2014. 13. Tožnik ni izpodbijal ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi z kršitvijo, na podlagi katere mu je tožena stranka redno iz krivdnega razloga odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi je prejel zaradi kršitve, storjene v oktobru 2014, ko je verbalno spolno nadlegoval sodelavko D.D., s tem pa kršil določbe iz pogodbe o zaposlitvi ter 7. člen ZDR-1, ki prepoveduje tudi vsakršno spolno nadlegovanje na delovnem mestu in da je tožena stranka pravilno upoštevala tudi pisno opozorilo z dne 12. 6. 2014 za kršitev, ki jo je tožnik storil 9. 5. 2014. Pritožbeno sodišče je ta del sodbe sodišča prve stopnje preverilo po uradni dolžnosti in ugotovilo, da je odločitev materialno pravno pravilna, brez bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

14. Pritožbeno sodišče je, ker je spoznalo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom istega zakona. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka pritožbenih stroškov ni priglasila.