Jedro

Ob pravilno ugotovljenem odločilnem dejstvu, da so se tožniki, ki so solastniki nepremičnine, izselili iz solastne nepremičnine zaradi toženčevega nasilja in se niso upali uporabljati nepremičnine ponovno brez toženčevega soglasja, da jih je torej toženec izključil iz souporabe njihovih solastnih deležev s svojim ravnanjem, je odločilno za utemeljenost tožbenega zahtevka, ki ima pravno podlago v 219. čl. ZOR.

V času vložitve tožbe so bili tožniki solastniki, to je bilo nesporno, njihovi solastni deleži še niso bili znani, znani so postali 21.2.2004, zato njihov zahtevek za plačilo uporabnine za čas 5 let pred vloženo tožbo ni zastaran.

Obrazložitev

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana vmesna sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje delno spre meni tako, da se v 1. točki izreka znesek “776,16 EUR” nadomesti z zneskom “576,36 EUR” in se v 2. tč. izreka znesek “776,16 EUR” nadomesti z zneskom “576,36 EUR”.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v preostalem nespremenjenem in še izpodbijanem delu.

Obrazložitev:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo razsodilo, da je utemeljen zahtevek tožečih strank iz naslova nadomestila za uporabo solastnih nepremičnin na parc. št. ... k.o. R. v obsegu 322/700 za S. V., 7/700 za V. V. in 7/700 za V. V. Toženec je s pravočasno pritožbo izpodbijal vmesno sodbo in pri tem uveljavljal vse tri pritožbene razloge iz I. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlagal, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano vmesno sodbo razveljavi v celoti ter vrne zadevo pristojnemu sodišču v ponovno obravnavanje in odločanje po drugem sodniku. Navajal je, da je nesporno, da so tožniki zoper toženca vložili dne 27.3.1998 tožbo zaradi plačila uporabnine solastnih nepremičnin, vpisanih v vl. št. ... k.o. R., ki je bila vročena tožencu in ta je vložil sodišču odgovor na tožbo 6.5.1998 ter v njem prerekal v celoti vse tožbene zahtevke tožnikov. Glede na razsodbo po delni sodbi Okrajnega sodišča v Celju, opr. št. P 39/95 z dne 17.4.2003 in glede na popravljen in spremenjen tožbeni zahtevek na glavni obravnavi 31.3.2008 za plačilo uporabnine za obdobje pet let od vložitve tožbe za nazaj, je sodišče prve stopnje v izpodbijani vmesni sodbi napačno, arbitrarno in neutemeljeno odločilo o utemeljenosti zahtevka tožnikov iz naslova nadomestila za uporabo solastnih nepremičnin parc. št. ... k.o. R. v obsegu, kot izhaja iz izreka vmesne sodbe. Tožniki glede na stanje v zemljiški knjigi glede nepremičnine parc. št. ... k.o. R. sploh niso solastniki v takem obsegu, kot se določa v izreku izpodbijane vmesne sodbe, sploh še niso pridobili solastninske pravice pri nepremičnini parc. št. ... k.o. R. in sodišče ne more odločati v izreku izpodbijane vmesne sodbe v nasprotju s kogentnimi predpisi zemljiške knjige in Stvarnopravnega zakonika, tožniki imajo po sodbi Okrajnega sodišča v Celju, opr. št. P 39/95 z dne 17.4.2003 le pravni naslov za eno gospodarsko poslopje in ne za tri, ki so vpisana pri tej parc. št. ... k.o. R. Na glavni obravnavi 12.6.2006 je S. V. jasno izpovedala, da se je dne 31.7.1989 odselila z otroki od toženca in da ni niti poskušala priti nazaj k tožencu, da je ob vložitvi tožbe že imela najemno stanovanje v L., ki ga je zatem odkupila in da se je k tožencu preselila njegova sedanja partnerka, čemur sama ni nasprotovala. V. V. je izpovedal, da se je 17.11.1989 odselil, da je sobo po odselitvi zaklenil in zatem ni več poizkusil uporabljati solastne hiše. V. V. pa je izpovedala na obravnavi 11.10.2006, da se je od toženca odselila v letu 1989, da se ni več vračala, da jih toženec ni vrgel iz hiše ali nagnal, ampak so se sami odločili, da gredo in se odselijo zaradi preveč dela, da nikoli ni bila po tožencu tepena ali poškodovana in ni vedela, ali je po poroki sploh kdaj imela namen še uporabljati te solastne nepremičnine. Tožniki z izpovedbami izkazujejo neutemeljenost tožbenega zahtevka za uporabo solastnih nepremičnin vl. št. ... k.o. R. Izmišljene, napačne, pravno zmotne in neutemeljene so ugotovitve dejanskega stanja, da so se tožniki odselili od toženca šele leta 1990, in da so bili po tožencu izključeni od souporabe solastnih nepremičnin zaradi toženčevega nasilja in da niso upali ponovno uporabljati nepremičnine brez toženčevega soglasja in da toženec ni dokazal pripravljenosti, vse to izkazuje zaključke sodišča o utemeljenosti zahtevka za napačne in pravno zmotne. Izpovedb tožnikov ni mogoče razumeti, povzemati in dokazno ocenjevati drugače, kot so izpovedane in zapisane. Navajal je še, da je napačna in pravno zmotna tudi presoja sodišča prve stopnje o neutemeljenosti ugovora zastaranja glede na nesporno dejstvo, da je bila tožba vložena 27.3.1998. Tega dejstva sodišče ne more prikrojiti, da je datum za vložitev tožbe začel teči takrat, ko je bila končana druga pravda pred Okrajnim sodiščem v Celju v zadevi P 39/95 v zv. s sklepom Cp 1478/2003 z dne 21.1.2004. Vsak pravdni postopek se začne s tožbo, pravda začne teči od trenutka, ko je o njej obveščena nasprotna stranka, zato sodišče ne more prirejati dejstva, da je datum 27.3.1998 vložene tožbe začel teči šele 21.1.2004 v isti pravdi, ko se je odločalo v drugi pravdi pred drugim sodiščem.

Tožniki niso odgovorili na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Ni utemeljena pritožbena navedba, da so tožniki na glavni obravnavi 31.3.2008 popravili in spremenili tožbeni zahtevek za plačilo uporabnine za obdobje 5 let od vložitve tožbe za nazaj. Že v tožbi vloženi 27.3.1998 so tožniki poudarili, da zahtevajo uporabnino za 5 let nazaj pred tožbo, v navedbah pod III. tožbe so izrecno navajali, da v stanovanjski hiši, ki je predmet postopka, ne živijo že od leta 1990, zato zaradi poenostavitve in v izogib zastaranju vlagajo tožbo samo za plačilo nadomestila za obdobje 5 let (l. št. ... spisa).

Dejstvo o obstoju solastninske pravice tožnikov na nepremičnini parc. št. ... k.o. R. v deležih, kot so navedeni v izpodbijani vmesni sodbi, pred sodiščem prve stopnje ni bilo sporno. Toženec je to dejstvo izpostavil kot sporno prvič v pritožbi zoper vmesno sodbo z dne 11.10.2006, ki jo je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Cp 1943/2006 z dne 24.10.2007 sicer razveljavilo, vendar pa je v svojem citiranem sklepu že obrazložilo, da je toženčeva trditev, da tožniki niso solastniki navedene nepremičnine, nedovoljena pritožbena novota (I. odst. 337. čl. ZPP). Po presoji pritožbenega sodišča je takšna pritožbena trditev tudi v obravnavani pritožbi nedovoljena pritožbena novota in ne more biti upoštevna pri presoji pravilnosti izpodbijane vmesne sodbe.

Pritožba ima sicer prav, ko navaja, da izpovedb zaslišanih tožnikov ni mogoče razumeti, povzemati in dokazno ocenjevati drugače, kot so izpovedane in zapisane. Po presoji pritožbenega sodišča pa prav pritožba nepopolno povzema izpovedbe zaslišanih tožnikov, saj ni povzela njihovih izpovedb v celoti, torej v delu, ko so izpovedali o prepirih s tožencem in da so ti bili vzrok za odselitev tožnikov.

Pritožbeno navedeni povzetki izpovedb tožnikov so nepopolni in zavajajoči, saj je prva tožnica izpovedala o nerazumevanju s tožencem in o tem, da jo je pred odselitvijo fizično napadel, druga tožnica je izpovedala, da je večkrat prišlo do nasilja in groženj med prvotožnico in tožencem, nazadnje pred odselitvijo leta 1989 in da se po odselitvi niso poskušali vrniti tožniki zaradi toženčevih groženj in nasilja, da je tudi njej osebno toženec grozil. Tretji toženec pa je izpovedal, da se je prva tožnica odselila zaradi spora s tožencem, medsebojni spor med njim in tožencem ter toženčeve grožnje pa so bile tudi vzrok za njegovo odselitev. Zato je povsem pravilen dejanski zaključek sodišča prve stopnje, da so se tožniki izselili iz solastne stanovanjske hiše zaradi toženčevega nasilja in da si niso upali ponovno uporabljati nepremičnine brez toženčevega soglasja, saj ima oporo v izpovedbah zaslišanih tožnikov, kot je tudi zapisalo sodišče prve stopnje v razlogih za svoj zaključek. Ugotovilo pa je tudi dejstvo, ki pritožbeno ni izpodbijano, da sta tudi priči V. in M. S. (toženčeva sinova) potrdila v svojih izpovedbah trditve in izpovedbe tožnikov o tem, da so bili med pravdnimi strankami spori in nesporazumi pred odselitvijo tožnikov in da si tožniki niti po tem, ko so bili s sodbo določeni njihovi solastniški deleži na nepremičnini, tožniki niso upali uporabljati teh brez toženčevega soglasja k ponujenemu dogovoru o uporabi nepremičnine.

Po presoji pritožbenega sodišča je dokazna ocena sodišča prve stopnje pravilna in pravilno je ugotovljeno odločilno dejstvo, da so se tožniki izselili iz solastne nepremičnine zaradi toženčevega nasilja in se niso upali uporabljati nepremičnine ponovno brez toženčevega soglasja, da jih je torej toženec s svojim ravnanjem izključil iz souporabe njihovih solastnih deležev na nepremičnini, kar je odločilno dejstvo za utemeljenost spornega tožbenega zahtevka, katerega pravno podlago predstavlja določba 219. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).

Pritožbeno sodišče tudi sprejema kot pravilno presojo sodišča prve stopnje, da toženčev ugovor zastaranja tožbenega zahtevka ni utemeljen. Tožniki so tožbo res vložili 27.3.1998. Dejstvo pa je, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje in kar tudi pritožba ni uspela izpodbiti, da so tožniki solastniki nepremičnine, ki so bili zaradi toženčevega ravnanja izključeni iz souporabe te nepremičnine. Ves čas pravdnega postopka tudi ni bila prerekana trditev tožnikov, da so pridobili solastninsko pravico na podlagi zakona oziroma na izviren način (zatrjevali so, da je prva tožnica pridobila solastninsko pravico z delom v času trajanja zakonske zveze, drugi in tretji tožnik pa z vložitvijo lastnega premoženja v izgradnjo objektov na parc. št. ... k.o. R.).

Iz podatkov v spisu in tudi iz obrazložitve sodišča prve stopnje izhaja, da v času vložitve tožbe solastninski deleži tožnikov še niso bili znani, znani so postali 21.1.2004, ko je postala pravnomočna sodba, s katero so bili njihovi solastninski deleži določeni oziroma ugotovljeni. Ugotovitev (velikosti) solastnih deležev tožnikov je bilo predhodno vprašanje za ugotovitev utemeljenosti spornega zahtevka iz naslova plačila koristi za uporabo njihovega dela nepremičnine, ki je bilo rešeno v drugi pravdi, zato ob vložitvi tožbe zastaranje zahtevka še ni moglo nastopiti.

Po presoji pritožbenega sodišča zato trenutek, ko so bili tožniki izključeni iz souporabe nepremičnine oziroma trenutek, ko so se z navedene nepremičnine odselili, ni pravno pomembna okoliščina za presojo utemeljenosti toženčevega ugovora zastaranja.

Trenutek začetka pravde, to je trenutek vročitve tožbe tožencu, po presoji pritožbenega sodišča tudi ne predstavlja nikakršne odločilne okoliščine pri presoji ugovora zastaranja. Odločilne okoliščine, ki vplivajo na zastaranje zahtevka, so navedene v določbah 387 do vključno 390 ZOR in vročitve tožbe tožencu ni med njimi. Toženčeva pritožba tudi v tem delu ni utemeljena.

Toženec v pritožbi ni konkretiziral uveljavljanega pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, pritožbeno sodišče pa ni našlo tistih kršitev postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (II. odst. 350. čl. ZPP), zato ta pritožbeni razlog ni podan.

Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče sprejelo zaključek, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani vmesni sodbi pravilno in popolnoma ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo, to je določbe čl. 219 in 371 ZOR, zato je pritožba neutemeljena in jo je zavrnilo ter potrdilo izpodbijano vmesno sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

O pritožbenih stroških toženca pritožbeno sodišče ni odločilo, ker jih ta ni, niti zahteval, niti jih ni zaznamoval. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom opr. št. P 183/2001 z dne 14.5.2008 odločilo: da znaša sodna taksa za pritožbo 776,16 EUR, da je tožena stranka dolžna plačati takso v znesku 776,16 EUR v roku 15 dni na vplačilni račun sodnih taks Okrožnega sodišča v Celju št. ..., sklic ... in v istem roku na sodišče predložiti dokazilo o plačilu, če tožena stranka v danem roku sodne takse ne bo plačala in predložila originalnih izvodov plačilnega naloga BN02 o plačilu sodne takse oziroma, če bo uradna oseba v primeru vplačila sodne takse z elektronskim denarjem ali drugim veljavnim plačilnim instrumentom ugotovila, da sodna taksa na ta način ni bila plačana, bo sodišče to sporočilo pristojnemu davčnemu uradu, da jo prisilno izterja.

Toženec je s pravočasno pritožbo izpodbijal sklep o odmeri sodne takse za pritožbo in pri tem uveljavljal pritožbene razloge zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, bistveno kršitev določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava (vsi trije pritožbeni razlogi iz I. odst. 338. čl. ZPP) in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navajal je, da je sodišče prve stopnje 18.10.2006 izdalo vmesno sodbo, ki je bila na njegovo pritožbo v celoti razveljavljena. Sodišče prve stopnje je nato brez razpravljanja ponovno izdalo vmesno sodbo za plačilo uporabnine, kar znaša po vloženi tožbi 300.000,00 SIT s pripadki oziroma v sedanji valuti 1.251,87 EUR. Toženec je ponovno vložil pritožbo 5.5.2008 zoper takšno vmesno sodbo, vrednost spora znaša po obrazlagi izpodbijane vmesne sodbe plačilo uporabnine, kar pomeni enako vrednost spora 300.000,00 SIT s pripadki. Glede na določbe do 1.10.2008 še veljavnega Zakona o sodnih taksah (ZST) je sodišče prve stopnje glede na navedene spremembe vrednosti med postopkom po čl. 25/IV ZST kot podlage za odmero za plačilo sodne takse za drugič vloženo pravno sredstvo pritožbo napačno povzelo vrednost tožbenega zahtevka v znesku 38.808,21 EUR kot merilo za odmero po ZST-1, ki velja šele od 1.10.2008 dalje in se tudi po ZST-1 za primer, če višje sodišče razveljavi odločbo nižjega sodišča, za ponovno odločbo na nižji stopnji sodna taksa ne plača ponovno. Iz izreka in obrazložitve izpodbijanega sklepa ni razvidno in ni mogoče preizkusiti in razbrati, za katero vloženo pritožbo v tej pravdni zadevi se nalaga tožencu plačilo sodne takse za pritožbo v znesku 776,16 EUR, ki se plačajo na račun naslovnega sodišča glede na pravnorelevantna dejstva, da se odloča zgolj z izrekom, obrazložitev pa je pač razlogovanje brez nastanka pravnomočnosti.

Tožniki na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi podatkov v spisu ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v vmesni sodbi z dne 18.10.2006, ki je bila razveljavljena, opredelilo kot vrednost tožbenega zahtevka plačilo uporabnine 300.000,00 SIT in plačilo 9.300.000,00 SIT, prav takšno vrednost spora je opredelilo v uvodu vmesne sodbe z dne 31.3.2008, zoper katero je toženec vložil pritožbo 5.5.2008. V izpodbijanem sklepu pa je navedlo sodišče prve stopnje vrednost tožbenega zahtevka 38.808,21 EUR, kar ustreza vrednosti 9.300.000,00 SIT. Pritožbena navedba, da je takšna vrednost tožbenega zahtevka napačno ugotovljena, je pravilna. Pritožbeno sodišče je na podlagi podatkov v spisu ugotovilo, da je sodišče prve stopnje spregledalo pripravljalno vlogo tožnikov z dne 3.4.2006 (na l. št. ...), s katero so tožniki tožbeni zahtevek znižali tako, da je prva tožnica odslej zahtevala 6.618.000,00 SIT namesto prej 7.200.000,00 SIT, drugi in tretji tožnik pa sta zahtevala po 144.000,00 SIT namesto prej zahtevanih po 1.800.000,00 SIT. S citirano pripravljalno vlogo so tožniki torej znižali tožbeni zahtevek in vrednost tega od takrat znaša 6.906,00 SIT oziroma sedaj 28.818,22 EUR.

Neutemeljena pa je pritožbena trditev, da je sodišče pri odmeri sodne takse za pritožbo upoštevalo ZST-1, ki velja šele od 1.10.2008, pravilno je namreč navedlo in tudi uporabilo ZST (Ur. l. RS št. 20/04, 115/06 in 140/06), in sicer je za odmero sodne takse za pritožbo pravilno uporabilo I. odst. tar. št. 3 ZST, to je v višini dvojne takse iz I. odst. tar. št. 1 ZST, to je v višini 2 %. Zaradi napačno ugotovljene vrednosti spora pa je tožencu odmerilo nekoliko previsoko sodno takso za pritožbo, saj ta znaša 576,36 EUR in ne 776,16 EUR, kot jo je odmerilo sodišče. 2 % od 28.818,22 EUR namreč znaša 576,36 EUR.

Neutemeljena pa je pritožbena navedba, da iz izreka in obrazložitve izpodbijanega sklepa ni razvidno in ni mogoče razbrati, za katero vloženo pritožbo v tej zadevi se nalaga tožencu plačilo sodne takse za pritožbo. V pritožbi z dne 5.5.2008 zoper vmesno sodbo z dne 31.3.2008 je toženec predlagal oziroma zahteval izdajo odločbe o odmeri sodne takse, torej je zahteval odmero sodne takse za pritožbo z dne 5.5.2008. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odmerilo sodno takso za pritožbo z dne 5.5.2008, kakor je toženec zahteval, zato so njegove pritožbene navedbe neutemeljene, jasno je, da se izpodbijani sklep o odmeri sodne takse za pritožbo nanaša na toženčevo pritožbo z dne 5.5.2008. Toženec pa se v svojih pritožbenih navedbah očitno spreneveda, ko očita sodišču prve stopnje storitev bistvene kršitve določb postopka pri odmeri sodne takse za pritožbo.

Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo v tč. 1 in 2 izreka tako, da je znesek 776,16 EUR nadomestilo z zneskom 576,36 EUR (3. tč. 365. čl. ZPP v zv. s 366. čl. ZPP).

Toženec v pritožbi ni zahteval povrnitve stroškov pritožbenega postopka, zato o teh pritožbeno sodišče ni odločilo.