Jedro

Pridržanje tujca upravičeno samo, če uporaba milejših prisilnih ukrepov ni zadostna. Zato mora policija, upoštevajoč vse okoliščine konkretnega primera, vedno presoditi tudi sorazmernost izrečenega ukrepa, takšna presoja pa mora biti v odločbi o pridržanju ustrezno obrazložena, opravljena pa mora biti tudi brez posebne prošnje tujca. Obrazložitev izpodbijane odločbe je pomanjkljiva že zato, ker v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni vsebovana presoja sorazmernosti izrečenega ukrepa oziroma niso navedeni konkretni razlogi, zaradi katerih je mogoče šteti, da je izrek takega ukrepa v tožnikovem utemeljen glede na individualne konkretne okoliščine na strani samega tožnika ter da je tak ukrep v tožnikovem primeru tudi nujen in sorazmeren v ožjem pomenu te besede.

Izrek

I. Tožba ugodi tako, da se izpodbijana odločba Policijske uprave Ljubljana, Policijske postaje Ljubljana Vič št. 2253-374/2022/3 (3E695-11) z dne 24. 6. 2022 odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 313,50 EUR, povečane za 22 % DDV v 15-ih dneh od vročitve sodbe toženi stranki, od tega dne dalje skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je na podlagi določil 1. in 2. odstavka 76. člena in 1. odstavka 78. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) tožniku, državljanu Ljudske demokratične republike Alžirije, ki pri sebi nima nobenega osebnega dokumenta, njegova identiteta pa je bila ugotovljena na podlagi uradnih evidenc, katere uporablja pri svojem delu policija in je v postopku odstranitve iz države, od dne 24. 6. 2022 od 05.00 ure do njegove odstranitve, vendar ne dalj kot šest mesecev, odredila nastanitev v Centru za tujce Postojna (v nadaljevanju CT); bivanje v CT se lahko podaljša še za nadaljnjih šest mesecev, če je realno pričakovati, da bo mogoče v tem času tožnika odstraniti iz države; tožnik lahko v zvezi z odreditvijo nastanitve zaprosi za milejše ukrepe in o njih lahko po uradni dolžnosti odloči tudi CT, če je namen nastanitve mogoče doseči tudi na ta način; tožnik je dolžan spoštovati pravila bivanja in gibanja v CT ter poravnati stroške bivanja in odstranitve.

2. V obrazložitvi pojasni, da je bil postopek v zadevi uveden na podlagi obvestila Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-1595/2020/89 (1222-16) z dne 22. 6. 2022, o pravnomočno zaključenem postopku za priznanje mednarodne zaščite tožniku, zavrnilna odločitev pa je postala dne 13. 6. 2022 tudi izvršljiva. Zaradi ugotavljanja dejanskega stanja je bil tožnik iz Azilnega doma priveden v prostore policijske postaje (PP) Ljubljana Vič in ob sodelovanju tolmača za arabski jezik tudi ustno zaslišan. V postopku je bilo ugotovljeno, da je bil tožnik že 4. 7. 2020 obravnavan na PP zaradi ilegalnega prehoda državne meje, vendar je podal namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, zato je bil premeščen v Azilni dom v Ljubljani. Ker je nato 28. 7. 2020 samovoljno zapustil Azilni dom, je bil postopek za priznanje mednarodne zaščite ustavljen s sklepom z dne 22. 9. 2020, ki je postal pravnomočen 16. 10. 2020. Tožnik je bil nato 2. 6. 2021 vrnjen v Republiko Slovenijo s strani varnostnih organov Danske v dublinskem postopku in ponovno nastanjen v Azilnem domu v Ljubljani. Ugotovljeno je tudi bilo, da je Danska tožniku izrekla ukrep „zavrnitev vstopa na schengensko območje“, ki je vpisan v evidenco SIS II pod št. ... Tožnik je nato ponovno zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, njegova prošnja pa je bila zavrnjena z odločbo, ki je postala dokončna 6.7.2021 in pravnomočna 22. 7. 2021, vendar je tožnik ponovno samovoljno zapustil prostore Azilnega doma. V Republiko Slovenijo je bil tožnik v dublinskem postopku vrnjen 10. 11. 2021 s strani varnostnih organov Nemčije. Zatem je 24. 11. 2021 podal zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite. Njegov zahtevek je bil zavrnjen, tožnik pa je zoper zavrnilno odločitev sprožil upravni spor s tožbo, ki jo je sodišče zavrnilo s sodbo št. I U 21/2022 z dne 13. 1. 2022. Njegovo pritožbo zoper navedeno sodbo je zavrnilo Vrhovno sodišče s sodbo št. I Up 79/2022 z dne 12. 5. 2022, tako da tožnik v Republiki Sloveniji nima več statusa prosilca za mednarodno zaščito od 14. 6. 2022 dalje. Ker prav tako nima nobenega drugega dovoljenja za bivanje, od 14. 6. 2022 dalje biva v Republiki Sloveniji nezakonito v smislu 3. alineje 1. odstavka 60. člena Ztuj-2 in s tem krši določilo 3. točke 1. odstavka 145. člena ZTuj-2. Ker njegova takojšnja odstranitev ni možna, je z izpodbijano odločbo pristojni organ tožniku odredil bivanje v CT do njegove odstranitve iz države, a ne dalj kot za šest mesecev, ta rok pa je možno podaljšati še za nadaljnjih šest mesecev pod pogoji iz 79. člena ZTuj-2. Zaključno je v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnjeno, da tožnik lahko zaprosi za milejše ukrepe oziroma o njih lahko po uradni dolžnosti odloči CT, če se lahko tudi na ta način doseže namen nastanitve.

3. Tožnik se je zoper izpodbijano odločbo Policijske uprave Ljubljana, Policijske postaje Ljubljana Vič št. 2253-374/2022/3 (3E695-11) z dne 24. 6. 2022 pritožil, tožena stranka pa je njegovo pritožbo odstopila v pristojno reševanje naslovnemu sodišču. Tožnik se z odločitvijo o nastanitvi v CT ne strinja zato, ker sam meni, da bi bilo v zvezi z njim možno uporabiti milejši ukrep, češ da ni begosumen. Predvsem zato, ker je toženi stranki sam izpovedal, da vse od 14. 6. 2022 dalje v Republiki Sloveniji nima več statusa prosilca za mednarodno zaščito, niti nima v Republiki Sloveniji ali drugi državi članici EU izdanega dovoljenja za prebivanje, še zlasti pa zato, ker je 23. 6. 2022 sklenil zakonsko zvezo s prosilko za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji po imenu A. A., za kar v dokazne namene prilaga poročni list v arabskem jeziku brez slovenskega prevoda (priloga A4). To, da njegova žena prebiva v Azilnem domu v Ljubljani naj bi dodatno nakazovalo, da pri njem ne obstaja nevarnost pobega, saj si želi prebivati z ženo v Ljubljani, tako da ni potrebna njegova nastanitev v CT. V dokazne namene predlaga vpogled v zapisnik PP z dne 24. 6. 2022 in poročni list v arabskem jeziku brez slovenskega prevoda z dne 23. 6. 2022 ter zaslišanje priče A. A. in lastno zaslišanje. V tožbenem zahtevku tožnik predlaga, naj sodišče v celoti odpravi izpodbijano odločbo, oziroma podredno, naj zadevo vrne prvostopnemu organu v ponovni postopek, oziroma podredno, naj tožniku izreče milejši ukrep iz 81. člena Ztuj-2. 4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe kot neutemeljene in neizkazane ter sodišču predlaga, naj tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen. V nadaljevanju podaja kronologijo dejanskega stanja zadeve in poudarja, da tožnik tako od 14. 6. 2022 v Republiki Sloveniji nima več statusa prosilca za mednarodno zaščito, kar enako navaja tudi sam tožnik v tožbi. V zvezi s tožnikovo navedbo razloga za izrek milejšega ukrepa, to je zaradi poroke dne 23. 6. 2022 z imenovano prosilko za mednarodno zaščito tožena stranka izpostavlja slabo čitljivost fotokopije predložene listine v tujem jeziku brez slovenskega prevoda in meni, da zakonska zveza med tožnikom in imenovano zelo verjetno ni bila sklenjena v Sloveniji, pri čemer se sprašuje, kje in kako bi lahko tožnik ter imenovana sklenila zakonsko zvezo dne 23. 6. 2022, če pa sta se v tem istem času sicer oba nahajala v Sloveniji. Na podlagi navedenega tožena stranka meni, da tožniku ni mogoče izreči milejšega ukrepa, saj ni niti v tožbi navedel konkretnega naslova, kjer bi v primeru izrečenega milejšega ukrepa sploh lahko bival v Republiki Sloveniji, kjer nesporno nima več statusa prosilca za mednarodno zaščito. Dodatno še pojasnjuje, da se je tožnik pravočasno pritožil zoper odločbo o vrnitvi, ki je bila tožniku izdana hkrati z odločbo o namestitvi v CT, o njegovi pritožbi pa bo odločalo Ministrstvo za notranje zadeve kot pristojni organ.

5. Tožnik v nadaljnji pripravljalni vlogi, ki jo je vložil neposredno na naroku za glavno obravnavo dne 8. 7. 2022, modificira tožbeni zahtevek tako, da predlaga odpravo izpodbijane odločbe in zahteva povrnitev stroškov postopka ter v zvezi z očitkom tožene stranke v odgovoru na tožbo o nepopolnosti in nečitljivosti tožbi priložene fotokopije tuje listine (tožbena priloga A4) dodatno prilaga bolje čitljivo dodatno fotokopijo taiste listine (tožbena priloga A6).

6. Tožba je utemeljena.

7. Sodišče je v zadevi opravilo javno glavno obravnavo dne 8. 7. 2022 in vpogledalo vse listine v sodnem spisu s prilogami A1 – A7, B1 – B16 in C1 ter ustno zaslišalo tožnika.

8. Predmet sodne presoje je izpodbijana odločba Policijske uprave Ljubljana, Policijske postaje Ljubljana Vič št. 2253-374/2022/3 (3E695-11) z dne 24. 6. 2022, s strani tožnika sicer poimenovana v tožbi in pripravljalni vlogi kot„ odločba o vrnitvi“ (pravilno: odločba o nastanitvi v CT), vendar glede preostale navedbe v tožbi in pripravljalni vlogi, zlasti pa glede na pravilno navedeno številko in datum izdaje izpodbijane odločbe, ki jo je tudi priložil tožbi (tožbena priloga A 2), sodišče meni, da gre za očitno pisno pomoto, ki sama po sebi ni bistvenega pomena za sprejeto odločitev.

9. Tožena stranka je izpodbijano odločbo izdala na podlagi citiranih določb ZTuj-2. Ta v prvem odstavku 76. člena določa, da z namenom priprave ali izvedbe postopka odstranitve, predaje ali izročitve, policija odredi omejitev gibanja in nastanitev v centru tujcu: - ki ga je treba odstraniti v skladu z določbami tega zakona; - ki ga je v skladu z mednarodno pogodbo treba vrniti, predati ali izročiti pristojnim organom. Če se oceni, da se lahko namen iz prvega ali drugega odstavka tega člena doseže z milejšimi ukrepi, policija namesto ukrepa omejitve gibanja in nastanitve v centru uporabi ukrep iz drugega odstavka 81. člena tega zakona (tretji odstavek 76. člena ZTuj-2). Po tej določbi policija tujcu z odločbo dovoli bivanje izven centra in mu določi eno ali več obveznosti: - določitev kraja prebivanja na določenem naslovu; - naložitev obveznosti rednega javljanja na policijski postaji; - predložitev osebnih dokumentov.

10. Z določbami ZTuj-2 je zakonodajalec v nacionalno zakonodajo prenesel tudi pravni red EU, med drugim Direktivo 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav (v nadaljevanju: Direktiva o vračanju). Navedena določila Direktive o vračanju je zato treba upoštevati pri uporabi določb ZTuj-2. Ta Direktiva že v uvodnih določbah pod točko 16 določa: _"Uporaba pridržanja z namenom odstranitve bi morala biti omejena in bi morala v zvezi z uporabljenimi ukrepi in zastavljenimi cilji upoštevati načelo sorazmernosti. Pridržanje je upravičeno samo z namenom priprave vrnitve ali izvedbe postopka odstranitve in če uporaba milejših prisilnih ukrepov ni zadostna."_ V prvem odstavku 15. člena, ki ureja pridržanje, Direktiva o vračanju določa: _"Razen če v določenem primeru ni možno učinkovito uporabiti drugih zadostnih, vendar manj prisilnih ukrepov, lahko države članice pridržijo državljana tretje države, ki je v postopku vračanja, le, da pripravijo vrnitev in/ali izvedejo postopek odstranitve, zlasti če: (a) obstaja nevarnost pobega ali (b) se zadevni državljan tretje države izogiba ali ovira pripravo vrnitve ali postopek odstranitve."_ V drugem odstavku 15. člena Direktive o vračanju je še predpisano: _"Odredba mora biti pisna, v njej morajo biti navedeni dejanski in pravni razlogi."_, kot tudi: _"Če je pridržanje nezakonito, se zadevnega državljana tretje države nemudoma izpusti."_

11. Iz citiranih določb Direktive o vračanju izhaja, da je pridržanje tujca upravičeno samo, če uporaba milejših prisilnih ukrepov ni zadostna. Zato mora policija, upoštevajoč vse okoliščine konkretnega primera, vedno presoditi tudi sorazmernost izrečenega ukrepa, takšna presoja pa mora biti v odločbi o pridržanju ustrezno obrazložena (tako v več sodbah tega sodišča, npr. II U 132/2015, I U 1051/2016, I U 598/2017, III U 250/2017, III U 63/2022, in drugih), opravljena pa mora biti tudi brez posebne prošnje tujca, kar izhaja tako iz citiranih določb Direktive o vračanju, kot tudi iz tretjega odstavka 76. člena ZTuj-2. Skladno z določbo 85. člena ZTuj-2 se v postopkih po tem zakonu uporabljajo določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), če z ZTuj-2 ni drugače določeno, kar med drugim pomeni, da mora obrazložitev sprejete odločitve ustrezati standardu iz prvega odstavka 214. člena ZUP. Če je obrazložitev pomanjkljiva, odločbe ni mogoče preizkusiti, kar je absolutna bistvena kršitev pravil upravnega postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.

12. Sodišče v konkretnem primeru ugotavlja, da je tudi v tem primeru podana absolutna bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke 2. odstavka 237. člena ZUP v povezavi z 22. členom Ustave (pravica do enakega varstva pravic) in je obrazložitev izpodbijane odločbe pomanjkljiva že zato, ker v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni vsebovana presoja sorazmernosti izrečenega ukrepa oziroma niso navedeni konkretni razlogi, zaradi katerih je mogoče šteti, da je izrek takega ukrepa v tožnikovem utemeljen glede na individualne konkretne okoliščine na strani samega tožnika ter da je tak ukrep v tožnikovem primeru tudi nujen in sorazmeren v ožjem pomenu te besede. Zato izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb upravnega postopka (7. točka tretjega odstavka 237. člena ZUP), pomanjkljivosti obrazložitve pa tožena stranka ne more dopolnjevati z odgovorom na tožbo.

13. Po povedanem je sodišče na podlagi 3. in posledično tudi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek, v katerem mora pri ponovnem odločanju ugotovljene pomanjkljivosti odpraviti.

14. Sodišče je o stroškovnem zahtevku odločilo na podlagi 3. odstavka 25. člena ZUS-1. Ta določa, da sodišče, kadar tožbi ugodi in upravni akt odpravi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister za pravosodje, prisojeni znesek pa plača toženec. Po določilu 3. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik), se tožniku, če je bila zadeva rešena na glavni obravnavi in je tožnik v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik, priznajo stroški v višini 285,00 EUR. Dodatno se v skladu s 4. členom Pravilnika tožniku priznajo še stroški v višini 10% od navedenega zneska iz 3. člena Pravilnika, če je v postopku stvar dodatno pojasnjeval z obrazloženimi vlogami, za kar gre tudi v obravnavanem primeru. Zato je sodišče tožniku dodatno priznalo tudi stroške v višini 28,50 EUR na podlagi 4. člena Pravilnika, kar skupaj znaša 313,50 EUR, ta znesek pa se poveča še za 22% DDV, kar mora tožena stranka plačati tožniku v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude navedenega roka pa skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku 15 dni po prejemu te sodbe do plačila.