Jedro

Ker tožena stranka po izdaji pisne obdolžitve z vabilom na zagovor (ki se ga tožnik ni udeležil) ni izvedla ničesar novega v zvezi z očitanim ravnanjem, je izredna odpoved, ki je bila podana šele en mesec po pisni obdolžitvi, nezakonita.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba s p r e m e n i tako, da se glasi: "1. Ugotovi se, da tožeči stranki ni prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki dne 9.9.2005, ampak traja še nadalje z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz dela in po delu.

2. Ugotovi se, da je tožeči stranki tožena stranka nezakonito zaključila delovno knjigo z dnem 9.9.2005 in jo istega dne tudi nezakonito odjavila pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje RS.

3. Tožena stranka je dolžna pozvati tožečo stranko nazaj na delo, jo razporediti na delovno mesto, na katerem je opravljala svoje delo pred prenehanjem delovnega razmerja oz. na drugo delo, ki ustreza njenemu znanju in zmožnostim, ter ji za obdobje, ko le-ta ni delala, obračunati in izplačati pripadajočo plačo, ki bi jo prejemala, če bi delala, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti mesečne plače v plačilo dalje do plačila, po predhodnem odvodu davkov in prispevkov od bruto zneska pripadajočih plač za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, in ji vpisati v delovno knjigo manjkajočo delovno dobo, vse v 15 dneh, pod izvršbo." Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 210,00 EUR stroškov pritožbenega postopka, v roku 8 dni, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki dne 9.9.2005 ni prenehalo, ampak še vedno traja z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz dela, ter na ugotovitev, da ji je tožena stranka z dnem 9.9.2005 nezakonito zaključila delovno knjigo in jo odjavila pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje RS. V posledici takšne odločitve je bil zavrnjen tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna pozvati tožečo stranko nazaj na delo, jo razporediti na delovno mesto, na katerem je bila pred prenehanjem delovnega razmerja oz. na drugo delo, ki ustreza njenemu znanju in zmožnostim; ji za obdobje, ko ni delala, obračunati in izplačati pripadajočo plačo, ki bi jo prejemala, če bi delala, skupaj z zakonitimi (pravilno: zakonskimi) zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti mesečne plače v plačilo dalje do plačila, po predhodnem odvodu davkov in prispevkov od bruto zneska pripadajočih plač; ter ji vpisati v delovno knjigo manjkajočo delovno dobo.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožeča stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, kršitve 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Izpodbijana sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih, saj ni obrazloženo stališče, da so obstajali zakonski razlogi za izredno odpoved glede tožeči stranki očitane kršitve in da delovnega razmerja med strankama ni bilo mogoče nadaljevati. Sodišče prve stopnje ni podrobneje pojasnilo, zakaj je verjelo priči A.H. in ne tožeči stranki, zato se dokazne ocene v tem delu izpodbijane sodbe ne da preizkusiti. Tožeča stranka je pojasnila, zakaj se je kritičnega dne nahajala v delavnici, pri čemer okoliščina, ki jo navaja H., češ da je imela umazano obleko in roke, ne izkazuje, da bi dejansko kršila pogodbo o zaposlitvi. Zaključek sodišča prve stopnje, da je bila vročitev pošiljke z 4.8.2005 (obdolžitev, vabilo na zagovor in odločba o prepovedi opravljanja dela) pravilno izvedena, predstavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. V 177. členu ZDR je določeno, da je potrebno obdolžitev in vabilo na zagovor vročati osebno, v skladu s pravili pravdnega postopka. Če se osebe, ki ji je potrebno vročiti pošiljko, ne najde na zapisanem naslovu, pusti vročevalec obvestilo, kdaj jo bo ponovno skušal vročiti. Če naslovniku pošiljke niti potem ni mogoče vročiti, se ga obvesti, kje jo lahko prevzame, in da se bo štelo, če je v 15 dneh ne bo prevzel, da je bila pošiljka vročena na dan, ko je bilo puščeno navedeno obvestilo. Glede na takšna pravila o osebni vročitvi ne more priti do situacije kot je bila v obravnavani zadevi, t.j. da je tožena stranka poskušala vročati pošiljko še enkrat. Šteje se namreč, da je bila pošiljka tožeči stranki, ki je v 15 dneh ni dvignila, vročena na dan, ko ji je vročevalec pustil obvestilo, zato je bil poskus vročanja dne 25.8.2005 nepotreben. V obravnavni zadevi sta možni dve situaciji. Tožena stranka pošiljke bodisi ni vročala osebno (na njej bi morala označiti, da želi osebno vročanje po ZPP) in zato nosi posledice napačnega vročanja, kar vpliva na potek 15-dnevnega prekluzivnega roka. Mogoče pa je tudi, da je bila pošiljka tožeči stranki vročena med 5. in 10.8.2005, kar ob upoštevanju 5-dnevnega roka za zagovor kaže na to, da je bila tožena stranka seznanjena z razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi najkasneje 15.8.2005 in je zato predmetna izredna odpoved z dne 7.9.2005 prepozna. Tožeča stranka predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da se je tožeča stranka ves čas izmikala vročitvi in svojega zagovora kljub dani možnosti ni podala. Iz ravnanja tožeče stranke po očitani kršitvi je bilo mogoče sklepati, da nima interesa za nadaljevanje delovnega razmerja pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, zakaj je verjelo priči H.. Tožeča stranka se je zlagala, da je detektiv vročil pošiljko V.S., ne pa njej. Ker tožeča stranka dela kot samostojni podjetnik, bi se zaradi pomanjkanja pravnega interesa zahtevek (pravilno: tožba) lahko zavrgel. Tožena stranka predlaga, da se pritožba kot neutemeljena zavrne.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi izvedenega preizkusa je prišlo do ugotovitev, pojasnjenih v nadaljevanju.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja kršitev 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba vsebuje vse tiste razloge, ki so bili odločilnega pomena za pritožbeni preizkus in sprejem odločitve sodišča druge stopnje. Bistvenih kršitev določb postopka, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, pa pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo.

Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je bilo dne 21.7.2005 ob kontroli s strani detektivske agencije ugotovljeno, da je tožeča stranka v času bolniškega staleža opravljala delo v svoji delavnici. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje zaključilo, da so obstajali zakonski razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 6. alinei 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002), ter da je bila tožeči stranki pogodba o zaposlitvi izredno odpovedana na podlagi postopka, ki je potekal v skladu z določili zakona. Slednji zaključek pa je, kot bo to pojasnjeno v nadaljevanju, materialnopravno napačen.

Na podlagi 2. odstavka 83. člena ZDR mora delodajalec pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavcu omogočiti zagovor, smiselno upoštevaje 1. in 2. odstavek 177. člena ZDR, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od njega neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči, oz. če delavec to izrecno odkloni. Ob smiselnem upoštevanju 177. člena ZDR je potrebno delavcu po pravilih pravdnega postopka vročiti pisno obdolžitev ter določiti čas in kraj, kjer lahko poda zagovor. Kot je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, je tožena stranka na podlagi poročila detektivske agencije dne 4.8.2005 izdala tožeči stranki pisno obdolžitev in vabilo na zagovor, ter ju skušala vročiti preko pošte, vendar tožeča stranka pošiljke ni dvignila. Pritožba utemeljeno uveljavlja, da je v primeru, če se je tožeči stranki vročalo to pošiljko pravilno, t.j. osebno in po pravilih pravdnega postopka kot to zahteva 2. odstavek 177. člena v zvezi s 180. členom ZDR, v obravnavani zadevi nastopila fikcija vročitve. Če namreč vročevalec pisanja ne more vročiti osebno naslovniku (2. odstavek 142. člena ZPP) oz. niti odraslemu članu njegovega gospodinjstva, hišniku ali sosedu, če v to privolita (1. in 3. odstavek 140. člena ZPP), mu mora na naslovu prebivališča pustiti obvestilo o tem, kje je pisanje in rok 15 dni, v katerem ga mora dvigniti, saj se bo v nasprotnem primeru štelo, da je bila vročitev opravljena na dan, ko je bilo naslovniku puščeno to obvestilo, pri čemer je potrebno na fikcijo vročitve naslovnika v obvestilu izrecno opozoriti (1. in 2. odstavek 141. člena ZPP).

Tožena stranka je potem, ko ji je bila dne 23.8.2005 vrnjena nevročena pošiljka z dne 4.8.2005, vročila pisno obdolžitev in vabilo na zagovor tožeči stranki dne 25.8.2005 preko detektivske agencije. Prvostopenjsko sodišče je v okviru načela proste presoje dokazov (zlasti zaslišanja delavca detektivske agencije A.H.) utemeljeno štelo za dokazano, da sta bila dne 25.8.2005 pisna obdolžitev in vabilo na zagovor vročena prav tožeči stranki in ne V.S., kakor je to zatrjevala tožeča stranka. Zakaj je sodišče prve stopnje verjelo priči A.H. in ne tožeči stranki, je v izpodbijani sodbi ustrezno pojasnjeno, zato pritožba neutemeljeno očita, da se dokazne ocene v tem delu izpodbijane sodbe ne da preizkusiti.

Izpodbijana sodba ugotavlja, da je tožeča stranka v času bolniškega staleža (oz. dne 21.7.2005) res opravljala delo v svoji delavnici tako, kakor je to opisano v poročilu detektivske agencije, in zaključuje, da je tožena stranka imela razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V skladu s 2. odstavkom 110. člena ZDR mora delodajalec podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi najkasneje v 15 dneh od seznanitve z razlogi, ki jo utemeljujejo, in najkasneje v 6 mesecih od nastanka razloga. V obravnavani zadevi je tožena stranka na podlagi poročila detektivke agencije dne 4.8.2005 izdala pisno obdolžitev in vabilo na zagovor. Tožeča stranka te pošiljke, ki ji je bila poslana po pošti, ni prevzela, zagovora pa tudi ni podala kljub vnovični uspešni vročitvi pisne obdolžitve in vabila na zagovor preko detektivske agencije. Iz slednjega izhaja, da se tožena stranka po 4.8.2005 ni seznanila z nobenimi dodatnimi novimi dejstvi glede razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pritožba zato utemeljeno uveljavlja, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 7.9.2005 nezakonita, ker je tožena stranka zamudila prekluzivni 15-dnevni rok iz 2. odstavka 110. člena ZDR.

Glede na vse obrazloženo je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno zaključilo, da je bila tožeči stranki pogodba o zaposlitvi izredno odpovedana na podlagi postopka, ki je potekal v skladu z določili zakona. Drugostopenjsko sodišče je zato na podlagi 4. točke 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku na ugotovitev, da tožeči stranki delovno razmerje dne 9.9.2005 ni prenehalo in še vedno traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz dela. Posledično pa je bilo potrebno ugoditi tudi vtoževani reintegraciji in reparaciji ter zahtevku za vpis delovne dobe v delovno knjižico.

Ker je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo že zaradi neupoštevanja prekluzivnega roka iz 2. odstavka 110. člena ZDR, se do ostalih pritožbenih navajanj ne opredeljuje, saj mora skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP v obrazložitvi svoje odločbe presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so bile bistvenega pomena za sprejem odločitve.

Ker je tožeča stranka uspela s pritožbo, ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena v zvezi s 2. odstavkom 165. člena ZPP). Skladno z določili Odvetniške tarife (OT - Ur. l. RS, št. 67/2003) se tožeči stranki prizna 375 odvetniških točk za sestavo pritožbe, 20 % DDV in 2 % materialnih stroškov. Glede na vrednost odvetniške točke 0,459 EUR, je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 210,00 EUR stroškov pritožbenega postopka.