Jedro

V obravnavanem primeru je bila tožnikova prošnja za dodelitev BPP zavrnjena iz razloga, ker je tožnik v njej nezakonito zamolčal podatke o svojem premoženju (stanovanjski hiši). Če prosilec v izjavi navaja neresnične podatke o svojem premoženjskem stanju ali premoženjskem stanju svoje družine, pristojni organ za BPP o tem izda odločbo, prosilec pa nadaljnjih šest mesecev ne more ponovno zaprositi za BPP.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je podpredsednica Okrožnega sodišča v Ljubljani (v nadaljevanju organ za BPP) zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za pravno svetovanje in zastopanje pred sodišči I. in II. stopnje v nepravdnem postopku, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani N 208/2012, zaradi ureditve meje ter kot oprostitev plačila stroškov postopka in oprostitev plačila sodnih taks (točka 1 izreka). V 2. točki izreka je odločeno, da tožnik ne more vložiti nove prošnje za dodelitev BPP nadaljnjih šest mesecev od 26. 9. 2013 dalje. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik 20. 9. 2013 vložil prošnjo za dodelitev BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred sodišči I. in II. stopnje v nepravdnem postopku, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani N 208/2012, zaradi ureditve meje ter kot oprostitev plačila stroškov postopka in oprostitev plačila sodnih taks. Tožnik je k prošnji priložil listine, ki so navedene, pristojni organ za BPP pa je sam pridobil določene listine, ki jih našteva. Sklicuje se na določbe ZBPP, ki se nanašajo na ugotavljanje tožnikovega finančnega položaja, ki so relevantne v konkretni zadeve, in sicer 11., 12., 13. člen ZBPP. V nadaljevanju navaja, da je v skladu s 23. členom ZBPP štel za tožnikovega družinskega člana njegovo ženo A.A. Ugotavlja pa, da iz listinskih dokazil, ki so priloženi navedeni prošnji, ter pridobljenih dokumentov izhaja, da je tožnik v svoji prošnji navajal neresnične podatke o svojem premoženjskem stanju, kar v skladu s petim odstavkom 20. člena ZBPP izključuje njegovo pravico do BPP.

Pristojni organ za BPP je po vpogledu v prošnjo za dodelitev BPP ter izjavo, ki jo je tožnik podal na predpisanem obrazcu, ugotovil, da je tožnik na izrecno vprašanje „Ali ste lastnik drugega stanovanja ali hiše?“ odgovoril negativno. Iz vpogleda v bazo podatkov Geodetske uprave RS in v elektronsko vodeno zemljiško knjigo, pridobljenih po uradnih dolžnosti, pa nasprotno izhaja, da je tožnik lastnik premoženja, ki ga v prošnji ni navedel. Tožnik je namreč do celote lastnik nepremičnine parcelna št. 2886 in parcelna št. 2889, obe k. o. …, na navedenih parcelnih številkah pa stoji stanovanjska zgradba, številka stavbe 2743. Vrednost navedene nepremičnine po podatkih GURS znaša 84.829,00 EUR in se v predmetnem postopku za dodelitev BPP upošteva kot premoženje tožnika, saj ne gre za nepremičnino, v kateri bi tožnik stalno prebival. Tožnik je namreč v svoji prošnji navedel, da stalno prebiva na naslovu …, enako pa izhaja tudi iz uradnih evidenc, v katere je vpogledal pristojni organ za BPP. Zgradba (št. stavbe 2728, k. o. …), v kateri tožnik stalno prebiva, stoji na parcelnih številkah *251/4, 2876/2 in 2876/3, vse k. o. … Po uradno dostopnih podatkih zgradba, ki je tožnik v svoji prošnji ni navedel (št. stavbe 2743) nima naslova, stoji pa na parcelnih številkah 2886 in 2889, k. o. …. Organ za BPP se sklicuje na peti odstavek 20. člena ZBPP, po katerem prosilec, ki je navajal neresnične podatke, ne more nadaljnjih šest mesecev ponovno zaprositi za BPP. Navedeno nepremično premoženje pa tudi presega višino mejnega zneska 13.780,00 EUR, kar po določbi petega odstavka 152. člena Zakona za uravnoteženju javnih financ (v nadaljevanju ZUJF), izključuje pravico prosilca do BPP.

Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi uveljavlja vse tožbene razloge. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bila tožnikova prošnja zavrnjena iz razloga, ker se je napačno upoštevalo, da ima tožnik le enega družinskega člana (A.A.), čeprav je v prošnji za dodelitev BPP navedel tudi sina B.B. Slednji je invalid, starša pa imata nad njim tudi podaljšano roditeljsko pravico. Organ za BPP je nadalje napačno upošteval, da tožnik živi v hiši, ki stoji na parcelah *251/4, 2876/2 in 2876/3 k. o. …, kar pa ne drži. Pri navedeni nepremičnini gre za hišo (podrtijo) iz leta 1750, ki je popolnoma neprimerna in nevarna za bivanje ter je potrebna rušitve. Tožnik ves čas s svojo družino dejansko živi v hiši, ki je na parc. št. 2886 in 2889, k. o. …k. Tožnik ima le v vseh dokumentih naslov …, kjer dejansko stoji stara hiša, iz razloga, ker nova hiša nima hišne številke oz. je brez naslova. Ker je bilo v izpodbijani odločbi torej napačno upoštevano kje tožnik živi, je bilo tudi napačno upoštevano tožnikovo premoženje. Prav tako je organ za BPP napačno štel, da je tožnik zamolčal podatke glede svojega premoženja, saj je prošnji priložil potrdilo o katastrskem dohodku ter tožbo zaradi ureditve meje, iz navedenih listin pa jasno izhaja, s katerim premoženjem razpolaga.

Tožnik nadalje navaja, da v zadevi tudi ni bil upoštevan 22. člen ZBPP, po katerem se ne glede na finančni položaj prosilca, BPP dodeli tudi, če je utemeljena z družinskimi razmerami prosilca, z zdravstvenim stanjem prosilca, z izrednimi finančnimi obveznostmi, ki jih bremenijo ali z drugimi razlogi, na katere niso mogli oziroma ne morejo vplivati in so se zaradi njih znašli v položaju materialne ogroženosti (izjemna odobritev BPP). V konkretni zadevi gre za tak primer, saj je sin B.B. invalid – umsko manj razvit, ki ni sposoben za samostojno življenje in imata starša nad njim podaljšano roditeljsko pravico. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi oz. spremeni tako, da tožnikovi prošnji v celoti ugodi ter da se tožniku tudi ne onemogoči, da kadarkoli vloži novo prošnjo za dodelitev BPP, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka. Prosi tudi, da se ga oprosti plačila sodnih taks.

Tožena stranka je sodišču posredovala spisno dokumentacijo, na tožbo pa ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita iz razlogov, ki jih navaja, zato se sodišče nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja: Organ za BPP je v obravnavanem zavrnil tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP iz razloga, ker naj bi tožnik v njej nezakonito zamolčal podatke o svojem premoženju (stanovanjski hiši). Iz ZBPP izhaja, da se premoženjsko stanje prosilca in njegovih družinskih članov ugotavlja na podlagi pisne izjave prosilca o premoženjskem stanju prosilca in njegovih družinskih članov, ki jo poda pod kazensko in premoženjsko odgovornostjo. Pisna izjava se izpolni na obrazcu, ki je del prošnje za BPP (prvi odstavek 20. člena ZBPP). Premoženjsko stanje prosilca in njegovih družinskih članov ugotavlja pristojni organ za BPP, ki po uradni dolžnosti pridobi potrebne podatke iz uradnih evidenc državnih organov, organov lokalnih skupnosti, nosilcev javnih pooblastil in drugih oseb javnega prava, iz evidenc bank, pri katerih ima stranka odprte svoje račune, ter z računov imetnikov, ki jih vodi Centralna klirinško-depotna družba in se nanašajo na podatke o posameznem imetniku vrednostnih papirjev (drugi odstavek 20. člena ZBPP). Če je prosilec v izjavi iz prvega odstavka tega člena navajal neresnične podatke o svojem premoženjskem stanju ali premoženjskem stanju svoje družine, pristojni organ za BPP o tem izda odločbo, prosilec pa nadaljnjih šest mesecev ne more ponovno zaprositi za BPP (peti odstavek 20. člena ZBPP).

Iz citiranih določb ZBPP izhaja, da mora prosilec v svoji pisni izjavi navesti svoje premoženjsko stanje in je za točnost navedb tudi odgovoren (kazensko in premoženjsko). V konkretnem primeru pa je bilo ugotovljeno, da je tožnik v prošnji za dodelitev BPP navedel, da ni lastnik drugega stanovanja ali hiše, razen hiše, v kateri živi, kar se je izkazalo, da ni resnično. Tožnik navedenim ugotovitvam organa za BPP nasprotuje in se v zvezi z uradnimi podatki, ki jih je pridobil organ za BPP, sklicuje, da dejansko živi v stanovanjski hiši, za katero se mu očita, da jo ni navedel kot svoje premoženje (nima hišne številke), formalno pa je prijavljen na naslovu stare hiše (podrtije), ki ni primerna za bivanje. Po presoji sodišča kljub navedenim tožnikovim ugovorom v zadevi ni sporno, da je tožnik lastnik dveh stanovanjskih hiš, ne glede na stanje ene od njiju, česar pa v svoji prošnji za BPP ni navedel. Zato na drugačno odločitev v navedeni zadevi ne more vplivati tožnikovo sklicevanje, da je hiša, v kateri je tožnik sicer formalno prijavljen, neprimerna za bivanje. Navedenih tožnikovih ugovorov zato sodišče ne more upoštevati, saj na odločitev v predmetni zadevi tudi ne vpliva tožnikov subjektivni odnos oziroma namen glede navajanja neresničnih podatkov. V zadevi je namreč bistveno, da tožnik v vlogi ni navedel vseh podatkov, ki se nanašajo na njegovo premoženje. Zato je potrebno šteti, da je podal neresnične podatke, zaradi česar po določbi petega odstavka 20. člena ZBPP ne more nadaljnjih šest mesecev ponovno zaprositi za BPP. Sodišče pa tudi ugotavlja, da iz izpodbijane odločbe prav tako izhaja, da omenjeno nepremično premoženje presega tudi višino mejnega zneska 13.780,00 EUR, kar po določbi petega odstavka 152. člena ZUJF izključuje pravico tožnika do BPP.

Kot neutemeljene sodišče zavrača tudi tožnikove ugovore, da bi v zadevi moral biti upoštevan 22. člen ZBPP. Slednji se nanaša na izjemno odobritev BPP, ki je utemeljena z družinskimi razmerami prosilca, z zdravstvenim stanjem prosilca, z izrednimi finančnimi obveznostmi, ki jih bremenijo ali z drugimi razlogi, na katere niso mogli oziroma ne morejo vplivati in so se zaradi njih znašli v položaju materialne ogroženosti (prvi odstavek 22. člena ZBPP). Iz drugega odstavka 22. člena ZBPP pa izhaja, da se šteje, da je prošnja za izjemno odobritev BPP utemeljena z družinskimi razmerami, če so stroški za preživljanje družine obremenjeni z izrednimi stroški za potrebno zdravljenje družinskega člana, s stroški za vzdrževanje invalidnega ali drugače prizadetega družinskega člana, s stroški za vzgojo in izobraževanje otrok s prilagojenimi potrebami in drugimi stroški, ki so nastali zaradi višje sile ali zaradi razlogov, ki niso na strani prosilca ali družinskih članov.

Sodišče ugotavlja, da iz tožnikove prošnje za BPP ne izhaja, da bi uveljavljal izjemno odobritev BPP na podlagi 22. člena ZBPP. V prošnji se tudi ni skliceval na nobeno od okoliščin, ki bi po citirani zakonski določbi bila razlog za izjemno BPP niti ni o tem predložil nobenih listin. Ker je sklep o podaljšanju roditeljske pravice za sina B.B. tožnik predložil šele po izdaji izpodbijane odločbe, organ za BPP tožnikovega sina ni upošteval kot tožnikovega družinskega člana. Sicer pa slednje (število družinskih članov) v konkretni zadevi ni bilo relevantno, saj se izpodbijana odločitev opira na druge, po presoji sodišča pravilne razloge.

Sodišče je zato tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in je izpodbijana odločba pravilna in zakonita.

Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne ali zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Sodišče ni odločalo o zahtevi za oprostitev plačila sodnih taks, glede na to, da se po določbah četrtega odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1), v postopku dodelitve BPP sodna taksa ne plačuje.