Jedro

Tožnica je še pred iztekom petletnega zastaralnega roka, toženki ponudila sklenitev najemne pogodbe s predložitvijo njenega pisnega osnutka - kar je narekovalo presojo tudi z vidika pravil o pretrganju zastaranja v pomenu določbe 387. člena ZOR, v odvisnosti od rezultatov te presoje pa glede na določbo prvega odstavka 392. člena istega zakona še upoštevanje dejstva, da je toženka vložila nasprotno tožbo za sklenitev najemne pogodbe 22.5.2001 (torej še pred iztekom nadaljnjih petih let).

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Bistveno iz kronologije dosedanjega postopka: Predmet spora v tej pravdi je enoinpolsobno podpritlično (potrditvah toženke "podstandardno") stanovanje v hiši tožnice v Ljubljani, ki ga je slednja dodelila toženki kot "drugo primerno stanovanje" po pravnomočni sodni odločbi s pogodbo z dne 1.7.1991, s katero je toženka pridobila status imetnice stanovanjske pravice. Toženka je po uveljavitvi Stanovanjskega zakona iz oktobra 1991 (SZ) sprožila pravdo za odkup tega stanovanja, vendar je bil njen zahtevek pravnomočno zavrnjen, ker je bilo ugotovljeno, da je tožnica postala zemljiškoknjižna lastnica hiše v Ljubljani že pred uveljavitvijo SZ, da zato ne sodi v krog oseb iz 112. člena istega zakona in da ni zavezanka za prodajo stanovanja. Tožnica je toženki 30.9.1996 poslala v podpis najemno pogodbo, toženka pa se je na to ponudbo odzvala z dopisom z dne 28.10.1996, v katerem je opozorila na pomanjkljivosti v predloženem besedilu pogodbe in terjala tudi predhodno usposobitev stanovanja za normalno uporabo skladno z veljavnimi normativi in standardi (42. člen SZ) ter s pripombo, da "nepodpis" predloženega osnutka pogodbe ne pomeni njene odklonitve vzpostavitve najemnega razmerja. Tožnica na adaptacijo oziroma izboljšave kletnega stanovanja (po toženkinih trditvah v naravi predelanega hodnika brez ustreznega zračenja itd.) ni pristala in tudi ni dala soglasja, da bi to storila toženka na svoje stroške, se je pa angažirala na MOL pri iskanju drugega primernega stanovanja za toženko (s tedaj mladoletnim otrokom) - in to uspešno, s toženkino preselitvijo v drugo stanovanje, vendar le začasno dano ji v uporabo.

S sodbo sodišča prve stopnje, ki je spričo njene potrditve v postopku na drugi stopnji postala pravnomočna, je bilo ugodeno zahtevku tožnice za toženkino izselitev in izpraznitev v tej pravdi spornega stanovanja na podlagi določbe 58. člena SZ, zavrnjen pa je bil tako primarni zahtevek iz toženkine nasprotne tožbe na sklenitev najemne pogodbe za neprofitno najemnino, kot tudi oba podredna zahtevka (za sklenitev najemne pogodbe za profitno najemnino oziroma za zagotovitev drugega primernega stanovanja). Nosilni razlog za tako odločitev sodišč prve in druge stopnje je sledeč: Ker je bila tožnica dolžna skleniti s toženko najemno pogodbo bodisi po 147. bodisi po 156. členu SZ v šestih mesecih od uveljavitve tega zakona, torej do 19.4.1992, se je petletni zastaralni rok iztekel 19.4.1997, kar je pred vložitvijo nasprotne tožbe dne 22.5.2001. Ker so torej zahtevki toženke iz nasprotne tožbe spričo tožničinega ugovora zastaranja neutemeljeni, toženka uporablja sporno stanovanje nezakonito in se mora na podlagi določbe 58. člena SZ izseliti.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženka vložila revizijo. Pravnomočno sodbo izpodbija v celoti "iz vseh dopustnih revizijskih razlogov", sicer pa v obširnih revizijskih navedbah graja med drugim v pravnomočni sodbi zavzeto stališče o zastaranju njenega zahtevka (zahtevkov) iz nasprotne tožbe, kot tudi stališče o njeni nezakoniti uporabi spornega stanovanja, ki ga zaseda na podlagi 1.7.1991 veljavno sklenjene pogodbe s tožnico, medtem ko so razlogi, da do sklenitve najemne pogodbe v skladu z določbami SZ ni prišlo, po njenem mnenju na strani tožnice. Predlaga spremembo pravnomočne sodbe, smiselno v smeri ugoditve zahtevku iz nasprotne tožbe in zavrnitve zahtevka iz tožbe tožnice, podredno pa razveljavitev sodb sodišč obeh stopenj in vrnitev zadeve v novo sojenje.

V skladu z določbami 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/2007 - UPB in 45/2008) je bil izvod revizije poslan tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala zavrnitev revizije, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je utemeljena.

V zvezi z zastaranjem toženkinega nasprotnega zahtevka za sklenitev najemne pogodbe (torej njene terjatve za izpolnitev tožničine zakonsko predvidene kontrahirne obveznosti) kot nosilnega razloga v oporo izpodbijani pravnomočni odločitvi velja, da je sicer materialnopravno pravilna izhodiščna presoja sodišč prve in druge stopnje o upoštevnosti splošnega petletnega zastaralnega roka ter o začetku teka tega roka prvi dan po dnevu (19.4.1992), ko je toženka imela pravico terjati izpolnitev tožničine obveznosti (prvi odstavek 361. člena ob nastanku obveznosti še veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Omejitev na uporabo zgolj teh materialnopravnih pravil o zastaranju bi v obravnavanem primeru resda omogočala sklep o izteku splošnega zastaralnega roka 19.4.1997, kar je pred vložitvijo nasprotne tožbe dne 22.5.2001; vendar toženkine trditve že ves čas postopka na prvi stopnji (in v nadaljevanju) take omejitve niso upravičevale in so terjale presojo utemeljenosti tožničinega ugovora zastaranja z upoštevanjem še drugih zakonskih določb iz celotnega nabora pravil o načinu prenehanja obveznosti na tej podlagi. Med te trditve sodi dejstvo, podprto z listinskimi dokazili same tožnice v prilogah spisa A3 in A4, da je slednja 30.9.1996, torej še pred iztekom petletnega zastaralnega roka, toženki ponudila sklenitev najemne pogodbe s predložitvijo njenega pisnega osnutka - kar je narekovalo presojo tudi z vidika pravil o pretrganju zastaranja v pomenu določbe 387. člena ZOR, v odvisnosti od rezultatov te presoje pa glede na določbo prvega odstavka 392. člena istega zakona še upoštevanje dejstva, da je toženka vložila nasprotno tožbo za sklenitev najemne pogodbe 22.5.2001 (torej še pred iztekom nadaljnjih petih let). O tem ni spričo pomanjkljive in s tem materialnopravno zmotne presoje utemeljenosti ugovora zastaranja nobenih pravno relevantnih dejanskih ugotovitev v sodbah sodišč prve in druge stopnje. V sodba sodišč obeh stopenj pa je prav tako izostala sleherna presoja tožničinega ravnanja, ki terja vrednotenje tudi glede na določbo tretjega odstavka 111. člena noveliranega Stanovanjskega zakona (SZ-1) iz leta 2003 in ki spričo svoje pojasnilne narave le dopolnjuje prejšnji 58. člen SZ z novim tretjim odstavkom, po katerem se "določbe prejšnjih odstavkov (beri prvi in drugi odstavek 58. člena SZ) ne uporabljajo za prejšnje imetnike stanovanjske pravice, če do sklenitve najemne pogodbe ni prišlo zaradi razlogov na strani lastnika" in kar je le uzakonitev že pred uveljavitvijo novele ves čas ustaljene sodne prakse.

Ker je bilo zaradi obrazložene zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje v postopku na prvi in drugi stopnji nepopolno ugotovljeno, je bilo treba na podlagi določbe drugega odstavka 380. člena ZPP sodbi sodišč obeh stopenj razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, za katero so vsi potrebni napotki razvidni že iz gornje obrazložitve.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.