Jedro

Tožnik ne more uspeti s tožbenim ugovorom, da se je v svoji (novi) prošnji skliceval na odločbo v drugi zadevi, v kateri so bile nepremičnine, ki jih je v tej zadevi zatajil, obravnavane, saj gre v konkretnem primeru za novo prošnjo in s tem za novo izjavo, v novi izjavi pa morajo biti tudi vsi relevantni podatki o premoženju celovito navedeni na novo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči in hkrati odločila, da tožnik nadaljnjih 6 mesecev od izdaje odločbe ne more ponovno zaprositi za dodelitev brezplačne pravne pomoči. V svoji obrazložitvi navaja, da je tožnik 7. 12. 2011 vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoč za pomoč v izvršilnem postopku na podlagi pravnomočnega izvršilnega naslova, t.j. sodbe Okrajnega sodišča v Mariboru opr. št. I P 318/2011 z dne 8. 11. 2011. Tožnik je v obrazcu „prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči“ obkrožil, da ni lastnik nobenih nepremičnin. Iz vpogleda v evidenco GURS in v zemljiško knjigo pa izhaja, da je tožnik lastnik nepremičnin parc. št. 500/1, 427, 426/1, in 426/2, vse k.o. ..., kar v naravi predstavlja pot, travnik, stanovanjsko stavbo in dvorišče. Tožnik je torej v svoji prošnji navajal neresnične podatke, zaradi česar je bilo treba odločiti tako, kot izhaja iz izreka te odločbe.

Tožnik v tožbi navaja, da je v svoji prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči izrecno navedel, da mu je bila v zvezi s pravdnim postopkom, v katerem je bil izdan izvršilni naslov, že odobrena BPP, in sicer v zadevi Bpp 291/2011 z dne 1. 3. 2011. Iz te odločbe pa je razvidno, da lastništvo njegovih nepremičnin ni bilo ovira za odobritev BPP. Tožnik se je tako v zavrnjeni prošnji posredno skliceval na podatke iz spisa Bpp 291/2011, v katerem so bile obravnavane tudi sporne nepremičnine, iz česar pa je jasno razvidno, da spornih nepremičnin ni želel zatajiti, temveč je do zaokrožitve odgovora „ne“ prišlo pomotoma in ne namenoma. Tožena stranka torej ni pravilno in popolno ugotovila dejanskega stanja s tem, ko pri odločanju o zadevi ni vpogledala v lastni spis Bpp 291/2011. Posledica nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je tudi nepravilna uporaba materialnega prava oziroma zakona, to je določb petega odstavka 20. člena ZBPP. Ker izpodbijana odločba ne vsebuje ocene dokazil, zbranih v spisu Bpp 291/2011, je v postopku odločanja pri toženi stranki podana tudi kršitev pravil postopka. Tožena stranka je bila dolžna razčistiti nasprotja med sklicevanjem tožnika na spis Bpp 291/2011 in zaokroženimi odgovori iz njegove nove prošnje. Ker tega ni storila, je postopala napačno. Tožnik tudi pripominja, da je odločanje tožene stranke, ki vsebuje tudi 6-mesečno prepoved za vložitev prošnje s strani tožnika za dodelitev BPP, škodljivo tudi za proračun Republike Slovenije, ki ga je tožena stranka z izpodbijano negativno odločitvijo želela zavarovati, in sicer zato, ker je namen izvršilnega postopka, v zvezi s katerim je tožnik prosil za odobritev BPP, ta, da tožnik, ki trenutno kot brezdomec na stroške proračuna RS prebiva v Zavetišču, želi v navedenem izvršilnem postopku doseči izpraznitev svoje nepremičnine, ki mu je bila s ponarejenimi pogodbami predhodno odvzeta, tožnik pa iz navedene nepremičnine prisilno deložiran. Vse to pomeni, da je izpodbijana odločitev tožene stranke ne samo napačna, ampak tudi nerazumna, saj je njena posledica vsaj 6-mesečni zastoj v izvršilnem postopku za izpraznitev nepremičnine in z njim povezano tožnikovo nadaljnje brezdomstvo oziroma njegovo bivanje na stroške proračuna v Zavetišču Centra za socialno delo. Glede na navedeno tožnik sodišču predlaga, da njegovi tožbi ugodi in izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. Hkrati zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala upravne spise.

Tožba ni utemeljena.

V 20. členu ZBPP je med drugim določeno, da se premoženjsko stanje prosilca in njegovih družinskih članov ugotavlja na podlagi pisne izjave prosilca o premoženjskem stanju, ki jo poda pod kazensko in premoženjsko odgovornostjo (prvi odstavek). Če je prosilec v zadevi v izjavi dal neresnične podatke o svojem premoženjskem stanju ali premoženjskem stanju svoje družine, organ za BPP o tem izda odločbo, prosilec pa nadaljnjih 6 mesecev ne more ponovno zaprositi za brezplačno pravno pomoč (peti odstavek). Kot navajanje neresničnih podatkov o premoženjskem stanju, se po upravnosodni praksi šteje tudi zamolčanje relevantnih podatkov, kot je bilo to tudi v obravnavanem primeru, ko tožnik ni navedel, da je lastnik omenjenih nepremičnin, kar je tožena stranka ugotovila po uradnem vpogledu v GURS in v zemljiško knjigo.

Glede na to, da zakon ne določa, da mora biti glede navajanja neresničnih podatkov oziroma njihovega zamolčanja izkazan namen, je neutemeljen tožbeni ugovor v smislu, da tožnik navedenih nepremičnin ni navedel pomotoma in ne namenoma. Tožnik tudi ne more uspeti s tožbenim ugovorom, da se je v svoji (novi) prošnji skliceval na odločbo Bpp 291/2011, v kateri so bile sporne nepremičnine obravnavane, saj gre v konkretnem primeru za novo prošnjo in s tem za novo izjavo, v novi izjavi pa morajo biti tudi vsi relevantni podatki o premoženju, celovito navedeni na novo. Pomembni so namreč podatki iz (vsakokratne) nove prošnje in ne iz prejšnje prošnje, saj bi se stanje lahko spremenilo. Zato tožena stranka ni kršila določb postopka s tem, da naj ne bi razčiščevala nasprotij iz njegove prejšnje in nove prošnje. Na drugačno odločitev sodišča tudi ne more vplivati tožbena navedba glede tožnikovega bivanja v Zavetišču. Glede na navedeno je po presoji sodišča odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Sodišče je zato tožbo tožnika, na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.