Jedro

V primeru, ko dediči tako prejem daril, kot na drugi strani trditve, da darila niso bila dana, dokazujejo s posrednimi dokazi, je breme dokazovanja na dedičih, ki zatrjujejo, da so bila darila dana.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje prekinilo zapuščinski postopek in dediče B. K., S. K. in G. K. napotilo na pravdo zoper A. K., Š. K. in U. K., da se jim v dedni delež vštejejo darila, dana njihovemu pravnemu predniku D. K., in sicer 27.500 DEM za nakup stanovanja v D., 20.000 DEM v obliki poplačila dolgov D. K., vrednost polovice novega osebnega avtomobila ..., denarna sredstva za nakup ene polovice gradbene parcele v L., denarna sredstva za nakup starega župnišča v P. in denarna sredstva za preživljanje D. K. v času, ko naj bi študiral, pa študijskih obveznosti ni izpolnjeval in študija ni dokončal, v trajanju 7 let, v deležu do 1/2. 2. Dediča S. K. in G. K. se pritožujeta glede vštevanja daril v znesku 20.500 DEM zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču predlagata, da spremeni prvostopenjski sklep in napoti U. K., Š. K. in A. K. na pravdo za ugotovitev, da zapustnica ni podarila D. K. polovice denarnih zneskov 17.000 DEM, 15.000 DEM in 9.000 DEM, to je skupaj 20.500 DEM in se ta znesek ne všteva kot darilo D. K. ml. ter odloči, da so U. K., Š. K. in A. K. dolžni pritožnikoma povrniti stroške sodnih taks za pritožbo. Navajata, da je z vsebino pisma D. K. ml. z dne 21. 12. 1993 dokazano, da je od zapustnice in K. K. st. prejel darila v višini 17.000 DEM, 15.000 DEM in 9.000 DEM. V pismu je govora, da je šlo za skupno darilo zapustnice in njenega moža. Ker o darilu ne more biti nobenega dvoma, je pravica S. K. in G. K., da se polovica teh zneskov vračuna v dedni delež D. K. ml. kot darilo zapustnice, verjetneje izkazana, zato bi morali biti na pravdo napoteni U. K., Š. K. in A. K. Ker sta bila zapustnica in K. K. st. v zakonski zvezi se domneva, da je šlo za darilo iz skupnih sredstev in je znašal delež zapustnice 1/2, kar je tudi že pravnomočno razsojeno.

3. Laičen odgovor na pritožbo so podali A. K., Š. K. in U. K. Obširno razlagajo zakaj menijo, da je izpodbijani sklep pravilen. Opozarjajo, da v pravdi ni mogoče dokazovati negativnih dejstev in na stališče sodne prakse, da se na pravdo napoti tisto stranko, ki zatrjuje obstoj darila. Za pravdo imata pravni interes pritožnika, oni pa ne. Šele če bo pravnomočno ugotovljeno, da je D. K. denar sploh prejel, se bo lahko začelo razglabljati, ali je šlo za darilo. Spor je namreč o tem, ali je D. K. denarni znesek sploh prejel. Pismo ni verodostojna listina in morajo sodediči v pravdi dokazati, da je D. K. denar prejel. Če bodo morali plačati takso za pritožbeni postopek zahtevajo, da jim plačano povrneta pritožnika.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbe 210. in 213. člena Zakona o dedovanju (ZD). U. K., Š. K. in A. K., pred njimi pa že sedaj pokojni D. K. (oče prvih treh, ki po zapustnici dedujejo na podlagi vstopne pravice) so prerekali trditve sodedičev, da je D. K. od staršev, to je zapustnice in njenega moža, kot darilo prejel več denarnih zneskov. Tudi oni so v dokaz svojih trditev predložili več listin (račun in obračune v zvezi z nakupom stanovanja, potrdilo o odobrenem posojilu, potrdila o poplačilu posojila), vsebino pisma, s katerim pritožnika in B. K. dokazujejo, da je pokojna skupaj z možem svojemu sinu D. K. podarila denar, pa interpretirajo drugače kot sodediči. Dejstva, od katerih je odvisno, ali se bo Š. K., U. K. in A. K. v njihov dedni delež vštel določen znesek kot darilo (46. člen ZD), so torej sporna. Sporna dejstva pa se lahko dokazujejo le v kontradiktornem pravdnem postopku. Zapuščinsko sodišče samo ne izvaja in ocenjuje dokazov o dejstvih, od katerih je odvisna velikost dednega deleža, pač pa mora dediče napotiti na pravdo (3. točka drugega odstavka 210. člena ZD). Bistvo sklepa o napotitvi na pravdo je v odločitvi, komu sodišče določi vlogo tožnika in komu vlogo toženca, kar je odvisno od tega, pravico katerega dediča šteje za manj verjetno (prvi odstavek 213. člena ZD). Meril za presojo katera pravica je manj verjetna, zakon ne predpisuje. Pravica katere stranke je verjetnejša, mora sodišče presoditi glede na okoliščine konkretnega primera.1 Pri presoji mora izhajati iz pravil o dokaznem bremenu in upoštevati do trenutka odločitve zbrano procesno gradivo. Breme dokazovanja daril je praviloma na tistem, ki trdi, da so bila darila dana. Le v določenih okoliščinah konkretnega primera bi se dokazno breme prevalilo na tistega, ki zatrjuje, da darila ni prejel.2 V primeru, kakršen je obravnavani, ko dediči tako prejem daril, kot na drugi strani trditve, da darila niso bila dana, dokazujejo s posrednimi dokazi, je breme dokazovanja na dedičih, ki zatrjujejo, da so bila darila dana. Zato je treba na pravdo napotiti njih.

6. Ker je odločitev materialnopravno pravilna, pa tudi nobene uradoma upoštevne procesne kršitve, ki so taksativno naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP3), ni, je pritožba neutemeljena in jo je višje sodišče zavrnilo ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

7. V zvezi z zahtevama strank za povrnitev stroškov sodnih taks višje sodišče pojasnjuje, da v zapuščinskem postopku trpi vsaka stranka svoje stroške, ki jih je imela med postopkom ali zaradi postopka (prvi odstavek 174. člena ZD).

1 Gl. npr. članek dr. A. Božič Penko: Napotitev na pravdo v zapuščinskem postopku, Pravosodni bilten št. 2/2003. 2 Do prevalitve dokaznega bremena bi lahko na primer prišlo, če bi se dejstvo danega darila dokazovala s predložitvijo darilne pogodbe. 3 ZPP se v zapuščinskem postopku uporablja skladno s 163. členom ZD subsidiarno.